Čeprav se neprestano govori o krizi slovenskega filma, ta vsem težavam navkljub živi dalje. Najprej Petelinji zajtrk, potem Instalacija ljubezni, zdaj pa še Estrellita – pesem za domov, ki je svojo pot zaradi velikega zanimanja začela v kar dveh ljubljanskih kinodvoranah. Enkrat za spremembo so se ljubitelji filma zbrali v središču glavnega mesta; v Kinu Komuna in Kinoklubu Vič, kjer se je po končani projekciji večer nadaljeval.

Nenavaden ljubezenski trikotnik
Zbranemu občinstvu je pred začetkom predstave v Kinoklubu Vič Katarina Čas zaželela prijeten ogled. In začela se je zgodba o stari italijanski violini, ki je povod za nasilen obračun med protagonisti in se giblje med skrajnostmi, pa naj gre za ljubezen, glasbo ali pohlep. V tem trikotniku glasbe, žalosti in ljubezni so nastopili Silva Čušin, ki je za glavno vlogo prejela nagrade na 10. festivalu slovenskega filma, v Mannheimu in v Skopju, mladi Marko Kovačevik, Mediha Muslinović, Senad Basić, Karin Komljanec, Tadej Troha in Ana Temeljotov.

Od anekdote do filma
Scenarist in režiser Metod Pevec je napisal zgodbo o žalujoči vdovi, ki odkriva skrite strani moževega življenja in sreča nadarjenega dečka Amirja iz skromne bošnjaške družine. Podari mu moževo dragoceno rdečo violino, da bi na njej vadil. Zgodba je prežeta z glasbo in s čustvi, namesto katerih marsikdaj govori glasba. Navdih zanjo pa je Metod Pevec dobil ob mali anekdoti o dobrotnici, ki je najprej nekemu otroku violino poklonila, potem pa jo vzela nazaj. In nastala je velika zgodba o plemeniti, katarzični žalosti, prinašajoči preporod in srečo.

Z avdicijami do mladih talentov
Mednarodna filmska ekipa je nastala s pomočjo avdicij po vsej nekdanji Jugoslaviji, ki so filmu prinesle dva mlada igralska talenta. Amirja je upodobil Marko Kovačevik iz Makedonije, ki se je sicer s filmom srečal že prej, vendar pa ni znal niti besedice slovensko niti igrati violine. Za potrebe filma se je nato naučil slovenščine, kar je bilo, kot je povedal, kar težko, še težje pa je bilo igranje violine.

Pravzaprav se je mladi igralec naučil toliko, da je lahko odigral prizore z violino, medtem ko so pravi zvoki prihajali izpod profesionalnih prstov. Ana Temeljotov v filmu spremlja Amirja na klavirju in je bila izbrana na avdiciji, za katero je izvedela v glasbeni šoli, kjer se uči igrati na klavir.

Dolga pot
Film je nastal v slovensko-nemški produkcij in koprodukciji z Bosno in Hercegovino ter s Hrvaško. Ima pa film kar precejšnjo predzgodovino: filmski sklad ga je uvrstil v program že leta 2004, a je luč sveta ugledal šele lani na predstavitvi na sejmu v Berlinu in v Cannesu. V Portorožu na Festivalu slovenskega filma je začel svoje festivalske pohode, ki so se vedno znova končali z nagradami.

Brez Silve Čušin
Po končani predstavi se je celotna filmska ekipa, razen Silve Čušin, ki je bila odsotna zaradi gostovanja v Čilu, zvrstila pred filmskim platnom, za dodatno presenečenje pa je poskrbel makedonski veleposlanik, ki je Metodu Pevcu izročil že podeljeno, a do tega trenutka neprejeto nagrado zlato sonce iz Skopja. In svojo pot je začel še en slovenski film, vreden ogleda.

Lejla Švabič