Moški so odhajali v Argentino in se od tam niso vračali, dekleta in žene pa so odhajale v Egipt, najpogosteje v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo. Tam so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške in gospodinje, vrnile pa so se prepozno, da bi lahko ustvarile lastno družino v domu, ki je bil največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Revščina in fašistična politika slovenske Primorske sta ženske gnali v množične emigracije vse od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne.

Raziskovanje ozadja za dokumentarni celovečerec Metoda Pevca, ki so ga premierno predvajali v Kinodvoru, je trajalo približno leto dni in v tem času so "prečesali vse, kar je kakor koli dišalo po aleksandrinstvu", je povedal Pevec. Snemanje je potekalo v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in ZDA. Za potrebe filma so odkupili pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu iz arhivov British Patha in Global Imagea. Uporabljeni so tudi odlomki iz televizijskega filma Žerjavi letijo na jug (1975) avtorice Dorice Makuc. Film je nastajal dve leti.

Zgodbe bolečih emigracij z zadnjimi tremi pravimi aleksandrinkami
Tragične zgodbe iz obdobja, ko še nihče ni slišal za feminizem, kot pravijo v producentski skupini Vertigo Emotionfilm, v filmu predstavljajo tri stoletne aleksandrinke iz Vipavske doline, Lidijo Susič ter pokojni Matildo Vidmar in Dorotejo Arčon. Dokumentarec se je osredotočil tudi na potomce aleksandrink, ki danes živijo v Vipavski dolini, in na njihove varovance, razseljene po svetu. Med njimi je tudi generalni sekretar OZN-a med letoma 1992 in 1996 Butros Butros Gali. Varovanci se spominjajo pozornih in požrtvovalnih žensk s posebno slovansko toplino. Spomin otrok aleksandrink pa zapolnjujeta predvsem hrepenenje po mami in odtujenost; nekateri so po materinem odhodu ostali sirote in bivali v cerkvenem zavodu, ki so ga vodile redovnice svetega Frančiška.