Oglas
Del kulta filma o apokaliptičnem 'mehaniziranem' megalopolisu namreč tiči prav v tem, da se je izvirna zasnova filma, ki je bil ob predstavitvi dolg okoli 210 minut, izgubila. Zaradi slabe recepcije tedaj sicer najdražje filmske produkcije v Nemčiji se je namreč režiser Fritz Lang odločil, da iz filma izreže več prizorov, preostale pa tudi nekoliko preuredi. Po več desetletjih restavriranja starih filmskih kolutov in iskanja morebiti še neznanih kopij po vsem svetu - posebno pomembna je bila lanska najdba v Buenos Airesu, kjer so odkrili okoli 30 manjkajočih minut - sodelavci fundacije F. W. Murnaua pravijo, da imajo v rokah najpopolnejšo različico filma do zdaj, vendar jim še vedno manjka približno 30 minut prizorov.
Nesrečno uničenje 30 kolutov leta 1988Razlog za to, da še vedno ne poznamo izvirne različice filma Metropolis, ne tiči le v dogajanju v dvajsetih letih. Kot posebno nesrečen dogodek v zvezi z 'iskanjem izgubljenega filma' Martin Koerber iz Muranuove fundacije izpostavlja uničenje 30 izvirnih filmskih kolutov iz dvajsetih let. Pred uničenjem so naredili kopije le petih kolutov in Koerber v svoji knjigi Metropolis - Ein filmisches Laboratorium der modernen Architektur (soavtorja sta Wolfgang Jacobsen in Werner Sudendorf) razmišlja o tem, ali so bili med izgubljenimi koluti vendar tudi tisti, na katerih je bil zapis izvirnega filma.
Nerazumevanje filma in navdušeni Norbert Jacques
Film Metropolis, ki danes sodi med najbolj legendarne filme, v svojem času ni bil dobro sprejet. Tudi režiser z njim ni bil zadovoljen in, kot je zapisano v zgoraj navedeni študiji Metropolisa, je priznaval, da je pri Metropolisu zanemarjal vsebino in se osredotočil predvsem na tehnologijo ter na predstavljanje svoje vizije mehaniziranega mesta prihodnosti, nekakšne tehnološke apokaliptične utopije. Vendar na podlagi kritičnih komentarjev, ki so v nemškem časopisju izšli takoj po premieri v veliki kinopalači filmskega studia UFA ob postaji ZOO, uvidimo, da tudi tehnološka utopija, ki še danes navdušuje, ni prevzela niti občinstva niti kritike.
Lisbeth Stern je tako za časopis Sozialistische Monathefte zapisala: "Kakor koli že gledalec ugleda slog, ki ga lahko imenujemo za 'volkovskega' (domačijskega). Del tega so ogromni patetični prostori z majhnimi ljudmi. Prav zares kar največji kontrasti; in prav ti ogromni formati, za katere se zdi, da niso dovolj napolnjeni z življenjem, nas pustijo prazne." Že iz tega komentarja, pa tudi iz drugih, je spoznati, da je bil film zavrnjen predvsem zato, ker je bil nerazumljen.
Le malo je bilo tistih, ki so v praznini in hladu, ki spremljata skoraj mehanizirano gibanje teles in po drugi strani antropomorfno gibanje strojev, videli kakovost in pravzaprav predstavitev realnega življenja oziroma tistega življenja, ki bi lahko izhajalo iz tedanjega nadzorovanja tistih, ki so v rokah držali svet. Realističnost filma je zares odkril le eden od recenzentov; to je bil pisatelj Norbert Jacques, avtor romana Dr. Mabuse, po katerem je Lang prav tako posnel film. Jacques je svojo kritiko sklenil z mislijo, ki se še danes zdi sveža in govori o tem, da sta bila Lang in Jacques 'bodočnika', bila sta tista, ki sta napovedovala estetiko 20. stoletja: "Jezik, tako neposreden kot glasba, zgrajen v maniri gotskega ekspresionizma, kot element razgiban tako, da se zdi, da njegova nemost kriči iz platna."
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje