82-letnega Clarka je včeraj srce izdalo v bolnišnici Saint John v Santa Monici v Kaliforniji, je javnosti sporočil njegov predstavnik za stike z javnostjo. Še dan prej, v torek, je k zdravniku prišel na preprost ambulantni poseg, med katerim pa je očitno prišlo do zapletov.

Clark je svojo televizijsko kariero začel kot televizijski napovedovalec, pozneje pa se je kot voditelj oddaje American Bandstand v zavesti Američanov zasidral kot eden najbolj v hipu prepoznavnih obrazov v državi; kot takega so ga pogosto vabili k vodenju različnih ceremonij, od podelitve ameriških glasbenih nagrad (AMA) do zlatih globusov.

Najstarejši najstnik v Ameriki
Na zavoro je deloholik Clark rahlo pritisnil šele leta 2004, ko je preživel kap; v tistem letu se je tudi prvič po letu 1972 odpovedal vodenju ceremonije ob novoletnem spuščanju krogle na newyorškem Times Squaru - a samo za eno leto; že naslednje leto in nato vsako silvestrovo do danes je, čeprav je imel po kapi težave z govorom, Ameriko (sicer v družbi Ryana Seacresta) popeljal v novo leto.

Mladosten videz, ki ga je negoval še celo po prekoračenem 70. letu, mu je prislužil vzdevek "najstarejšega najstnika v Ameriki".

Sožalja dežujejo
"Izguba mojega dobrega prijatelja Dicka Clarka, me je globoko užalostila," je včeraj tvitnil Seacrest. "Resnično je bil eden od ljudi, ki so imeli največji vpliv na moje življenje." V poznejši, daljši izjavi je voditelj Ameriškega idola Clarka opisal še kot "pametnega, očarljivega, duhovitega in vedno pravega gentlemana". "Bil je izjemen voditelj in poslovnež, ki je televizijskim občinstvom po svetu zapustil bogato dediščino."

Sožalja in pokloni pokojniku so pravzaprav začeli prihajati z vseh strani zabavne industrije, od Arethe Franklin, ki ga je opisala kot "ameriško inštitucijo", do Connie Francis, ki Clarku po lastnih besedah dolguje svojo kariero.

"Infiltracija" trendov v predmestna gospodinjstva
Clarkova največja zasluga je bila verjetno njegova tridesetletna voditeljska vloga v oddaji American Bandstand, ki je v ameriška gospodinjstva od leta 1957 dalje prek malih zaslonov vodila vse sveže obraze in imena rokenrola, popa in plesne glasbe. Vse to so počeli na ravno prav "nenevaren" način: dekleta v etru niso smela nositi hlač ali oprijetih puloverjev, za moške pa so bile obleke s kravatami obvezne; kajenje in žvečenje čigumija sta bila prepovedana. Clark kot voditelj tega mainstream spektakla je utelešal podobo poštirkanega, uglajenega voditelja, ki je bil vedno videti kot iz škatlice. Obenem je premogel dovolj takta, da ni nikoli užalil ali ogorčil svojega širokega občinstva, in imel je izostreno uho za vzhajajoče popkulturne fenomene.

Ker se je Clarkov okus bolj kot k rocku nagibal k prijaznemu, "čistemu" popu, so ga puristi rokenrola radi obtoževali, da je pomagal ustoličevati ero nekakšne omlednosti in da je eden od krivcev za "kastracijo prvinskega rokenrola", ki je v petdesetih zrasel iz korenin bluesa.

Toda American Bandstand je bila več kot oddaja, bila je inštitucija: konec osemdesetih se je v zgodovino vpisala kot najdlje predvajana glasbena oddaja v Ameriki. V dolgih letih svojega obstoja je (poznejšim) zvezdam, kakršne so bili Chuck Berry, Jerry Lee Lewis in Buddy Holly, ponudila prvo priložnost za nastop pred celo Ameriko.

Po navadi je šlo takole: vsak gost je na matrico odpel eno ali dve svoji uspešnici, nato pa je s Clarkom poklepetal o svoji karieri in občinstvu delil avtograme. Clark si je pridobil avtorske pravice za uporabo posnetkov njihovih nastopov; arhiv njegovih oddaj danes velja za dragoceno zakladnico zgodnjega ameriškega popa. Pesmi, ki jih je v svoji oddaji predstavi Clark, so se po navadi nemudoma začele vzpenjati po lestvicah.

In tudi, ko so se glasbeni trendi spreminjali, jih je Clarkova oddaja skušala dohitevati: na pragu osemdesetih je tako John Lydon (nekdanji član Sex Pistols) v American Bandstand pripeljal svojo novo zasedbo, P.I.L., ki je pred kamerami nemudoma povzročila kaos: na oder so privlekli ljudi iz občinstva in kljub matrici se niso niti pretvarjali, da igrajo na svoje inštrumente. Že mogoče, da so si Clarka privoščili, a dejstvo ostaja, da je bila njegova oddaja dovolj vplivna, da se jim je kaj takega zdelo vredno početi.