V begunskem taborišču Dakhla na zahodu Alžirije, kjer živi približno 30.000 ljudi, se je končal eden najbolj nedostopnih filmskih festivalov. Sredi puščave je bilo v središču pozornosti sahravijsko ljudstvo:
V begunskem taborišču Dakhla na zahodu Alžirije, kjer živi približno 30.000 ljudi, se je končal eden najbolj nedostopnih filmskih festivalov. Sredi puščave je bilo v središču pozornosti sahravijsko ljudstvo: "Festival je mirna demonstracija, ki sahravijskemu ljudstvu omogoča, da so slišani," je povedala ministrica za kulturo v izgnanstvu. Foto: EPA
false
Ponudili so več dogodkov za otroke, predvajali kratke filme, ki so jih naredili mladi iz taborišča, pripravili različne delavnice; filme so projicirali kar na ponjavo tovornjaka. Foto: EPA

V begunskem taborišču Dahla v Zahodni Sahari se je odvil eden najbolj nedostopnih filmskih festivalov. A pozornost tokrat ni bila namenjena filmskim zvezdam, temveč sahravijskemu ljudstvu, ki že 40 let živi pod okupacijo Maroka.

Zahodnosaharsko vprašanje ima korenine v 19. stoletju, ko je ozemlje postalo in skoraj sto let ostalo španska kolonija. Španija se je z območja Zahodne Sahare umaknila šele leta 1976, a je ni prepustila njenim prebivalcem, temveč z madridskim sporazumom leto prej sosednjima državama, Maroku in Mavretaniji. Del tega ozemlja je pod maroško okupacijo še danes. Res je Afriška unija priznala neodvisnost Zahodne Sahare, a je Maroko dve leti po tem, ko je Zahodna Sahara leta 1984 postala njena članica, iz zveze izstopil, obljubljeni referendum pa se odmika v prihodnost.

Okoli 200.000 Sahravijcev živi v begunskih taboriščih v Alžiriji in osvobojenem delu Zahodne Sahare, ure stran od zastraženega zidu, ki jih loči od sorodnikov v Zahodni Sahari.

Gostje sredi pozabljenega kotička puščave
V taborišče Dahla, kjer živi približno 30.000 Sahravijcev, so organizatorji Mednarodnega filmskega festivala s čarterskim letom in nato z avtobusi skozi stotine kilometrov puščave in vojaškim spremstvom pripeljali igralce, aktiviste za človekove pravice in novinarje, poroča BBC. A zvezde festivala so bili Sahravijci, je povedala direktorica festivala Maris Carillon.

"Zadnje, kar si ljudje želijo, je občutek pozabljenosti, občutek, da so obtičali v večnem položaju begunstva in nepravičnosti," pravi – in prav temu so se želeli s festivalom upreti. Ponudili so več dogodkov za otroke, predvajali so kratke filme, ki so jih naredili mladi iz taborišča, različne delavnice in filme, ki so jih projicirali na ponjavo tovornjaka. Ljudje sedijo po odejah na tleh in dobro sprejemajo tako vesele kot žalostne filme, ob različnih zgodbah doživljajo sočutje s podobnimi usodami drugih ljudi v filmih z vsega sveta. Ob nekaterih filmih lahko tako tudi lastna doživljanja postavijo v širšo sliko, pravi Carillonova.

Mirna demonstracija
"Mladi so utrujeni tega mirnega odpora v delu sveta, ki ga svet ignorira," meni kulturna ministrica v izgnanstvu Hadija Hamdi in dodaja, da je prav zato festival tako pomemben: "Festival je mirna demonstracija, ki sahravijskemu ljudstvu omogoča, da so slišani."

Podobno prepričanje o mirnem odporu namesto oboroženega boja goji tudi rapovski glasbenik Yslem, ki je na festivalu vodil delavnico in uspel prepričati vsaj enega mladostnika v boj za svoje pravice z umetnostjo. "Želim postati revolucionar in se boriti z Maročani, a ne v vojni z orožjem, temveč v vojni besed, v kateri bomo počasi zmagali," je tako povedal 15-letni udeleženec festivala.