Kdor je imel srečo, je sedel v berlinskem Friedrichstadtpalastu ali v frankfurtski stari operi; malo manj srečnih dva tisoč filmskih navdušencev pa se je nagnetlo pred Brandenburška vrata in zrlo pod kvadrigo, kjer se je na velikem platnu odvrtela znamenita apokaliptična distopija režiserja Fritza Langa. Projekcijo najpopolnejše različice Metropolisa po letu 1927 (odlomek si lahko ogledate na koncu prispevka) je direktor Berlinala Dieter Kosslick (pogovor z njim o filmu Metropolis sledi spodaj) že več mesecev napovedoval kot vrhunec jubilejnega 60. Berlinala.
Pravzaprav se Metropolis na Berlinale vrne vsake toliko časa. Že leta 2001 so na Berlinalu predvajali na novo restavrirani Metropolis. Glasba, ki ga je spremljala, je bila menda grozna, slika pa čudovita. Tega menda ni mogoče trditi za najnovejši Metropolis, katerega vseh 147 minut spremlja izvirna glasba, medtem ko s samimi kadri ni vse čisto v redu. Domnevno za vedno izgubljeni prizori, ki pa so jih junija 2008 našli v kleti filmskega muzeja v Buenos Airesu, namreč niso 'zapisani' na izvirnem filmskem traku, ampak gre za varnostno kopijo, ki je bila ob odkrtiju zaradi pogostega predvajanja tudi precej poškodovana. Poleg tega gre za filmski zapis v drugačnem formatu in za sliko, ki jo obroblja črn okvir. Restavratorji fundacije Friedricha Wilhelma Murnaua so sicer naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi film 'spravili v red', vendar so pomanjkljivosti ostale in tudi za vedno bodo ostale.
Novi prizori, več stranskih zgodb
A bistveno je vendar to, da se je pred gledalci odvrtel precej drugačen Metropolis, kot ga poznamo. Izvirna zgodba je namreč precej bolj kompleksna od poenostavljene različice, katera je nastala po prodaji Metropolisa v ZDA in po Langovem spoznanju, da (pre)velike volje za ogled zahtevnega filma, ki je zaradi orjaškega proračuna skoraj pokopal studio UFA, ni. V novih prizorih se namreč dogaja več stranskih zgodb in v njih nastopajo trije liki, ki jih v starem Metropolisu ni. Tudi končni vrhunec filma je precej bolj zapleten in pred 'razpadom' delavskega mesta se zgodi še marsikaj. Delavci tako precej dolgo 'norijo' za zlobno coprnico in šele po naključju naletijo na dobro dekle Mario (Brigitte Helm). No, ampak konec je vendar apokaliptičen.
Film, ki ga nenehno restavrirajo
Metropolis ostaja nepopoln in tudi v zadnji različici tako zija nekaj črnin in nekaj odsekov, zapolnjenih z besedilom, ki pojasnjuje manjkajoče kadre. Zanimivo bi bilo vedeti, ali se bodo kdaj od kod prikazali tudi ti; ali pa je sloves Metropolisa kot filma, ki ga nenehno restavrirajo, pri koncu. Oziroma ali se je končal dolgotrajni proces restavriranja, ki se je začel v sedemdesetih v Nemški demokratični republiki, se še enkrat začel leta 1988 v Münchnu in pozneje še enkrat v kooperaciji Fundacije F. W. Murnaua in nemškega filmskega arhiva v Berlinu.
Spodaj sledi priredba intervjuja z direktorjem Berlinala Dietrom Kosslickom za televizijsko postajo ARTE.
Kako ste prišli do ideje, da premiero Metropolisa pospremite z javnim predvajanjem filma in z živim nastopom orkestra?
Ker imam zelo dobre zveze s Fundacijo F. W. Murnaua, sem že dolgo vedel, da film restavrirajo. Vendar pa dolgo ni bilo jasno, ali bo delo končano do Berlinala. Sem se pa že tedaj dejal, da bi s tem filmom morali začeti Berlinale. V resnici tega ne bi bilo mogoče izvesti, ker je film preprosto predolg, da bi lahko bil uvodni film festivala. A ko že govorimo o dolžini; tukaj je nekaj smešnega. Novi film je sicer za 25 minut daljši od tistega, katerega smo že pred nekaj leti predvajali na Berlinalu, vendar pa je čas predvajanja enak. Odločili smo se namreč, da bomo novi film predvajali hitreje. Kljub temu je za odprtje festivala takšna dolžina še vedno preveč. Smo pa sklenili, da bi bila projekcija odlična za petkov galavečer, ki naj bi bil tudi večer za vse Berlinčane. Na Brandenburška vrata smo obesili ogromno platno, ki ga je iz recikliranih materialov, pravzaprav iz berlinskih smeti, oblikovala ameriško-korejska umetnica Christina Kim.
Vendar pa je ogled filma pri temperaturah pod ničlo pravi podvig.
Bi se strinjal, da gre za pustolovščino. Prav tako je razumljivo, da bo pri na primer 18 stopinjah pod ničlo prišlo le zelo malo ljudi. A tukaj gre predvsem za predstavitev kina oziroma filma kot umetnosti ob 60. rojstnem dnevu Berlinala. Projekcija Metropolisa na Brandenburških vratih je vendar nekaj tako veličastnega, da lahko to imamo za demonstracijo filmske umetnosti. In nekaj ljudi bo zagotovo prišlo.
Kaj je po vašem osebnem mnenju pomen Metropolisa?
Gre za film, ki je del svetovne kulturne dediščine; gre tudi za zelo sporen film. Obstajajo kritiki, ki pravijo, da je to ideološki film, ki odnose med družbenimi razredi povsem napačno opisuje, ki te pusti hladnega, ki ni umetniška mojstrovina, ampak le tehnični dosežek. Sam bi rekel, da sem predvsem vesel, da bomo zdaj videli izvirnik filma, ki smo ga na Berlinalu v najrazličnejših verzijah že večkrat predvajali. Pomembno je tudi, da je film zdaj opremljen z zvokom in da ga bo zato zdaj mogoče predvajati tudi v kinih. Predvsem je pomembno, da ob ogledu spoznamo, kako zelo je bila filmska umetnost razvita pred 83 leti. Pravzaprav je Metropolis zelo sodoben znanstvenofantastični film.
Ali lahko imamo novi Metropolis z novimi prizori za povsem nov film, za film, ki je drugačen od tistega, ki smo ga že poznali? Morda celo za drug film?
Zagotovo je to drug film. Je pač izvirnik. In tudi pripoveduje drugačno zgodbo od tistega, ki je bil narejen za ameriški trg. Zdaj vidimo, kaj je hotel Fritz Lang. Zdaj tudi vse skupaj veliko bolj spada skupaj, saj so Američani iz izvirnika zelo samovoljno izrezali posamezne prizore in jih zlepili skupaj. Omenil bi, da je bilo pri restavriranju zelo pomembno, da se je do danes ohranila izvirna partitura. Z njeno pomočjo so restavratorji tudi identificirali mesta, na katerih se dogajanje zaplete, umiri ...
Zakaj ima Metropolis v tujini in doma sloves nečesa skoraj mitskega; zakaj je to mit nemškega filma?
Pri tem je zelo pomembno, da je v preteklih desetletjih zelo veliko ljudi iz Metropolisa izrezovalo posamezne prizore in jih uporabljalo v drugih kontekstih. To je omogočil že sam slog filma, ki je ekspresionističen; to so omogočili posamezni prizori, ki so sami za sebe močni simboli znanstvenofantastičnega žanra. Metropolis smo tako spoznavali, ga gledali v oglasih, videospotih, različnih umetniških delih ... Vedno znova so se te uporabe Metropolisa povezovale z nekimi zelo močnimi, včasih nasilnimi sporočili. To nam govori o neki večnosti Metropolisa, ki nas še danes nagovarja.
Spodaj sledi odlomek iz 'novega' Metropolisa, katerega projekcijo je prenašala tudi televizijska postaja ARTE.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje