Prizor iz prelomnega filma Plavi angel (1930), v katerem je Marlene Dietrich svet opozorila nase z vlogo Lole Lole. Foto: EPA
Prizor iz prelomnega filma Plavi angel (1930), v katerem je Marlene Dietrich svet opozorila nase z vlogo Lole Lole. Foto: EPA
Marlene Dietrich s hčerko Marie Riva ob prihodu v New York iz Evrope leta 1947. Foto: AP
Marie Riva na razstavi, posvečeni njeni pokojni materi, v Bonnu leta 1995. Foto: Reuters
V Berlinu so na območju po padcu zidu revitaliziranega Potsdamer Platza prostor namenili tudi spominu na največjo zvezdnico, kar jih je kdaj prišlo iz Nemčije. Foto: Reuters
Ljubezenska pisma in cigaretnica Marlene Dietrich na dražbi njenih osebnih predmetov v Hannovru leta 2001. Foto: Reuters
Voščena lutka Marlene Dietrich v berlinskem muzeju Madame Tussauds. Foto: Reuters

Zaslovela je z vlogo Lole Lole s cilindrom na glavi in podvezicami v filmu Plavi angel in postala pojem usodne ženske, femme fatale. Zaigrala je v več kot 50 filmih.

Marlene Dietrich se je rodila 27. decembra leta 1901 v berlinskem okolišu Schöneberg policijskemu častniku in materi, ki je izhajala iz ugledne družine izdelovalcev ur.

Že v času šolanja je Marlene odkrila ljubezen do glasbe. Želela si je postati profesionalna violinistka, a so se ji sanje sesule, ko si je poškodovala zapestje. Tako je odkrila čar gledališča in pozneje filma, ki je bil tedaj še v povojih.

Svetovljanska in usodna
Nastopila je v številnih zgodnjih filmih, ki se niso ohranili. Pri snemanju enega izmed njih je spoznala svojega prihodnjega moža in najboljšega prijatelja Rudolfa Sieberja, s katerim se je poročila 17. maja 1924, decembra istega leta pa se jima je rodila hči Maria Elisabeth Sieber, bolj znana kot Maria Riva.

Marlene Dietrich, ki je obveljala za eno redkih nemških zvezdnic svetovnega formata, je pozornost filmskega sveta vzbudila z vlogo v filmu Plavi angel v režiji Josefa von Sternberga iz leta 1930. Z režiserjem je nato posnela še več filmov, s katerimi je požela svetovno slavo in obveljala za svetovljansko ter usodno žensko zasanjanega pogleda.

"Šiviljski krožek" modne ikone Dietrichove
Veljala je za modno ikono, ki oblikovalce navdihuje še danes. Sama je bila najzvestejša kreacijam iz hiše Dior, kot je povedala v nekem intervjuju, se je skrbno oblačila zaradi vzdrževanja svoje javne podobe, s katero je pogosto kršila družbene zapovedi in se s svojim androgenim slogom požvižgala na to, kaj je "žensko" ali "moško".

Imela je burno ljubezensko življenje, poleg dolgega seznama slavnih ljubimcev, ki jih ni skrivala pred možem, s katerim sta imela odprt zakon, je kot biseksualka uživala tudi v intimnem druženju z ženskami: podtalni krog lezbičnih in biseksualnih igralk v Hollywoodu je poimenovala "šiviljski krožek". Nekaj časa so krožile govorice, da se je Dietrichova v spolno razmerje zapletla tudi z eno svojih največjih igralskih tekmic, Greto Garbo.

Med njenimi pomembnejšimi filmi so Maroko (1930), Šanghaj ekspres (1932), Plavolasa Venera (1932), Angel (1937), Hiša sedmih grehov (1940) in Sojenje v Nürnbergu (1961).

Povojne zamere v domovini
Leta 1937 je sprejela ameriško državljanstvo, med 2. svetovno vojno pa je nastopala za ameriške vojake in javno obsojala nacizem. Leta 1947 so ji Američani podelili medaljo svobode, francoska vlada pa jo je zaradi njenega dela med vojno sprejela v viteški red legije časti. Nemčijo je ponovno obiskala šele leta 1960, a je zaradi tega, ker se je tako dejavno postavila na stran zaveznikov v boju proti nacistični Nemčiji, tam niso sprejeli odprtih rok.

Nato je ponovno nastopala v filmih in posnela svoje pesmi. Med njenimi singli so Falling In Love Again, Naughty Lola, Johnny, Lili Marlene. V obdobju po vojni je nastopala tudi po kabaretih, njena zadnja vloga pa je bila v filmu Lepi, ubogi gigolo leta 1978 z Davidom Bowiejem. Leto pozneje je izdala avtobiografijo z naslovom Nehmt nur mein Leben ali Vzemite mi le življenje.

Osamo prekinila za dokumentarec
Leta 1982 je privolila v sodelovanje pri dokumentarcu o njenem življenju, naslovljenem preprosto Marlene (1984), a se režiserju Maximilianu Schellu ni pustila posneti na kamero, temveč le na magnetofonski trak. Film, nekakšen kolaž odlomkov iz njenih filmov z zvočno podlago Schellovih pogovorov z Dietrichovo, je doživel odlične odzive, revija Newsweek ga je označila za "edinstven film, morda najbolj fascinanten in ganljiv dokumentarec, kar so jih kdaj posneli o veliki filmski zvezdi".

Po dolgih letih življenja v osami, vdajanja alkoholu in protibolečinskim tabletam, čemur sta bila vzrok za njeno kariero usodna poškodba - leta 1975 je padla z odra in si zlomila stegnenico - in smrt moža Rudolfa Sieberja leto pozneje za rakom, je igralka in pevka, "die Dietrich", umrla 6. maja 1992, stara 90 let, v svojem pariškem stanovanju. Pokopana je na pokopališču Berlin-Schöneberg, saj je po padcu berlinskega zidu izrazila željo, da bi po smrti počivala v njenem rodnem kraju, blizu sorodnikov.