Predsednik Trump je namreč Iran oklical za "teroristično državo" zaradi njene vpletenosti v spopade na Bližnjem vzhodu, zasmehoval pa je tudi mednarodni dogovor, ki bi v zameno za omejitev domnevnega jedrskega programa ukinil sankcije proti Iranu.

Narges Abjar je avtorica filma Nafas (Dih), zgodbe o deklici Bahar, ki je na lastni koži doživela vse spremembe in prehodna obdobja, skozi katera je šel Iran po revoluciji leta 1979 in začetku iransko-iraške vojne leto pozneje.

Bahar najbolj skrbi zdravje njenega očeta, ki trpi za kronično astmo, obenem pa sam vzgaja štiri otroke; deklica kar naprej preverja, ali oče še diha - od tod tudi naslov filma. Baharina globoko verna babica je daleč od stereotipnega lika dobrodušne babice: našo junakinjo kaznuje, kadar noče v koransko šolo.

To, da je film uradni iranski kandidat za tujejezičnega oskarja, je razjezilo številne ultrakonservativce iranskega establišmenta. Iransko-iraška vojna je v njihovih očeh "sveta obramba", film, ki prikazuje njene hude posledice, pa zato protiislamski.

"Tri tisoč iranskih otrok je bilo ubitih v vojni. Zakaj tega ne bi smela pokazati?" se sprašuje Narges Abjar. "Moj film je poziv k miru." Prav tako bi bil lahko koristen za ameriško družbo, je prepričana: "Razumeli bi, da Iranci niso teroristi, pa čeprav nekateri politiki to trdijo. (...) Trump grozi Iranu ... Kaj si bo mislil, če bo videl Dih? Bo še naprej uporabljal jezik groženj?"

"Želim si, da bi bila fant"
Protivojno sporočilo filma gre z roko v roki z razmislekom o tem, kaj v Iranu pomeni biti ženska. "Za Bahar sem se odločila, ker bi rada, da bi svet razumel, s kakšnimi ovirami se mora spopasti dekle v Iranu ... Pri določeni starosti so ji celo prepovedali, da bi se igrala s svojim bratrancem. V filmu reče tudi, da si želi, da bi bila fant."

"Navzven je morda videti, kot da je to vpliv establišmenta ali vere, pa ni. To je cela kultura ... v Iranu tudi številne ženske verjamejo, da so moški sposobnejši od žensk in da je prav, da imajo manj pravic od njih."

Če bi Narges sledila svojemu rojaku Asgharju Farhadiju, ki je oskarja za najboljši tujejezični film osvojil že dvakrat (v letih 2012 in 2016), bi to zanjo pomenilo priznanje njenemu boju proti seksizmu - seksizmu v njeni industriji, pa tudi v širši družbi. "V Iranu, tako kot tudi v številnih drugih deželah, so ženske prezirane in veljajo za drugorazredne državljane. Če hočeš kot ženska uspeti in spraviti svoje ideje v javnost, se moraš za to bojevati."

Ženske v Iranu so statistično med najvišje izobraženimi na Bližnjem vzhodu in smejo (vsaj v teoriji) opravljati skoraj vsa dela. Toda po zakonu imajo vseeno manj pravic kot moški, med drugim na področju dedovanja, ločitve in skrbništva nad otroki, prav tako pa morajo upoštevati omejitve v zvezi z oblačenjem in potovanji.

Abjarjeva priznava, da je pričakovala več od pragmatičnega predsednika Hasana Ruhanija, ki svojo zmago na volitvah (v letih 2013 in 2017) dolguje predvsem ženskam, ki so jih navdušile njegove obljube družbene in kulturne liberalizacije. "Položaj se je za ženske v Iranu malce izboljšal," ugotavlja. "Ampak pričakovala sem napredek na več področjih."

Režiserka sicer ni doživela toliko pritiskov, kolikor jih je pričakovala v zvezi s cenzuro svojega filma. Vseeno pa dodaja: "Ne morem pa reči, da so me oblasti branile, ko so me napadli konservativci."