Priča smo rojevanju nečesa novega, ki pa še ni končano in še ni dobilo svoje dokončne podobe. Vzporedno s tem procesom, toda skoraj povsem neodvisno od njega, pa je potekal še en proces. Pravzaprav je šlo pri tem za proces, ki poteka že dolgo, le da se je v tem zadnjem obdobju močno intenziviral. V mislih imamo svojevrstno preobrazbo, ki jo je doživela zvrst dokumentarnega filma, preobrazbo, ki je prav v zadnjih dveh desetletjih postala tako silovita, da je današnja dokumentarna dela na trenutke že skoraj težko primerjati z dokumentarci iz preteklosti.

Če se nam je leta 1982 Koyaanisqatsi Goddfreyja Reggia, opremljen z minimalistično glasbo Philipa Glassa, med tedanjimi dokumentarnimi deli zdel, kot da bi padel z lune, pa so danes že skoraj povsem običajna tudi dela, ki so videti, kot da bi prihajala še iz veliko bolj oddaljenih globin vesolja. Danes se nam filmi, kakršen je bil, denimo, Wisconsin Death Trip Jamesa Marsha iz leta 1999, sestavljen iz črno-belih statičnih podob kraja Black River Falls v poznem 19. stoletju, ki jih spremlja pripoved o bizarnih dogodkih iz tistega časa, zdijo celo že povsem konvencionalni. Še taki, kakršen je 10 Skies Jamesa Benninga iz leta 2004 – deset 10-minutnih posnetkov neba, nas ne presenečajo več. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je danes dokumentarni film prežet le z ekscesom, eksperimentom. Še zdaleč ne. Če kaj, potem današnji dokumentarni film opredeljujejo raznovrstnost, drznost in brezkompromisnost pri udejanjanju avtorskih vizij. In zdi se, da se zato nobena druga zvrst ne more primerjati z njim. Čeprav je torej krenil v številne smeri, vse bolj oddaljene od konvencionalnega t. i. "podajanja resničnosti", kar smo mu pripisovali v preteklosti, pa še vedno sledi predvsem enemu cilju – ohranjanju spomina, reševanju podob pred izbrisom, pa naj gre za podobe intimnega, kolektivnega, družbenega ali zgodovinskega spomina.

Temu je že skoraj prek celotne svoje kariere zavezan tudi kamboški režiser Rithy Panh, čigar zadnje delo, film Slika, ki je ni, za katerega je v Cannesu prejel nagrado prestižne sekcije Un certain regard, se je presenetljivo pojavilo na sporedu domačih kinodvoran. Seveda si Slika, ki je ni, s katero Panh nadaljuje svoj intimno-kritični premislek o vladavini Rdečih Kmerov v njegovi domovini, to več kot zasluži. Tudi zato, ker Panh v tem delu udejanji eno najbolj samosvojih avtorskih vizij na področju sodobnega dokumentarnega filma.

Tokrat se je sicer podal v intimnejše vode, saj se razkrivanja novih vidikov tega tragičnega obdobja v zgodovini Kambodže loti prek zgodbe svoje družine. A ne glede na to, kot tudi ne glede na dejstvo, da se odmika od konvencionalne podobe dokumentarca, ki gledalca nagovarja z neposrednimi podobami resničnosti, Panh še vedno ostaja v prvi vrsti kritični popisovalec zgodovine svojega naroda. Njegova družina je namreč doživela usodo tisočih drugih, zato je njegova intimna zgodovina hkrati tudi kolektivna. Od resničnosti te pa ga prav nič ne oddaljuje niti dejstvo, da se je tokrat odločil za "rekonstrukcijo" posameznih dogodkov z glinenimi figurami, z animiranimi prizori, če jim lahko tako rečemo, saj gre v bistvu za statične podobe.

Tako se Panh, ki je delo začel snemati v želji, da bi našel podobo, sliko genocida, ki so ga nad njegovim narodom izvedli Rdeči Kmeri, in da se zaradi neuspeha, zaradi tega, ker te podobe ne najde, ne odreče tistemu, kar čuti kot svoje poslanstvo: pripovedovati zgodovino svojega naroda, preprečiti, da bi bila ta pozabljena. Prav nasprotno, ta neobstoj podobe kreativno izkoristi. Slika, ki je ni je tako eno najbolj domiselnih, hkrati tudi najpretresljivejših dokumentarnih del zadnjih let, film, ki razkrije, kako avtoritarne oblasti brišejo podobe svojega početja in hkrati ustvarjajo podobe, ki kažejo zlagani, lažni svet. Prav zaradi tega so dela, kakršno je Panhovo, še toliko pomembnejša.
Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenia, Radia ARS.