Kozma Ahačič je proučeval slovenske slovnice Adama Bohoriča, Stanislava Škrabca ter slovenski jezik in njegovo rabo pri protestantih. V dveh delih knjižne zbirke Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem je z enciklopedičnim pristopom in na novih znanstvenih spoznanjih orisal dobo protestantizma in zgodnjega katoliškega pismenstva do leta 1758 na Slovenskem. Foto: BoBo
Kozma Ahačič je proučeval slovenske slovnice Adama Bohoriča, Stanislava Škrabca ter slovenski jezik in njegovo rabo pri protestantih. V dveh delih knjižne zbirke Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem je z enciklopedičnim pristopom in na novih znanstvenih spoznanjih orisal dobo protestantizma in zgodnjega katoliškega pismenstva do leta 1758 na Slovenskem. Foto: BoBo

Knjižni jezik pomeni vzpostavitev neke napol umetne tvorbe in ta umetna tvorba sama po sebi zahteva premislek o jeziku, učenje tega novega knjižnega jezika in vodi vsak narod v intelektualni razvoj. Ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri vseh drugih narodih je torej vzpostavitev knjižnega jezika velik prelom.

Reformacija, ki velja za kopernikansko revolucijo na ravni religije, je z osrednjo osebnostjo v naših krajih utemeljila slovenski knjižni jezik. Primož Trubar, protestantski reformator, ustanovitelj in prvi superintendent Protestantske cerkve na Slovenskem, je 1550. v Katekizmu svoje rojake prvič označil s Slovenci.

Jezikoslovec Kozma Ahačič je celo vrsto zanimivosti o jeziku v obdobju reformacije nanizal za oddajo Profil; danes ob 16.25 jo lahko ujamete na prvem programu TV Slovenija.

Ukvarjali ste se predvsem z jezikom v obdobju reformacije. V prvi slovenski knjigi je Primož Trubar utemeljil slovenščino kot knjižni jezik. Kako pomembna in prelomna točka je bil izid Katekizma?
Gre za prelom iz časa, ko se je slovenščina sicer že uporabljala v javnem življenju, denimo predvsem v cerkvenem življenju, ni pa bila nikoli sistematično pisana. Sem in tja najdemo rokopise, ki nam pričajo, da so ta govorjeni jezik zapisovali. Knjižni jezik pa pomeni vzpostavitev neke napol umetne tvorbe (knjižni jezik ni nikoli zapis zgolj narečja) in ta umetna tvorba sama po sebi zahteva premislek o jeziku, učenje tega novega knjižnega jezika in vodi vsak narod v neki intelektualni razvoj. Ne samo pri Slovencih, tudi pri vseh drugih narodih je torej vzpostavitev knjižnega jezika velik prelom.

Trubar je Katekizem napisal v Rothenburgu ob Tauberi, izdal pa ga je v Tübingenu pri tiskarju Ulrichu Morhartu. Kakšna je zgodba?
Zgodba se je, če izdam, pred nekaj leti malce spremenila. Prišli smo namreč do novih podatkov: leta 2013 je nemški raziskovalec tiska Helmut Claus odkril, da se črke v Katekizmu popolnoma ujemajo s črkami, ki jih je tisti čas na celotnem nemškem prostoru uporabljal samo tiskar Frentz v mestu Schwäbisch Hall. Po nekaj dodatnih raziskavah mi je uspelo dokazati, da tudi vsa pričevanja o nastanku prvih dveh slovenskih knjig mnogo bolj kažejo na Schwäbisch Hall kot na Tübingen, tako da je zdaj v bistvu že kar splošno v znanstveni javnosti sprejeto, da sta prvi dve slovenski knjigi nastali v Schwäbisch Hallu. In ravno letos so tam postavili celo novo spominsko ploščo v čast izida in natisa prvih dveh slovenskih knjig.

Kakšno vlogo pa igra tukaj to, da se je delež pismenega prebivalstva na Slovenskem v 16. stoletju gibal med tremi odstotki na začetku in komaj osmimi odstotki ob koncu stoletja?
Predvsem je to dejstvo, ki priča o tem, kako pogumen in daljnoviden je bil Primož Trubar. Če zelo poenostavimo, je Primož Trubar svojo prvo knjigo (in tudi mnoge druge) napisal za ljudi, ki teh knjig sploh niso želeli brati, ki večinoma tudi potem nikoli v življenju niso znali brati knjig, tako da so mnogi uporabniki protestantskih knjig poslušali, ko so ljudje, ki so znali brati, njim prebirali njihovo vsebino.

Iz Katekizma je tudi večkrat uporabljeni citat: stati in obstati. Čeprav protestantizem ni bil motiviran nacionalno. Drži?
Drži, je pa res, da je v ozadju protestantizma zavedanje o tem, da moramo razumeti vse govorjenje o veri in da moramo zato razumeti tudi samo Sveto pismo.

Knjižni jezik pomeni vzpostavitev neke napol umetne tvorbe in ta umetna tvorba sama po sebi zahteva premislek o jeziku, učenje tega novega knjižnega jezika in vodi vsak narod v intelektualni razvoj. Ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri vseh drugih narodih je torej vzpostavitev knjižnega jezika velik prelom.