Nejc Gazvoda, ki ima za seboj že več izdanih knjig in en dolgometražni film, na večno vprašanje - ali mu je bližje film ali literatura - odgovarja, da na tem področju ostaja
Nejc Gazvoda, ki ima za seboj že več izdanih knjig in en dolgometražni film, na večno vprašanje - ali mu je bližje film ali literatura - odgovarja, da na tem področju ostaja "zaprisežen poligamist". Foto:
Izlet Gazvoda
Izlet po gostovanju na Liffu na redni spored slovenskih kinematografov prihaja 18. januarja. Foto: PR filma Izlet

Ženska pa si ne bi upal biti, sem se navadil na to, da se mi ni treba umivati las.

Nejc Gazvoda
Osebna prtljaga
"Največ sem se naučil od Janeza Lapajneta, skozi neskončne debate in skozi delo pri njegovem filmu Osebna prtljaga." Foto: Triglav film

Nisem prevzeten, ker nimam za kaj biti - če me kdaj ima, da bi kaj pametoval, se spomnim, da je Welles posnel Državljana Kana pri petindvajsetih. Ali pa se spomnim na Borisa Pahorja, ki je dal v svojem življenju skozi na tone nepravic in umazanij, pa se še vedno bori za pravico in strpnost. Svet je preveč kompleksen, da bi se vrtel okoli mene. Preveč je ljudi, ki so naredili čudovite stvari in ostali prizemljeni.

Drevo življenja Terrencea Malicka Gazvoda šteje med najboljše filme zadnjega desetletja. Foto: EPA

Rad imam grob in neposreden film in slovenski film zna biti preveč zlikan in neroden, kot da je zaglavil nekje v osemdesetih. Nove filmske govorice in poetike omogočajo veliko več! Če so se naučili to veliki avtorji, se bomo pa menda tudi mi.

"Tudi Kosovelu nič ne pomaga, da ga zdaj vsak gnoj=zlato citira, če je umrl skoraj kot podgana," je na temo slovenske umetnosti in visokih idealov še povedal gost MMC-jeve klepetalnice, mladi režiser, ki bo v teh dneh na Liffu predstavljal svoj režijski prvenec Izlet. Pogovor se je tako večinoma vrtel okrog vprašanj navdiha, slovenske filmske produkcije, eksistenčne krize cele generacije ... in o tem, zakaj si ne bi želel biti ženska.

Nizkoproračunski Izlet katalog Liffa napoveduje kot "generacijski film ceste s preprosto zgodbo o zapletenih stvareh - odraščanju, prijateljstvu in ljubezni". O krizi, v kateri naj bi bila generacija dvajset-in-nekajletnikov, Gazvoda pravi: "Generacija naših staršev je odraščala v obdobju, ko si je lahko nekaj zgradila in ta trdna baza je osnova slovenske mladine (če imaš vsaj to srečo, seveda). Mi lahko samo sanjamo o tem, da bomo dobili službo, si kupili stanovanje, si uredili neko normalno življenje, še posebej, če hočeš živeti še kaj drugega kot slovenske sanje, torej "skupaj z ženo dva čuka neto, mansarda pri tastarih, prikolica na Krku in biti pijan na smučanju v Dolomitih".

"Generacija staršev, na katero se opiramo, je hkrati tista, ki je spravila Slovenijo in svet na kolena in mi smo tisti, ki smo vstopili v ta svet, nihče pa nas ni naučil po teh principih živeti. Zato se malo zajebavamo in upamo, da bo minilo. Pa ne verjamem, da bo. Potreben bo zelo dober premislek o tem, kaj smo in kam gremo. Ne vem pa, če je naša generacija tega sposobna. V Izletu posredno govorim tudi o tem." Upa sicer, da bo Izlet "odgovarjal" najstniški generaciji, "saj je film, ki noče fascinirati z bedarijami, ampak hoče od mladih, da se vprašajo o sebi".

Morda nekoč tudi znanstvena fantastika
Da si je za ekranizacijo med vsemi svojimi kratkimi zgodbami - med katerimi je precej tudi takih, na prvi pogled bolj "filmskih", denimo iz žanra znanstvene fantastike - izbral prav Izlet, je več razlogov. "Proračun je bil tudi faktor, ampak ne tako pomemben, kot se morda zdi. Predvsem je to zgodba moje generacije, emotivna zgodba, na katero pa sem lahko pripel probleme, ki težijo sodobno Slovenijo in svet nasploh, hkrati pa sem imel že od vsega začetka izbrane tri mlade igralce, idealne za te tri vloge. Še vedno imam željo kdaj narediti kak inteligenten sci-fi, ampak samo v primeru dobrega proračuna, da ne bo videti kot ruski film o potovanju na Venero iz šestdesetih."

O večnem ločevanju režiserjev (in filmov) na tiste 'art' in tiste, ki delajo filme 'za množice', Gazvoda pravi, da sicer "absolutno snema za gledalce, za vse gledalce", da pa "je tudi na njih del naloge, da se filmu potrudijo približati". "Seveda se večkrat zgodi, da ima vrhunski film mnogo gledalcev - ampak ni vrhunski zato, ker jih ima mnogo. To je bistvena razlika. Do Slovenije pa sem še posebej kritičen, ker je naš nacionalni šport to, da se vsak, ki je videl Kekca, Srečo na vrvici in trikrat Kajmaka in marmelado, pretvori v velekritika in mi soli pamet, da moram snemati filme za gledalce, ne pa te socialne drame o samomorih in pijancih. Taki gledalci me ne zanimajo in z njimi se ne nameravam ukvarjati niti sekunde, ker sem preveč časa in energije in strasti vložil v to, kar delam. Ne nameravam biti ponižen do ljudi, ki mi ne dajo ničesar nazaj."

Digitalna tehnologija da, a ne zaradi varčevanja
In čeprav je bil izlet posnet na digitalni aparat, njegov avtor ne zagovarja gverilske produkcije za vsako ceno. "Taka majhna kinematografija, kot je slovenska, bi nujno morala biti bolj fleksibilna. Denar za film sicer ne gre samo za tehnologijo - gre za igralce, ekipo, za ljudi, ki delajo na filmu kot nori in si plačilo zaslužijo, zato nisem navijač no budget filmov. Festen, danski film po principu Dogme, ni bil nič kaj poceni, čeprav je bil posnet z digitalkami - ampak to je bila kreativna odločitev! Jaz sem navijač digitalne tehnologije, ker skrajša čas priprave, ker mi ni treba skrbeti za trak, ker lahko dam igralcem več prostora, ker lahko snemam v slabih svetlobnih pogojih ... rad imam grob in neposreden film in slovenski film zna biti preveč zlikan in neroden, kot da je zaglavil nekje v osemdesetih. Nove filmske govorice in poetike omogočajo veliko več! Če so se naučili to veliki avtorji, se bomo pa menda tudi mi :)."

Načrti za prihodnost
Če bo šlo vse po sreči, snemanje novega filma, ljubezenske zgodbe, načrtuje že za naslednje leto. "Knjiga nastaja, ampak zelo počasi, film me trenutno preveč obremenjuje, hkrati pa moram narediti tudi kak projekt izven "glavnih", da lahko poleg skorje suhega kruha in močnika spijem tudi kako pivo. Si pa zelo želim, da bi imel nekaj mesecev časa in bi lahko šel pisat kam na samo. Ima kdo frej vikend?"

Liffovska priporočila
In za konec, če smo že na pragu ljubljanskega filmskega festivala, lahko razkrijemo tudi nekaj zaznamkov na Liffovskem urniku našega gosta: "Zelo se veselim Sramote, Trianozavra, Fanta s kolesom, Bilo je nekoč v Anatoliji, pa grškega "mladega" filma (Alpe, recimo)... Liffe vedno naredi ta turoben november bolj zabaven."

Ženska pa si ne bi upal biti, sem se navadil na to, da se mi ni treba umivati las.

Nejc Gazvoda

Nisem prevzeten, ker nimam za kaj biti - če me kdaj ima, da bi kaj pametoval, se spomnim, da je Welles posnel Državljana Kana pri petindvajsetih. Ali pa se spomnim na Borisa Pahorja, ki je dal v svojem življenju skozi na tone nepravic in umazanij, pa se še vedno bori za pravico in strpnost. Svet je preveč kompleksen, da bi se vrtel okoli mene. Preveč je ljudi, ki so naredili čudovite stvari in ostali prizemljeni.

Rad imam grob in neposreden film in slovenski film zna biti preveč zlikan in neroden, kot da je zaglavil nekje v osemdesetih. Nove filmske govorice in poetike omogočajo veliko več! Če so se naučili to veliki avtorji, se bomo pa menda tudi mi.