Šele ko človek po dolgem času spet vidi film, v katerem vsi po vrsti kadijo kot dimniki, ugotovi, kako zelo ga je politična korektnost novejše filmske produkcije od tega prizora odvadila. Vse skupaj je prvih nekaj minut presenetljiveje, kot bi bilo na primer mesarjenje nedolžnih žrtev z motorno žago.

In če smo že pri 'slasherjih' - Pang Ho-Čeung, 37-letni hongkonški režiser, ki je prejšnji teden na izolskem festivalu predstavljal svoj deveti film, "kadilsko" romantično komedijo Puhni mi ljubezen (Chi ming yu chun giu/Love in a Puff) - ni nič, če ne raznolik. Možak, ki se v svojih filmih ne ustraši nazornih prizorov spolnosti in nasilja, je obenem sposoben posneti komedijo, kakršna je Puhni mi ljubezen, v kateri ni niti sledu česa šokantnega - če seveda niste militantni nasprotniki kajenja (in občasne menda sočne kletvice v kantonščini, ki pa se je na poti do angleškega prevoda že razvodenela ...)

Kadilci, ogrožena vrsta
Leta 2007 so oblasti v Hongkongu prepovedale kajenje na javnih mestih in sprožile ofenzivo proti uživanju tobačnega dima. Zaposleni v različnih podjetjih so se med delovnim časom začeli družiti na posebnih lokacijah, ki jih je prepoved izvzemala; zbirališča, kjer so se nikotinski odvisniki svobodno prepuščali svoji razvadi in opravljanju sodelavcev, so postala svojevrsten kulturni fenomen, znan pod imenom "hot pot pack", in primeren kraj za spoznavanje morebitnih simpatij ...
Puhni mi ljubezen dokumentira en teden v življenju oglaševalca Jimmyja (Šavn Jue) in prodajalke kozmetike Cherie (Miriam Jeung), teden, v katerem se njune poti prvič križajo in ki ga zaznamujejo vsem znani, nerodni začetki zveze: pošiljanje SMS-ov, "naključna" srečanja, nesporazumi ... in seveda obvezni kadilski premori.

Lahkotno, ne pa slaboumno
Komedija se ob poigravanju z nekaterimi žanrskimi klišeji uspe izogniti pasti sentimentalnosti, obenem pa ponudi luciden vpogled v družbene navade in jezik hongkonškega srednjega razreda. Igrivi ton filma se proti koncu umakne rahlo melanholični introspekciji na temo mimobežnih, krhkih urbanih romanc, ki jih lahko pokonča že najmanjša kaprica. Pangu s filmom uspe, kar večini hollywoodskih romantičnih komedij ne: narediti povsem lahkoten film, ob katerem na koncu nimaš občutka, da ti je pomoril zajeten del sivih celic ali ti poskušal oprati možgane s slaboumnimi predpostavkami o naravi razmerij.

Pang Ho-Čeung, dobrovoljen karakter, ki deluje vsaj deset let mlajši od svoje prave starosti, nas v Izoli pričaka oborožen do zob s prenosniki, prenosni telefoni, fotoaparati in podobno tehnično menažerijo. Med pogovorom je sposoben v hipu vse izpustiti iz rok, da s svojim polaroidom ujame ta ali oni prizor iz mirnega obmorskega življenja. Vseeno si mu je uspelo utrgati nekaj minut za kratek pogovor, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Večkrat ste že povedali, da sami pravzaprav ne kadite, zato domnevam, da filma niso navdahnile kakšne osebne izkušnje. Zakaj vas je torej pritegnilo "skrivno življenje kadilcev" in kako ste se mednje infiltrirali?

Veliko mojih prijateljev je kadilcev. Nekega dne sem tako obiskal prijatelja, da bi šla skupaj na kosilo. Ko sem ga pospremil nazaj v pisarno, sem videl, da pozdravlja čisto vsa dekleta na hodniku, tudi tista, ki ne delajo v njegovi pisarni. 'Kako to, da poznaš čisto vse ženske v tej zgradbi?' sem ga vprašal. 'Oh, ker se poznamo s "čikpavz," mi je odvrnil. Zaradi tega sem bil neskončno ljubosumen. Kar naenkrat obstaja neki nov način spoznavanja ljudi, za katerega sem prikrajšan. Če neko dekle na primer dela v tvoji zgradbi, ampak v drugi pisarni, nimaš nobenega pravega izgovora, da bi z njo začel pogovor.

Morda gre tudi za kulturno razliko. V Hongkongu se ljudem ne zdi samoumevno, da bi kar tako začeli navezovati stike z neznanci. V Evropi je morda lažje, nekoga, ki ga ne poznaš, povabiti na kavo, ampak kitajski moški ne znajo kar tako začenjati pogovorov. Pa tudi kitajska dekleta se počutijo ogrožena, če jih nenadoma začne nekdo ogovarjati.

Od Aristotla izvemo, da je v srcu komedije vedno parodija obstoječega družbenega reda in statusa quo. Ste Puhni mi ljubezen, na prvi pogled lahkotno romantično komedijo, zastavili tudi kot družbeni komentar, morda kritiko kadilske prohibicije?

Mogoče bom kdaj posnel kaj takega, ampak ta film mi je zelo pri srcu iz nekega drugega razloga. Tik pred tem sem namreč posnel grozljivko, Dream Home, s katero smo imeli cel kup produkcijskih težav in nam je vzela ogromno časa. Zato sem svoji producentki – ki je obenem moja žena – rekel, da hočem posneti nekaj, pri čemer se bom počutil, kot da sem na počitnicah, nekaj brez kakršnega koli pritiska. Vsak film, ki si ga do zdaj posnel, je na to pripomnila moja žena, je raziskoval temno plat razmerij, konec zvez, maščevanje in podobno. Zakaj nikoli ne posnameš filma o tem, kako se ljubezen rodi? Res, zakaj pa ne, sem si mislil. Kako dva neznanca prideta do točke, da se romantično zapleteta? Tudi s scenarijem nisem preveč kompliciral: izposodil sem si zgodbo sebe in svoje žene, zgodbe najinih prijateljev ... Še igralci, ko so prišli na snemanje, niso vedeli dosti več kot to, da bodo postavali na dvorišču, se pogovarjali o ljubezni in kadili. Resnično sem hotel posneti film brez pretiranega pritiska.

V domovini veljate za enega najraznovrstnejših filmskih režiserjev. V istem letu kot Puhni mi ljubezen ste na trg poslali tudi "slasher" grozljivko, kar je precej drastična sprememba tona. Kaj je vaše "naravno stanje"? Vam je lažje ljudi nasmejati ali jih na smrt prestrašiti?

Včasih je to dvoje pravzaprav isto. Predvsem rad pripovedujem zgodbe - in kot pripovedovalec moraš imeti vajeti poslušalčevih čustev trdno v rokah. Mogoče je komu to težko razumeti, ampak zame sta grozljivka in komedija pravzaprav ena in ista stvar. Zato tudi Puhni mi ljubezen začnem z uvodno sekvenco, za katero se zdi, da je vzeta iz 'horror' žanra in se pozneje sploh ne nadaljuje - rad pač malo mešam žanre med seboj. V grozljivke prav tako vedno vključim elemente črnega humorja.

(Malo razmisli). Pravzaprav sem Puhni mi ljubezen nalašč začel s prizorom, ki je videti, kot da bi bil vzet iz katerega drugega filma. Od nekdaj sem rad hodil na filmski festival v Hongkongu; po navadi sem kupil cel kup vstopnic in na koncu nekajkrat končal v napačni dvorani, ker sem pogledal na napačen listek ali kaj takega. To je bilo torej moje malo maščevanje: ko so Puhni mi ljubezen predvajali na hongkonškem festivalu, sem se po petih minutah ozrl po dvorani: večina ljudi se je sklanjala naprej in poskušala ob lučki z mobitela z vstopnice razbrati, ali so v pravi dvorani ali ne. Smejal sem se kot že dolgo ne.

Pred kratkim ste objavili, da bo zgodba o Jimmyju in Cherie dobila nadaljevanje. Kaj je bil vzrok za to odločitev? Je bila pragmatičen odziv na uspeh prvega filma ali pa ste samo hoteli povedati, kaj se z junakoma zgodi "pozneje"?

Iskreno povedano, nadaljevanja absolutno sovražim. Pred to sem namreč že posnel eno komercialno uspešno komedijo. Takrat je studio nekaj časa zelo pritiskal name, naj posnamem nadaljevanje, pa nisem hotel. Na koncu sem jih prosil, naj za nadaljevanje najdejo katerega drugega režiserja, kar so tudi naredili in na koncu vse skupaj za****li. Ampak to je že druga zgodba ...

Tokrat pa je bilo drugače. Puhni mi ljubezen je bil na Kitajskem deležen precejšnje pozornosti. Približno šest mesecev po premieri sem premišljeval o prizoru, v katerem Cherie Jimmyju narekuje svoj naslov elektronske pošte. Še pred začetkom snemanja smo seveda preverili, da ta naslov še ni zaseden in da ga imamo v lasti mi, da se morebiti ne bi kdo pritožil. No, in nekega dne sem, ne vem, zakaj, svojo asistentko prosil za geslo. Ko sem se logiral, sem našel ogromen kup pošte - pa ne pisem oboževalcev za igralko ali zame, ampak za junakinjo. Svetovali so ji, kako naj se v zvezi z Jimmyjem obnaša in podobno. Tako zelo ganjen sem bil, da je toliko ljudi ne samo opazilo tak detajl, ampak nato dejansko napisalo elektronsko pismo. Razpisali so se o svojih zvezah, da bi pomagali tej fiktivni Cherry. Zato bi rad povedal, kaj se zgodi, ko nazadnje prideta skupaj – in ne zato, ker bi me v kaj takega silil studio. Oni me že poznajo in niso imeli pretirano visokih pričakovanj (smeh). Scenarij sem dokončal, tik preden sem prišel sem, snemati pa začnemo prihodnji mesec.

Pa lahko razkrijete, ali ima njuna zgodba srečen konec?

No, vsak par ima svoje težave. Ko nekoga šele spoznavaš, je seveda vse krasno. Šele pozneje ugotoviš, da je vse skupaj včasih težko prenašati in da je tvoj partner vse prej kot popoln. In nato začneš premišljevati, da "ni več tako, kot je bilo na začetku" - tako kot pri filmih vedno razglasimo, da je bil prvi del boljši od nadaljevanja. Ne moreš si kaj, da ne bi primerjal. Ampak če hočeš zvezo (in film) nadaljevati, moraš prvi del vsaj za nekaj časa pustiti ob strani in se prilagoditi situaciji, kakršna pač v tem trenutku je.

Ker me je bilo pri pisanju scenarija strah, da bodo ljudje rekli, da je drugi del slabši od prvega, junakom dejansko na jezik položim pogovor o tem – tako sem vsaj prehitel vse morebitne kritike (smeh).

Na neki način vaš film vzpostavlja kontinuiteto s klasičnimi komedijami starejšega datuma. Močna je na primer asociacija na Allenovo Annie Hall, vsaj pri prizorih, ko junaki v kamero razmišljajo o življenju in razmerjih. Kakšne vrste komedij nasmejejo vas, kakšen tip humorja vam je blizu?

Woodyja Allena imam resnično rad, všeč so mi monologi njegovih junakov. V kitajskem filmu se zdi režiserjem vedno tako zelo pomembno ukvarjati z ozadjem, razložiti, kaj se je zgodilo "prej", nikogar pa ne zanimajo tiste male vsakdanje podrobnosti v življenju parov.

Ali kdaj opazite kakšna odstopanja med tem, kaj se zdi smešno evropskim občinstvom v primerjavi s kitajskim? Seveda se z vsakim prevodom izgubi kakšna besedna igra ali pomenski odtenek - toda ali gre to še globlje? Bi po vašem mnenju lahko govorili o "zahodnjaškem" smislu za humor v primerjavi z "azijskim"? Ali pa so nekatere stvari univerzalne, še posebej v globaliziranem svetu?

Kadar pišem scenarij, vedno premišljujem o tem. Še posebej komedijo je težko prevesti – pa ne samo v angleščino. Sam na primer pišem v kantonskem narečju, ki se govori na jugu Kitajske. Celo na podeželju so ljudje bolj navajeni na mandarinščino, tako da se že na tej kratki poti do občinstva izgubi nekaj besednih iger. Tega pač ne moreš preprečiti.

Glavno je, da ti uspe napisati zgodbo, ki je v glavnih potezah univerzalna … Sinoči sem si film ogledal z občinstvom. Nekaj je bilo seveda izgubljenega s prevodom, ampak v glavnem se mi ni zdelo, da kdo ne bi razumel (smeh).

Ana Jurc