Ernst Wilhelm Wenders - ko ni opravil sprejemnih izpitov za filmsko šolo v Parizu, si je ogledoval po pet filmov na dan, nato pa se vrnil v Nemčijo in se vpisal na akademijo za televizijo in film v Münchnu. Foto: EPA
Ernst Wilhelm Wenders - ko ni opravil sprejemnih izpitov za filmsko šolo v Parizu, si je ogledoval po pet filmov na dan, nato pa se vrnil v Nemčijo in se vpisal na akademijo za televizijo in film v Münchnu. Foto: EPA
false
Letos je Wenders na 65. berlinskem filmskem festivalu prejel zlatega medveda za življenjsko delo. Foto: EPA
false
Letošnjega aprila na odprtju razstave Wim Wenders. Landschaften. Photographien (Wim Wenders. Pokrajine. Fotografije) v muzeju Kunstpalast v Düsseldorfu. Foto: EPA

nil 70 let.

Ernst Wilhelm Wenders se je rodil v Düsseldorfu leta 1945 v katoliški družini. Njegov oče je bil zdravnik. Po maturi je vpisal študij medicine in filozofije, a ga je nato opustil. Leta 1966 se je odpravil v Pariz, kjer si je želel obiskovati filmsko šolo IDHEC, a ni opravil sprejemnih izpitov. Ljubezen do filma ga ni zapustila in tako si je tedaj ogledal tudi do pet filmov na dan.
Leta 1967 se je vrnil v Nemčijo in se vpisal na akademijo za televizijo in film v Münchnu. Začel je pisati tudi filmske kritike. Na akademiji je ustvaril več kratkih filmov, diplomiral je leta 1970 s celovečernim prvencem Summer in the City.
Vrsta odmevnih filmov Wendersove kariere
Med njegovimi zadnjimi deli je bil zelo odmeven celovečerni dokumentarni film v 3D-tehniki Pina, posvečen nemški koreografinji in pedagoginji Pini Bausch (1940-2009), ki je pomembno vplivala na razvoj plesa v drugi polovici 20. stoletja.
Na lanskem Liffu je bil prikazan njegov film Sol zemlje, ki ga je Wenders posnel skupaj z Julianom Ribeirom Salgadom. Gre za dokumentarni portret fotografa Sebastiaa Salgada, ki ga je zaznamovalo dolgoletno poročanje s kriznih žarišč, a je kljub vsem videnim tragedijam ponovno našel upanje.
Večni mladenič in vizionar je med drugimi podpisal kultna filma Paris, Texas (1984) in Nebo nad Berlinom (1987). Plodno je sodeloval z avtorji, kot sta Peter Handke in Sam Shepard. Handke je tudi eden izmed soavtorjev scenarija za film Nebo nad Berlinom, Shepard pa soavtor scenarija za Paris, Texas. Z obema filmoma je slavil tudi v Cannesu; prvič si je zaslužil zlato palmo za najboljši film in nagrado FIPRESCI, drugič zlato palmo za najboljšega režiserja, seveda poleg nagrad na drugih festivalih. Za film Stanje stvari je leta 1982 dobil zlatega leva na beneškem filmskem festivalu.
Wenders je poleg že omenjenih znan tudi po filmih V teku časa (1976), Zgodba iz Lizbone (1994), Buena Vista Social Club (1999) in Ne hodi mi trkat (2005). Poleg uspešnih glasbenih dokumentarcev, kot je Buena Vista Social Club, je režiral več glasbenih videospotov, med drugim za skupini U2 in Talking Heads.
Večkrat nagrajeni filmar in fotograf
Leta 2005 je Wenders prejel častnega leoparda na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu, februarja letos pa so mu na 65. berlinskem filmskem festivalu podelili zlatega medveda za življenjsko delo.
Leta 2012 je bila v Düsseldorfu ustanovljena Fundacija Wima Wendersa kot platforma, ki hrani Wendersovo delo na področju filma, fotografije in esejistike. Wenders se poleg filma namreč dejavno posveča fotografiji. V svojih fotografskih delih se loteva tem, kot so spomini, čas, izguba, nostalgija in gibanje. Izdal je tudi zbirko esejev iz študentskih časov z angleškim naslovom Emotion Pictures. Eseji so zaživeli kot serija radijskih iger na BBC Radio 3.