Veliko filmov (Cloverfield je le zadnji na tem seznamu) je že skušalo nadgraditi ali vsaj posneti “cinéma-vérité” inovacijo Čarovnice z Blaira. Tudi tukaj bodo nadvomno koga motila neprestano približevanje in oddaljevajnje, tresenje ter histerično tuljenje igralcev v kamero, a španska režiserska dvojica - Jaume Balagueró in Paco Plaza - prvoosebnega formata pripovedi vseeno ne zlorabljata s preveč klišejskimi prijemi.

Zaplet te minimalistične grozljivke je očarljivo preprost: ekipa lokalne televizije – nadležno poskočna blondinka Ángela (Manuela Velasco) in njen snemalec Pablo (Pablo Rosso), ki ga nikoli ne vidimo, ker je njegova kamera naš pogled na dogajanje – snema reportažo o vsakdanu gasilcev. Po nekaj urah nočnega dolgočasenja na postaji in držanja pesti, da bo morda le kje zagorelo, se Ángela prilepi na odpravo, ki gre reševat v lastno stanovanje zaklenjeno starko. A ko prispejo v staro hišo v središču Barcelone, se izkaže, da le ne bo šlo za čisto rutinski primer: stanovalci poročajo o živalskih krikih iz zgornjega nadstropja, nekdo pa je poklical tudi policijo. Ko vdrejo v stanovanje in skušajo potolažiti staro Conchito, ki je očitno v nekakšnem otopelem šoku, se ta kot pobesnel pes zagrize najbližjemu policistu v vrat. Kolegi skušajo krvavečega možaka spraviti do rešilca – a kar naenkrat ne more nihče več iz hiše …

Kratek, a vratolomen spust v brezno groze
Če se je Čarovnica iz Blaira “zanašala” predvsem na sugestivno pokljanje vejic, nam [●REC] “tisto”, kar naj bi nam nagnalo nečloveški strah v kosti, tudi pokaže. Balagueró in Plaza sta si, kot že rečeno, sposodila že večkrat videni trik prvoosebnega poročevalca, ki dogajanje spremlja s kamero, in obenem na vprašanje “Pa zakaj ta tip še vedno snema?”, ki se nam je zastavljalo ob Cloverfieldu, odgovorita s tem, da sta tu “priči” pač novinarja v službi obveščanja javnosti. Toda profesionalec ali ne, tudi Pablo je človek in bolj ko se nasilje v od sveta odrezani hiši stopnjuje, bolj se živčno trese tudi njegova roka. Naša panika narašča skupaj z Angelino; novinarka počasi ugotavlja, da niti morebitna reportaža o vladni zaroti ne more odtehtati ujetosti med paničnimi stanovalci, koleričnim policistom in vse večjim kupom trupel. Zadnjih petnajst klavstrofobičnih minut razmeroma kratkega filma pa tako ali tako vidimo le še v srhljivi zeleni barvi nočnega snemanja.

Kljub nepričakovanemu in morda ne dovolj razdelanemu obratu k nadnaravnemu film daje občutek verjetnega, kar - če se za primerjavo spomimo na lanski Diary of The Dead Georgea Romera – za ta žanr sploh ni lahka naloga. V enem stavku: film niti v tehničnem niti v vsebinskem pogledu ne orje ledine, a vseeno nekako tudi najbolj ciničnega gledalca pripravi do katarze.

Dobra stara ameriška tradicija …
Hollywood se ni obotavljal: še preden je španski izvirnik prišel v domače kinematografe, so že odkupili pravice za snemanje priredbe (zakaj bi le brali podnapise?). Karantena (režiral jo je John Erick Dowdle) na naša velika platna prihaja v teh dneh, film pa menda ostaja precej zvest izvirniku. Španci so se medtem že lotili snemanja nadaljevanja Snemaj!, drugega najbolj gledanega domačega filma v letu 2007 (prvi je bil še ena grozljivka, izvrstna Sirotišnica, ki so jo prav tako lahko ogledate na letošnjem Liffu).

V okviru festivala Liffe lahko Snemaj! vidite še 23. 11. ob 22.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in obenem v Kinodvoru.

Ana Jurc