Marko Šantić v svojem novem filmu, ki so ga na festivalu žanrskega filma v Talinu opisali kot "inteligentno mešanico Izgubljenega s prevodom in Mementa", tematizira izmuzljivost spomina in (ne)zmožnost novih začetkov.

Je mogoče v življenju resnično narediti prelom z nakopičeno dediščino predsodkov in sovraštva ter začeti na novo, kot tabula rasa? Rok (Jure Henigman), protagonist celovečerca Zbudi me, tovrstno "ponovno rojstvo" doživlja kot travmatično izkušnjo. Nekega dne, po nepojasnjeni nesreči, se je v bolnišnici zbudil s povezano glavo: neznanke, ki naj bi bila njegovo dekle (Živa Selan), ne prepozna, prav tako ne njunega stanovanja na Bledu.

Njegov edini spomin je: stanovanje na Jesenicah, kjer je nekoč "prej" prebival z materjo (Nataša Barbara Gračner) in bratom Juretom (Timon Šturbej). Če je mati ob njegovi vrnitvi šokirana in bolj kot le malo prestrašena, pa je Rokove vrnitve na Jesenice toliko bolj vesela lokalna tolpa z amaterskim ideologom ksenofobije Damjanom (Jurij Drevenšek) na čelu.

Sorodna novica Zbudi me, portret ksenofobije na Jesenicah: "Sovraštvo se rojeva iz strahu"

Iz opazk nekdanje druščine protagonist po delcih rekonstruira svojo temno preteklost. Postaja očitno, da je na Jesenicah figura, ki vzbuja strah, še posebej v skupnosti okrog Bosanskega kulturnega centra. V stik s svojim starim sovraštvom nekako ne more več stopiti – toda kako se spraviš z ljudmi, ki si jih prizadel, če niti ne veš, za kaj se opravičuješ, je vprašanje, ki si ga zastavlja film.

Razmislek o naravi nasilja
"Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto," je o filmu zapisala žirija 26. Festivala slovenskega filma, ki je Zbudi me imenovala za najboljši igrani celovečerec. "Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi." Nagrajena sta bila tudi Jure Henigman in Jurij Drevenšek za najboljšo glavno in stransko moško vlogo, pa tudi scenarij (podpisali so ga Šantić, Goran Vojnović in Sara Hribar) in Lija Ivančič za filmsko masko.

Ko strah pred neznanim preraste v nekaj nevarnejšega
Ideja za scenarij se je Šantiću porodila leta 2015, ob spremljanju novic "o migracijah z Bližnjega vzhoda, o skupinah prebežnikov, ki so se pomikali mimo naših domov", kot je povedal po premieri filma na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. "Zdelo se mi je zanimivo, kako hitro se spreminja mnenje povprečnega prebivalca Evropske unije, v tem primeru Slovenije. Sprejemanje ljudi z odprtimi rokami se je zaradi sovražne retorike postopoma spremenilo v strah pred vdorom druge kulture. Številni mediji in politika so ta strah izkoriščali in ga namerno krepili. Izkazalo se je, da ima lahko na primer tvoj sosed, s katerim imata sicer zelo prijetno komunikacijo, ogromno nekakšnih predsodkov do tujcev. Sprožilec zame je bil torej razmislek o sovraštvu, ki se rojeva iz strahu."

Devet let pozneje ugotavlja, da so nekatera vprašanja morda še pomembnejša kot takrat. "Ne skušam moralizirati, le odpreti konstruktivno debato o prostoru, v katerem živimo."

Filmska kulisa industrijskega mesta
Jesenice, ki imajo že desetletja večetnično strukturo prebivalstva, je za dogajalni kraj zgodbe Šantić izbral šele, ko je bilo treba poiskati snemalne lokacije. "Jasno, da sem se zavedal multikulturne zgodovine mesta, a všeč mi je bila predvsem njegova industrijska podoba in geografska lega med gorami, za katero se mi je zdelo, da bo vizualno podčrtala simboliko." Monokromno, hladno estetiko je na film prenesel direktor fotografije Ivan Zadro.