Neuradno zato, ker je bilo že preveč britanskih filmov v tekmovalnem Venezia70. Škoda, kajti ni dvoma da gre za enega izmed boljših filmov, prikazanih na letošnjem festivalu.

Philomena, Stephen Frears (Venezia70)
Posnet je (z manjšimi spremembami) po resnični zgodbi Philomene (Judi Dench), ki so ji v petdesetih letih prejšnjega stoletja nezakonskega sina prodali v posvojitev brez njene privolitve. A za razliko od ostalih žensk iz njenega kraja s podobno usodo Philomena tragično izgubo postavi za glavno silo svojega življenja in ne bo odnehala, dokler ne izve, kaj se je zgodilo z njenim sinom. Poizvedovanje ostaja desetletja neuspešno, naključno srečanje z novinarjem (Steve Coogan), ki ga njena zgodba tako pritegne, da ji ponudi pomoč, seveda v zameno za dobro zgodbo, pa ji končno prinese rezultate, na katere je čakala skoraj vse življenje.

"Ne gre za napad na cerkev ali na katoliško vero", je prvi stavek, ki ga režiser Frears pove na tiskovki. Gre za neverjetno zgodbo ženske z Irske, ki je 50 let varovala skrivnost, da je neporočena imela otroka. In kako močna je danes vera resnične Philomene? Vsej žalosti in nesreči navkljub pravi, da razume povod in razloge, da so se stvari zgodile tako kot so se, še več, oprostila jim je. Tako Cerkvi kot sestram v samostanu. Judi Dench je na tiskovki povedala to, s čimer se je strinjala tudi večina (če ne kar vsi) iz publike: osebno tega ne bi zmogla. Ne bi mogla oprostiti krivice in zlorabe 'osebja' samostana. Zgodba je tragična in prav zato, povesta Frears in Steve Coogan, je polna komičnih vložkov. "Ne želimo, da gredo ljudje iz kina depresivni," še doda Coogan. Tako uspešno so v zgodbo vpletli satiro in komedijo, da je smeha na koncu več kot solza.

Med vsemi tekmovalnimi filmi ima zaenkrat Philomena največ pozitivnih kritik. A bolj zaradi pomanjkanja konkurence kot zaradi lastnih presežkov.

Parkland, Peter Landesman (Venezia70)
Eno večjih razočaranj letošnjega tekmovalnega programa. Kot je bivši novinar Landesman izpostavil na tiskovki, gre za prikaz atentata na predsednika Johna F. Kennedyja, kot so ga doživeli 'majhni' ljudje. Zdravniki in osebje bolnišnice Parkland, policisti z lokalne postaje, nižje osebje v predsednikovem spremstvu in, ne nazadnje, družina Leeja Harveya Oswalda. Celo družina avtorja najbolj slavnega posnetka vseh časov, Abrahama Zapruderja, je sodelovala s filmsko ekipo, čeprav so se petdeset let uspešno izmikali medijem. Rezultat pa na žalost ne prepriča. Če ga vzamemo kot TV-dokumentarni film, potem je korekten in postreže z nekaterimi podatki, ki jih morda še niste poznali. Med drugim spoznamo dominantno in egocentrično mater atentatorja Leeja, izvemo da je bila uničena kartoteka in vsi zapisi, ki so jih o Oswaldu imeli na lokalni policijski postaji, vidimo boj za Kennedyjevo življenje v operacijski dvorani in težave pri vnosu krste s predsednikovim truplom na letalo. Prav slednje je precej razburilo (nekatere) ameriške novinarje, ki so se zgražali nad pomanjkanjem spoštovanja, ki pritiče tituli 'Predsednik ZDA' , še posebej v primeru JFK-ja.

Relativno močna igralska zasedba (Paul Giamatti, Billy Bob Thornton, Zac Efron, Marcia Gay Harden, Jacki Weaver in stara znanca z malih zaslonov Gil Bellows in Ron Livingston), ostane v celoti neizkoriščena. Enoplastni liki z mehaničnimi odzivi in v nebo vpijoč manjkajoči človeški faktor so glavni razlogi, da film ni prepričal. Edini, ki nekoliko izstopa, je James Badge Dale (The Departed, Shame, World war Z, Iron man 3) kot Leejev brat Robert. Za dodatno zmanjšano zanimanje pa so poskrbeli s tem, da je igralsko zasedbo na Lidu predstavljal le Tom Welling, ki v filmu spregovori morda šest stavkov. No, vsaj najstnice so prišle na svoj račun, če jim je že Zac ušel.

The Zero Theorem, Terry Gilliam (Venezia70)
Gilliamov Brazil (1985, Jonathan Pryce, Robert De Niro) je zgodba o moškem, ki ima duhamorno službo, živi v majhnem stanovanju, obkrožen z bizarno futurističnimi napravami in v materialističnem svetu išče ultimativno sanjsko žensko, ki se mu prikazuje v sanjah. The Zero Theorem (2013, Christoph Waltz, Mélanie Thierry, David Thewlis) je zgodba o moškem, ki ima duhamorno službo, živi v predelani cerkvi, obkrožen z bizarno futurističnimi napravami in v svetu virtualnih odnosov išče ultimativno resnico o smislu ali nesmislu obstoja človeške rase. A kot Gilliam odločno pove na tiskovki, ne gre za nadaljevanje ali celo za trilogijo (Twelve monkeys, 1995), kajti podobnost med obema filmoma je zgolj naključna.

Kljub futurističnem prikazu življenja in okolja, se The Zero Theorem odvija v aktualnem svetu virtualnih razmerij in odnosov, lažnih ali vsaj precej napihnjenih profilov na družabnih omrežijih in izpostavlja kronično pomanjkanje resničnega, pristnega kontakta med ljudmi. Ali ekscentrični znastvenik (Christoph Waltz) na koncu odkrije smisel ali nesmisel življenja, tako postane postranska stvar.

Splošni vtis zajame izjava novinarja priznanega ameriškega dnevnika, ki je sedel zraven mene v dvorani: Gilliam že 20 let ni posnel dobrega filma. Vsakič mu dam novo priložnost, a mislim da je zdaj čas, da odneham.

Locke, Steven Knight (Fuori Concorso)
Kdo bi si mislil, da bo film o vožnji z avtom in pogovarjanju po telefonu 85 minut, dober? Ne samo dober, odličen je. Delno zaradi scenarija, odlične dramaturgije sosledja telefonskih pogovorov in informacij o zgodbi, ki jih z njimi dobimo, še najbolj pa zaradi Toma Hardyja. Njegov Ivan Locke je najmočnejša igralska kreacija do zdaj na festivalu. Scenarij je bil pisan z njim v mislih, in od prvega predloga za film do začetka snemanja so minili le trije meseci (kar je producenta še posebej navdušilo, glede na to da je sodeloval tudi pri filmu Under the skin, ki je nastajal 13 let!).

Ivan Locke je odločen, da bo storil pravo stvar in čeprav je cena, ki jo za to plača, za marsikoga previsoka, je zanj edina možna odločitev. Locke je film o očetovstvu, o tem, zakaj in kako se moški odloči, da bo dober oče otroku, spočetemu v enonočnem razmerju, pa četudi zaradi tega izgubi ženo, razbije družino in ostane brez službe.

Steven Knight je sicer bolj poznan kot scenarist, delal je, med drugim, s Stephenom Frearsom in Davidom Cronenbergom, z režijskim prvenecem Hummingbird (2013, Jason Statham) je že požel pozitivne kritike, Locke pa ga je še dodatno utrdil na položaju režiserja, ki ga bomo budno spremljali tudi v bodoče.

Under the skin, Jonathan Glazer (Venezia70)
Posnet po istoimenski knjigi, čeprav je zaradi Glazerjevega minimalističnega pristopa to precej neočitno. Iz literarne podloge je izrezal skoraj vse zaplete in dialoge, obdržal dva, tri ključne trenutke in v glavi vlogi zasedel Scarlett Johanson.

Kljub protagonistki, ki prihaja z drugega planeta, tako Glazer kot Scarlett povesta, da ne gre za znanstveno fantastično zgodbo, pač pa za prikaz sodobnega sveta, ki ga je marsikomu težko razumeti. Svet, kot ga vidi in razume tujec, pa naj bo le iz druge države ali z drugega planeta. Za dodatno nerazumevanje poskrbi močan škotski naglas vseh sodelujočih, razen Scarlett. Razumljivost dialoga ni ključna za razumevanje filma, izpostavi režiser. Bistvo dojamemo skozi geste, dejanja, poglede, ki so dovolj očitni tudi za tiste, ki niso brali knjige. Za pristnost okolja, ki je bila za Glazerja ključni dejavnik filma, je poskrbel z angažiranjem lokalnega prebivalstva.
Film je prejel mešane kritike, nastajal pa je kar trinajst let.

Zoran, il mio nipote scemo, Matteo Oleotto (Settimana della critica)
Transmedia in Staragara predstavljata enega izmed vročih filmov letošnjega festivala: Zoran, moj idiotski nečak v režiji Mattea Oleotta. Čeprav gre za koprodukcijo, smo Zorana Slovenci tule na Lidu vzeli povsem za svojega. Tako kot Razredni sovražnik (prvenec Roka Bička) je bil tudi Zoran, il mio nipote scemo dobro sprejet. Komedija o posebnem stricu Paolu (Giuseppe Battiston) in njegovem še bolj posebnem nečaku Zoranu (Rok Prašnikar), ki ju nepredviden dogodek prisili k življenju pod isto streho, poskrbi za nemalo smeha in solz in ima dovolj srčnosti, da prepriča. Publika, ki je za film kupila vstopnice mu je namenila močan aplavz in stoječe ovacije, pri pohvalah pa niso veliko zaostajali za njo tudi novinarji in kritiki. Dolge vrste in množica, ki je ostala pred vrati dvorane pri vsaki projekciji je zgovoren dokaz, da se glas o dobrem filmu na Lidu hitro razširi. Poleg Roka slovenske igralske barve med drugim zastopajo še Marjuta Slamič, Jan Cvitkovič, Peter Musevski in Ivo Barišič. Izvršni producent je Ognjen Dizdarevič, producent pa Igor Prinčič. Pohod po kinematografih Zoran začne novembra.

Letošnji filmski festival je bil v primerjavi z lanskim precej okrnjen. Tako z vidika presežkov v tekmovalnem programu kot z vidika zvezdnikov svetovnega formata, ki vsako leto na Lidu množično predstavljajo svoje aktualne izdelke. Kljub pričakovanju, so na rdeči preprogi manjkali Tom Hanks, Zac Efron, Paul Giamatti, Matt Damon (ki ima sicer res majhno vlogo v Gilliamovem The Zero Theorem, a vseeno), Christoph Waltz, Lindsay Lohan in še bi lahko naštevali. V petih letih festivala, kolikor ga spremljam v živo na Lidu, je tokrat prvič prisoten množičen dvom za mariskateri film, po kakšnem ključu se je uvrstil v tekmovalni program. In večina novinarjev je izpostavila kot najboljše prav filme iz spremljevalnega programa (fuori concorso).

Nam je pa v veliko veselje, da Lido zapuščamo z dobrim vtisom obeh slovenskih filmov, tako Bičkov Razredni sovražnik, kot koprodukcijski Zoran sta bila dobro sprejeta in v soboto bom doma držala pesti, da bosta opažena tudi s strani žirije.