Paul Verhoeven je na odprtju festivala s filmom Django delil avtograme oboževalcem. Foto: Reuters
Paul Verhoeven je na odprtju festivala s filmom Django delil avtograme oboževalcem. Foto: Reuters
Matic Majcen ponuja sklepni pogled na berlinski filmski festival, ki je najprestižnejšo nagrado, zlatega medveda, podelil madžarski režiserki Ildikó Enyedi za njen film O telesu in duši. Foto: Reuters
Po berlinski rdeči preprogi se je sprehodil tudi slovenski predsednik Pahor. Foto: Reuters
Aki Kaurismaki, ki je predstavil svoj novi film na begunsko tematiko, se je moral zadovoljiti z "le" srebrnim medvedom. Foto: Reuters

Ob nekaj vprašanjih o njegovi karieri sem ga napol v šali vprašal, ali meni, da bo med izbiranjem najboljših filmov festivala dajal prednost filmom, zapolnjenim z nasiljem, spolnostjo in političnimi provokacijami, značilnostim, ki so zaznamovale njegovo kariero v filmih, kot so Seks na motorju (Spetters, 1980), Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992) in Vesoljski bojevniki (Starship Troopers, 1997). "Ne," je odgovoril 78-letni režiser, "teh stvari imam dovolj že v svojih filmih. Ne potrebujem takšnega egocentrizma." Temu vprašanju bi pravzaprav moralo slediti še eno: ali meni, da se bo nalezel političnega ozračja festivala, ki tradicionalno prežema ta 10-dnevni dogodek v nemški prestolnici.

Odgovor bi bil najbrž prav tako negativen, a to za naslednjo poanto ni tako bistveno. Ključno je to, da si nekdo, ki berlinski filmski festival spremlja od daleč, težko predstavlja, kako vseprisoten je ta opevani politični pridih na tem 10-dnevnem dogodku. Ne gre samo za to, da je bil festival leta 1951 ustanovljen kot znanilec upanja po koncu 2. svetovne vojne, niti ne toliko za sam izbor filmov, ki vsako leto dajejo velik poudarek emancipaciji različnih podrejenih etničnih, verskih, spolnih in drugih skupin v svetovni družbi. Zadeva gre tu še mnogo dlje. Nobena novinarska konferenca ali javni dogodek ne mine brez tega, da ne bi kdo omenil besed, kot so "Trump", "brexit" in "begunci". Več filmskih ekip je svoje nastope pred novinarji in občinstvom izkoristilo za podajanje izjav o teh temah, najodmevneje, denimo, Patrick Stewart, ki se je na predstavitvi filma Logan svetovni javnosti javno opravičil za brexit. Aki Kaurismäki je na drugi strani moral podati mnenje o islamizaciji Evrope, festivalski direktor Dieter Kosslick pa je v svojem zadnjem govoru namesto o stanju filmske letine govoril o tem, kako so filmi predvsem odziv na politične dogodke. Rekel je še, da je rdeča preproga Berlinala pravzaprav ekvivalent slovitemu Speaker's Cornerju v londonskem Hyde Parku, kjer lahko vsak mimoidoči izrazi svoja stališča do katero koli teme.

To je seveda vse lepo in prav. Organizatorji festivala imajo s tovrstnim glasnim pošiljanjem političnih sporočil zgolj dobre namene, s katerimi želijo vsaj malo vplivati na aktualen razvoj vse bolj travmatičnih dogodkov v Evropi in po svetu. A ne glede na to, kakšno je vaše politično stališče, to odpira neko drugo, ravno tako pomembno vprašanje, ki pa praviloma ostane zamolčano. Medtem ko smo na dogodkih Berlinala vsak dan poslušali, da je Trump anomalija, brexit napaka, beguncem pa je treba odpreti vrata, nismo po drugi strani niti enkrat slišali nekoga, ki bi si drznil zagovarjati nasprotno mnenje od tega uradnega stališča festivala. Tisti režiserji in igralci, ki so se ob teh vprašanjih znašli v zadregi, so raje rekli, da politike pač ne bodo komentirali. Ker gre pač za filmski festival.

So imeli prav? Umetnost ima že v sebi vpisano dolžnost, da se odziva na pomembne družbene dogodke, kadar ti vplivajo na blaginjo navadnega človeka. Pa vendar – mar ne bi neka tako široka platforma za predstavljanje novih filmov, kakršen je Berlinale, pravzaprav morala dajati prostor vsem tipom stališč, pa naj bodo organizatorjem všeč ali pa ne? Ali ne bi bilo za obiskovalce bistveno zanimivejše, če bi, denimo, po novinarski konferenci, na kateri predstavijo film o stiskah beguncev, predstavili še delo nekoga, ki odkrito podpira brexit ali Donalda Trumpa? Filmski festival s politično noto bi šele takrat postal pravo polje soočenja različnih stališč, namesto tega pa je danes prej videti kot ideološka avtocesta, ki vodi zgolj v eno smer. To pa je prav tista diskurzivna strategija, ki je že ob vzponu Trumpa in brexita v preteklih letih pozabila, da obstaja še druga, bistveno bolj spregledana polovica prebivalca, ki zagovarja neka povsem druga stališča. Ta spregled pa je kot vrh gore lani ob koncu leta s prepričanjem »saj se to ne more zares zgoditi« sploh povzročil dogodke, ki zdaj Berlinale tako zelo skrbijo. S tega vidika se poudarek na domnevni širini in številčnosti predstavljenih filmov – kakšnih 400 jih je vsako leto – zdi kot nekakšna maska, ki skriva, kako zelo enoličen in predvidljiv je ta program v svojih ideoloških in političnih namenih.

Prav zato so odločitve Verhoevnove žirije tako velik dosežek. Nizozemec se s svojimi žirantskimi kolegi ni vdal prevladujočemu ozračju, pa čeprav je imel s filmom Druga stran upanja Akija Kaurismäkija na dlani mamljivo priložnost, da bi ustregel festivalu, s tem, ko bi zlatega medveda že drugo leto zapored podelil filmu na begunsko temo. Verhoevnova žirija je namesto tega naredila tisto najbolj logično stvar, ki bi jo žirije na tovrstnih festivalih morale narediti vsakič, a se to v praksi zgodi le redkokdaj – nagradila je najboljši film tekmovalnega programa. Ugotovitev se zdi banalna, še bolj to, da jo je sploh potrebno posebej izpostavljati, a tokratna žirija je ena redkih na velikih festivalih v zadnjih letih, ki ji je mimo različnih ideoloških in tržnih pritiskov uspelo podeliti glavno nagrado filmu, ki si je to najbolj zaslužil, ob tem pa preostale nagrade razdelila na način, ki mu je le stežka oporekati.

Kakšen film je torej O telesu in duši, zmagovalec letošnjega Berlinala? Vsekakor lahko že takoj rečemo, da če je njegov glavni tekmec, Druga stran upanja, ponudil natanko tisto, kar smo pričakovali od Kaurismäkija, je madžarska režiserka Ildikó Enyedi s svojim filmom vendarle prepričala z nepričakovano drugačnostjo. Ker gre za film, v katerem je praktično vsaka razkrita informacija že spoiler, povejmo zgolj to, da gre za zgodbo, ki se vrti okrog Marie (Alexandra Borbély), mladega dekleta, ki se kot nadzornica kakovosti zaposli v klavnici, nato delavci okrog nje začnejo opažati, da gre za osebo, ki je čustveno popolnoma odrezana od sveta, celo do te mere, da jo primerjajo z robotom. Od tu naprej film v svojem jedru sledi dokaj konvencionalni ljubezenski izpeljavi, a prek vrste vpadljivih metafor, dogodkov in dialogov, pri katerih ni vedno jasno, ali gre za običajno ljubezensko zgodbo ali pa za pravljico, gledalca nasmeji, vznemiri, navdihne in tudi šokira. Skratka, Enyedijeva je kljub dolgoletni karieri (a z dokaj skromno filmografijo) pri 61 letih nenadoma postala prebojno ime na trenutnem evropskem prizorišču.

In ko so vsi izrazili zadovoljstvo tako nad filmom kot nad podelitvijo nagrad, se je dan po podelitvi na zadnji projekciji filma O telesu in duši zgodilo še nekaj, kar dobrim filmom da tisto dodatno piko na i. Ljudje so si zadnji dan festivala, na tako imenovan dan občinstva, ko po dvoranah po mestu še enkrat zavrtijo vse filme festivala, šli z zanimanjem ogledat zmagovalni film. Projekcija je potekala kot vsaka druga, nato pa so se 10 minut pred koncem predvajanja filma iz dela dvorane nenadoma zaslišali vzklikajoči glasovi. Gledalci v desnem delu parterja so začeli kričati, naj pokličejo zdravnika, saj se je eden izmed gledalcev zgrudil s svojega sedeža. V dvorani so nemudoma prižgali luči, nesrečnega fanta so z reševalnimi nosili odpeljali iz dvorane. In ko je napovedovalec že stopil na oder, da bi naznanil nadaljevanje projekcije, se je zgodilo – še enkrat. Ko je pogledal v občinstvo, je namreč videl, da je nekaj vrst stran še eno dekle omedlelo in so ji v tistem trenutku že pomagali. Razlog? Obema gledalcema je postalo slabo zaradi prizorov prelivanja krvi v filmu. Po približno 20-minutni prekinitvi se je film lahko nadaljeval, a ne bo presenetljivo, če bodo po lanskem filmu Surovo (Grave, 2016) tudi ta film promovirali s stavkom, da so ljudje na njegovih prvih projekcijah omedlevali.

Takšni dogodki so tisti, ki iz filma ali festivala naredijo anekdote, ki se sčasoma prelevijo v legende.

Zdi se, da si bomo letošnji Berlinale najbolj zapomnili prav po nekaj tovrstnih izstopajočih dogodkov, ki pa bodo znova zameglili nekaj manj laskavih dejstev o festivalu. In najpomembnejše izmed teh je tole: Berlinale je tudi letos komajda ponudil kakšen zares vrhunski film. Le malokateri izmed filmov v letošnjem programu ima možnosti, da bi se na koncu leta uvrščal med najboljše filme leta 2017. V tem trenutku se filmski studii in producenti s svojimi najmočnejšimi aduti že pripravljajo na Cannes, kjer se bo že čez slabe tri mesece kar trlo prvorazrednih filmskih presežkov, Berlinu pa je letos spet spodletelo, da bi se vsaj približno vmešal v boj za odmevnejše naslove.

Če povzamem: obstaja več razlogov, zakaj je Berlin tretji najpomembnejši festival v Evropi, prvi izmed njih pa je ta, da sta Cannes in Benetke kljub svojim lastnim muham bistveno pomembnejša za filmsko industrijo, in ironično, kot se morda sliši, tudi bolj ideološko odprta festivala. In niti ne kaže, da bi ju utegnil kakšen samooklicani zasledovalec v bližnji prihodnosti ogroziti.