Ena glavnih
Ena glavnih "šal" v filmu so anahronizmi: Albertova rentačenja o tem, kako zelo je življenje v divjini grozno, pripovedovana iz perspektive outsiderja (čeprav Alber seveda ni, denimo, popotnik v času). Foto: Kolosej
Albert je tipični lik zelenca, ki ne obvlada niti osnov življenja v divjini, kot so streljanje, ovčjereja (to je njegov poklic!) in ježa. Foto: Kolosej
Liam Neeson se dviguje nad gnilo povprečje celega filma. Foto: Kolosej
MacFarlane je po scenariju za film napisal tudi svoj prvi roman, ki pa ga literarni kritiki niso preveč pohvalili. Foto: Kolosej
Neil Patrick Harris: spet ga je doletela vloga snobovskega ženskarja. Foto: Kolosej
Ali vam bo film všeč, je odvisno predvsem od tega, kako se odzivate na šale s spodnjega dela prebavnega trakta. Foto: Kolosej

Pravzaprav bi bilo to ravno prav meta za osnovno komično premiso filma: čeprav se vse skupaj dogaja v Arizoni leta 1882, MacFarlane v svojih rentačenjih (in teh je veliko) o grozah življenja na zahodu uporablja afektiran sleng in celo reference iz 21. stoletja. Ker scenarij nikoli ne poskuša razložiti, čemu služijo ti vdori sveta računalnikov in mobilne telefonije, celotna ideja samo še poudarja, kako zelo protagonistov infantilni humor ne deluje zunaj urbanega konteksta Family Guya. O tem, kaj je smešno in kaj ne, je seveda nesmiselno razpravljati (čeprav si upam trditi, da prizor Neila Patricka Harrisa, ki se poserje v svoj klobuk, in nato še bližnji posnetek rezultata, nista smešna), a komur se že vulgren plišasti medvedek v Tedu ni zdel vrhunec komične briljance, lahko MacFarlanov drugi celovečerec mirno izpusti; tokrat nam namreč ne ponudi niti približno simpatičnih junakov, za katere nam bi bilo lahko manj kot vseeno.

In s tem smo že pri sržu problema: glavno vlogo je producent, scenarist in režiser MacFarlane odredil kar - samemu sebi. To je načeloma sicer popolnoma legitimen pristop, a kaj, ko naš "multipraktik" preprosto ni v rangu Woodyja Allena, Georgea Clooneyja in drugih, ki zmorejo v rokah držati vajeti celega filma, ne da bi pri tem celota delovala kot orjaški egotrip.

Če mu moramo že priznati, da je v svojem žanru rahlo šovinističnega, študentskega humorja več kot kompetenten scenarist, pa absolutno ne zmore igralskega bremena, ki si ga je naprtil z glavno vlogo. Misleč, da je vrhunec komedije že v tem, da je z bledim tenom in otroškim obražčkom na Divjem zahodu videti kot utelešena antiteza klasičnega gunslingerja, se iz prizora v prizor prestavlja s togo lesenostjo stand-up komika, ki ljudi nasmeje s tem, da celoten položaj opiše do zadnje nadrobnosti. "Nisem junak," pripomni na neki točki. "Jaz sem tisti model, ki stoji v množici in brije norce iz junakove srajce." To je čisto duhovita pripomba, ampak milijonarja in voditelja oskarjev težko še vedno "kupim" v vlogi ubogega piflarja, za katerega je treba navijati. Kaj natančno kompenzira, da je moral cel scenarij filma tako očitno zgraditi okrog tega, da se lepotici borita za njegovo naklonjenost? Saj razumemo, Seth, nisi več najbolj nepriljubljeni luzer v srednji šoli, a tak agresivni egocentrizem je vseeno odveč.

Kot razkriva že naslov, se zaplet ukvarja predvsem s srhljivo nevarnim življenjem na Divjem Zahodu. (Ob tem se je preprosto treba obregniti ob slovenski naslov filma: jasno, da angleške fraze včasih zahtevajo "kreativno" prevajanje, težko pa je razumeti, kaj je prevajalcu v tem primeru dalo svobodo, da je A Million Ways to Die in the West prevedel v Kako NE umreti na zahodu.)

MacFarlane je Albert, ne ravno motorično sposoben, pogumen ali priljubljen ovčerejec, ki ga zaročenka (Amanda Seyfried) pusti zaradi Foya, lokalnega dandija z naoljenimi brki (Neil Patrick Harris). Strti Albert se zapije in joče na ramenu svojega najboljšega prijatelja Edwarda (Giovanni Ribisi); iz otopelosti ga zdrami šele prijateljstvo z Anno (Charlize Theron), skrivnostno tujko, ki se je v mestu naselila z bratom. Ker je Albert Foya v ihti izzval na dvoboj, mu Anna obljubi, da ga bo naučila streljati (v resnici je namreč žena zloglasnega roparja Clincha (Liam Neeson), česar pa Albert seveda ne ve.) Zaplet od te točke naprej lahko najbrž bolj ali manj uganete ...

Zgodba se razkraja na več ohlapno povezanih niti: ponavljajoči se skeč je Edwardova zveza z najbolj zaposleno prostitutko v lokalni krčmi (Sarah Silverman), s katero se vzdržno "hranita" za zakon, drugi serija naključnih nasilnih nesreč in smrti, ki poudarijo, kako grozljivo je življenje na Zahodu, tretji pa vrsta cameo vlogic znanih obrazov, s katerimi skuša MacFarlane očitno pokazati, s kom vse v Hollywoodu je prijatelj. Vse skupaj povezuje stalni refren o tem, kako zelo krasen fant je Albert, v katerega najprej Anna, potem pa še nekdanja zaročenka strmita s srnjimi, zaljubljenimi očmi.

Z izjemo MacFarlana je igralska zasedba več kot solidna, še posebej Charlize Theron, zaradi katere je vse skupaj sploh gledljivo, in Liam Neeson, ki bi bil desetkrat bolj zanimiv protagonist katerega koli filma. Tudi Sarah Silverman zadene ravno pravo kombinacijo sladkobnosti in vulgarnosti, ki je tudi sicer značilna za njene stand-up nastope, medtem pa Giovanni Ribisi ne dobi priložnosti za kaj drugega kot za par topoumnih izrazov. Film odlikujeta pedantna kostumografija in nekaj čudovitih posnetkov pokrajine (direktor fotografije je bil Michael Barrett), ki pa nikoli pridejo dovolj do izraza.

Če je žanr vesterna po zaslugi močno pregnetene interpretacije Quentina Tarantina (ki v Kako ne umreti na zahodu dobi ekspliciten poklon) v zadnjih letih spet postal relativno aktualen, pa je parodija vesterna še toliko trši oreh: kot edini uspešen poskus zgodovina filma navaja Goreča sedla Mela Brooksa (Blazing Saddles, 1974). A z realnimi primerjavami ne moremo segati tako visoko: bolj primerljiv bi bil na primer lanski Osamljeni jezdec Gora Verbinskega. Ko je najbolj smešen geg v filmu popolnoma iz konteksta iztrgana referenca na neko filmsko klasiko iz osemdesetih, potem veš, da si spisal premalo vicev.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc