Foto:
Foto:
Ian Curtis
Smashing Pumpkins
Tudi pri filmu Control Anton Corbijn sledi svojemu značilnemu črno-belemu slogu, ki ga je razvil pri snemanju videospotov. Razlog: Vsi spomini na skupino Joy Division so črno-beli, saj barvnih posnetkov njenih nastopov ni.

Fotograf in režiser nizozemskega rodu Anton Corbijn je predstavil eno izmed maloštevilnih britanskih produkcij na letošnjem festivalu v Cannesu in požel aplavz. Gre za film Control (Nadzor) o enigmatični osebnosti in samomoru Iana Curtisa, pevca skupine Joy Division. K uspehu filma je močno pripomoglo do zdaj neznano ime v svetu filma. To je Sam Riley, ki mu je po sodbah kritikov uspela izjemna interpretacija lika Iana Curtisa. Potrdilo teh sodb je tudi priznanje, ki so ga filmu izrekli drugi člani skupine Joy Division, ki so se po Curtisovi smrti povezali v skupino New Order.

Presenetljivo odkritje na avdiciji
Corbijn se zdaj veseli, da ni "ubral" preverjene taktike režiserjev in izbral igralce, ki jih pozna in za katere ve, kaj lahko od njih pričakuje. To je sicer na začetku nameraval storiti, vendar ko je na avdiciji zagledal Rileyja, je vedel, da je edina prava odločitev rekrutacija tega mladeniča. Ne le da je Riley fizično podoben Curtisu, Corbijn, ki je kot fotograf sodeloval s skupino Joy Division, je odkril tudi psihološke podobnosti med obema. Riley namreč menda izraža nedolžnost in svežino, ki sta bili značilni za Curtisa in za kateri je Corbijn menil, da ju ne more najti v prav nobenem igralcu.

Skrivnost tiči v pretankih plaščih
Morda tiči kleč v načinu življenjskih razmer, s katerimi sta bila soočena tako Curtis kot Riley. Corbijn pripoveduje: "Ko sem leta 1979 v Manchestru prvič srečal Joy Division, me je tamkajšnja revščina osupnila. Ljudje so bili zelo slabo oblečeni, nosili so tanke plašče, drgetali so v mrazu in kadili. Ko sem pozimi prvič srečal Sama, je bil vtis isti. V trenutku sem se začel spominjati srečanja s skupino." Preden je stopil na pot, ki ga je pripeljala do canske rdeče preproge, si je Sam Riley služil kruh v delavnici v Leedsu.

Dve ženski = dva različna pogleda na moškega
Corbijn je že pred začetkom snemanja vedel, da s filmom nikakor ne bodo vsi zadovoljni. Vsebina namreč ne sledi le vrtoglavemu vzponu Curtisove glasbene kariere; razkriva tudi njegove duševne težave in - to pa je tudi najbolj kontroverzno - Curtisovo razpetost med dve ženski. To sta bili žena Deborah Curtis - njena knjiga Touching From the Distance (Dotikanje od daleč) je bila tudi eden izmed temeljev za pisanje scenarija - in mlada belgijska novinarka Annick Honore. Corbijna je pomirilo vsaj to, da nobena izmed žensk, ki sta si film tudi ogledali, filmskemu pogledu na Curtisovo življenje ne nasprotuje. Prav zadovoljni z vsem prikazanim pa verjetno tudi nista. Tako vsaj misli Corbijn, ki pa je se zaveda, da, kjer se dve ženski bojujeta za istega moškega, enopomenskega pogleda na "tarčo poželenja" ne more biti.