Foto:
Foto:
Dokumentarec Otroci iz socialističnega bloka prinaša zgodbe danes odraslih posameznikov, ki so odraščali v istem bloku. Foto: RTV SLO
Otroci iz socialističnega bloka so nastali v Uredništvu dokumentarnih filmov Televizije Slovenija. Scenarij in režija Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič. Foto: RTV SLO
Skupina odraslih ljudi, ki so se srečali po 40 letih, ves ta čas ni imela stikov. Razselili so se, dobili službe, postali starši in stari starši, se upokojili. Na nenavadnem srečanju teh nekdanjih sosedov se jih večina ne spomni, s kom so se igrali, niso se prepoznali. Foto: Osebni arhiv
Pripovedi nekdanjih otrok iz Dečkovega naselja spremlja strokovna analiza časa, v katerem so se družili. Ideja življenja v skupnosti pa je vplivala tudi na arhitekturo. Foto: RTV SLO

Stkali so prijateljstva, se igrali, si pomagali, gradili podobne sanje. Socialistični otroci, danes odrasli, so se srečali po 40 letih in se skupaj spominjajo prvih let svojega življenja. Z avtorjem filma smo spregovorili nekaj besed o tej tematiki ...

Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka ne bi nastal brez organiziranega srečanja nekdanjih otroških sosedov po štirih desetletjih. To je bil torej povod za njegov nastanek. Od kod pa dejanski vzgib za film?

Ideja prihaja iz neznanega izvira, nekje v nas ali zunaj nas. In ko se je pletla po glavi tako dolgo, da sem o njej začel govoriti tudi drugim, ti pa so jo sprejeli pozitivno, sem vedel, da bo realizirana.

V bistvu gre tudi za vašo osebno izpoved o otroštvu, saj ste bili eden izmed teh otrok. Kako ste prepričali še druge sosede iz otroštva, da so postali protagonisti filma?
Jaz sem bil premlad, da bi imel kakšno opaznejšo vlogo v delu otroštva, ki se ga dotika dokumentarec. Tako se tudi večine drugih ''otrok'' sploh ne spomnim in jih na srečanju niti spoznal nisem. Ko so mi govorili, kdo me je čuval, kdo me je vozil v vozičku, s kom sem se igral, sem jih gledal kot popolne tujce. Nam je pa uspelo vzpostaviti zelo hitro odprte odnose in očitno so mi dovolj zaupali, da so brez resnejših pomislekov privolili v snemanje.

Z nastopom gospodarske krize pred šestimi leti se je v družbah, ki so bile nekoč socialistične oziroma komunistične, še dodatno okrepila nostalgija po starih časih - na naših tleh torej t. i. jugonostalgija … V kolikšni meri menite, da je na delu "romantiziranje" preteklosti?
Jaz v filmu ne romantiziram ne preteklosti ne sistema. Zelo konkretno pokažem, da so bili to, ekonomsko gledano, zelo težki časi. Tudi ne gledam nostalgično na te čase, ker smo bili takrat vsi mladi ali ker naj bi bilo takrat bolje. Izpostavljam pa neki drug vidik – medčloveške odnose. Ti so bili takrat pristnejši, toplejši, pogostejši, ljudje si nis(m)o bili takšni tujci, kot s(m)o si danes.

Spomini na otroštvo so večinoma vselej lepi. Seveda če preteklost ni res radikalno slabša - sploh z vidika stopnje represije. Vendar pa na primer eden od sosedov izpostavi to, da dandanes starši nekako vseskozi bdijo nad otrokom. Dodamo lahko, da če že ne neposredno, pa tudi prek skrbno načrtovanih mnogih obšolskih dejavnost. Ali gre tukaj za prisotnost rahlega paradoksa? Saj - ali ne bi bilo smiselno pričakovati glede na to, da smo prešli iz sistema, ki ga označujemo za totalitarnega, v demokratično ureditev, da naj bi bila stopnja svobode višja, četudi tukaj ne govorimo o razmerju posameznik - sistem?
Kaj bi bilo vse smiselno (nasmešek). Tudi o tem, kaj je totalitarno in kaj demokratično, bi lahko marsikaj rekla. Jaz o svobodi - vsaj v tem filmu - ne razmišljam na ravni sistema, ampak na ravni posameznika. In tu smo danes vsekakor manj svobodni. Kaj pa sploh še smemo delati, ko je vse natančno predpisano? In kaj smejo delati naši otroci? Ne hodi po travi, ne kopaj se v reki, ne s kolesom na cesto, ne dotikaj se televizorja … Zadeva je šla tako daleč, da verjetno vi kot spraševalka sploh ne veste, da so lahko otroci svobodni, ker že nekaj generacij zapored niso več …

Nekoliko se še navežimo na prejšnje vprašanje. Danes se pogosto izpostavlja pretirana usmerjenost v individualizem. Zelo enostavno - vendar ne nepomembno vprašanje - se današnji otroci preprosto ne žogajo več? Morda se vaš brat kot košarkarski trener ne bi strinjal ali pa morda še bolj ... So tudi športne dejavnosti otrok pretirano obravnavane kot smiselne le, če predstavljajo "naložbo v njihovo prihodnost"?
Tudi včasih se niso žogali, ker žog sploh niso imeli … Zdaj sva že zašla na področje, ko bi naj nekomu solil pamet. Tega ne delam in tudi s filmom ne govorim, kaj bi naj ljudje delali. Samo pokažem, kako je bilo nekoč, kako je danes, ve vsak sam, potem pa se odločamo po svoji pameti …

Eden izmed običajnih označevalcev »starih dobrih časov« je občutje tesnejše povezane skupnosti. Danes imamo skorajda vsi prenosne telefone, dostop do spleta, mnoge slovenske družine imajo celo več kot en avto itd. Na eni strani te dobrine res prispevajo k vse večji izoliranosti posameznika, vendar pa nam hkrati omogočajo, da smo zelo hitro v stiku s soljudmi, tudi če niso v fizični bližini. Se je nemara le ta povezanost predrugačila?
Časi se spreminjajo in ''nikoli ni bilo dobrih starih časov, bili so samo časi" - citat Kurta Vonneguta.

Za socialistične bloke je bila značilna precejšnja strukturna raznolikost glede izobrazbene, narodnostne itn. strukture stanovalcev. Vendar pa se v filmu dotaknete tudi že prvega zaznavanja delitev na osnovi materialnih dobrin skozi otroške oči. Menite, da bi bili v današnjem času v slovenski družbi statusni simboli manj pomembni, če ne bi prej živeli v socialističnem sistemu?
Ne vem. Lahko samo ugibam. Ampak v filmu ne nakazujem na statusne simbole, kot so avto ipd., ampak na osnovne potrebščine, kot so kopalnica, pralni stroj. Osebno se mi zdi, da zadnja leta ti statusni simboli niso več tako pomembni. Ko so ljudje videli polna parkirišča vrhunskih avtomobilov, katerih ''lastniki'' niso mogli plačevati lizinga že prve mesece krize, so dobili ti statusni simboli drugačno podobo in vrednost.

V filmu je obravnavan tudi vpliv arhitekture na življenje v določeni družbi. Kaj pa obratno? Arhitektura se vendarle spreminja v skladu z družbenimi spremembami …
Ja. In točno to se je zgodilo. Zato pa imamo na tisoče neprodanih stanovanj na t. i. elitnih lokacijah.

Kaj bi sami izpostavili kot poglavitne razlike med načinom bivanja nekoč in danes?
Bivanja – imamo večja, lepše opremljena bivališča. Življenja – imamo manjša, bolj prazna življenja.

Proti koncu izvemo, da ste si - tako kot večina drugih nekdanjih sosedov - tudi vi ustvarili družino. Katere pridobitve sodobnosti bi po lastnih starševskih izkušnjah in opažanjih označili kot pozitivne za današnje generacije otrok? In na katerih področjih nas družbo kot celoto čaka še veliko dela?
Znanje. Toliko znanja, kot je danes na voljo večini prebivalstva, ni bilo nikoli. Jaz sem kot otrok imel knjigo, nekakšno otroško enciklopedijo, ''Mladi vedež'', ki sem jo znal na pamet, tolikokrat sem jo prebral. Ampak če nekaj ni pisalo v njej, tega nisem vedel. O družbi pa raje ne bi.