Osama - naslov seveda asociira na zdaj že mrtvega Osamo bin Ladna, a neposredne povezave z njim film nima - je afganistanski koprodukcijski film (nastal je v sodelovanju z Nizozemsko, Japonsko, Irsko in Iranom), ki ga je režiral (in zanj scenarij napisal Sidik Barmak. Film, ki je najprej dobil tri nagrade na festivalu v Cannesu, nato pa še zlati globus za najboljši tujejezični film, si lahko danes ob 20.50 ogledate na TVS 2.
Serijo filmov, ki bodo pomagali sestaviti bogat mozaik islamskega sveta, bo naslednji torek, 13. marca, nadaljeval iranski film Tam, v enotedenskih razmikih pa sledijo še: turška koprodukcija Takva - Strah pred Bogom (20. 3.), turški film Tri opice (27. 3.), francoski Božji možje (3. 4.) in avstralski Nedokončano nebo (10. 4.). Več o njih lahko preberete spodaj.
Pretres režima skozi prizmo tragične družinske zgodbe
Osama - film je nastal po resničnih dogodkih - je torej prvi afganistanski film, ki je bil posnet po padcu talibanskega režima. Gre za bridko zgodbo o treh ženskah, stari materi, materi in hčerki, ki so se znašle v brezizhodnem položaju. Vsi moški v družini so umrli v različnih vojnah; tako so ženske zdaj prepuščene same sebi, in ko mama izgubi službo, tudi na robu preživetja. V času talibanskega režima je bilo ženskam strogo prepovedano delati, celo v trgovino so ženske smele le v spremstvu moškega.

Tako so se tri ženske znašle praktično zaprte v svojem domu; edina rešitev je bila, da hčerko spremenijo v fanta, ki bo lahko poskrbel za preživetje družine. "Lažni" fant Osama se tako znajde v skoraj brezizhodnem položaju: če talibani odkrijejo njen pravi spol, bo zagotovo usmrčena, če pa ne bo tvegala, družina ne bo preživela.
Amerika, obljubljena dežela
Zaradi ločitve se je Payman, protagonist iranskega filma Tam (2008, režija: Abdolreza Kahani), iz Amerike vrnil v Iran. Toda ločitev ni enostavna: da bo veljavna, mora mož ženi vrniti njeno doto. Payman bi moral svoji ženi Leili vrniti kar 500 zlatnikov, vsoto, ki je seveda nima. Toda če je ne vrne, tudi ne sme iz države. Povrhu pa mu bo ameriška zelena karta čez deset dni potekla in če se Payman do takrat ne vrne na drugo stran luže, bo težko pridobljeni dokument izgubil. Pred njim je torej deset napornih, usodnih dni, v katerih bo mrzlično poskušal dobiti denar in si s tem omogočiti pot v Ameriko. Film je glavno nagrado, zlati aleksander, dobil na filmskem festivalu v Solunu.

Sirene posvetnega življenja
Tudi turški film Takva - Strah pred Bogom je eden tistih, ki jih festivali niso spregledali, nagrajen je bil tako v Sarajevu (nagrada žirije) kot v Berlinu (nagrada Fipresci), Ženevi, Torontu in drugod.
Režiser Onder Cakar nam predstavi Muharrema, preprostega, sramežljivega in globoko vernega možakarja v srednjih letih. V življenju dosledno spoštuje verske predpise, tudi tiste najstrožje, izogiba se spolnosti in alkoholu, večino svojega prostega časa pa preživlja v molitvi in meditaciji. Opazijo ga sodelavci premožnega in vplivnega vodje istanbulske verske skupnosti: zaposlijo ga kot pobiralca najemnine na številnih posestvih in hišah. Muharrem nalogo izvršuje vestno in predano - toda ko se začne srečevati z zunanjim svetom, ki ga prej ni poznal, se začne njegovo življenje zapletati. Srečuje se z alkoholom in svetom poltenosti, to pa začne najedati njegov svet vrednot. Z grozo opazi tudi, da mu začenjata njegov položaj in moč ugajati. Povrhu pa se v njegovih sanjah vse pogosteje pojavlja zapeljiva ženska in ga neustavljivo vabi v svet grešnosti. In Muharremova vera in predanost Alahu sta vse bolj na preizkušnji.
Bilge Ceylan, veliko ime sodobnega turškega filma
Film Tri opice podpisuje eden vodilnih turških filmskih ustvarjalcev, Nuri Bilge Ceylan, v njem pa prikazuje politično korupcijo, ki s svojimi lovkami uničujoče poseže v življenje družine.
Ambciozni premožni poslovnež Servet hoče vstopiti v politiko in je sredi predvolilnega boja. Ko se neke noči z avtomobilom vrača domov, do smrti povozi pešca in z mesta nesreče pobegne. Še isto noč poišče svojega službenega voznika in mu ponudi socialno varnost za družino, bogato poplačilo in nizko zaporno kazen, če le prevzame krivdo za prometno nesrečo. Eyup šefove ponudbe ne more zavrniti: če bi se njegov delodajalec znašel pred sodiščem, bi tudi sam izgubil delo, po drugi strani pa je Servetova ponudba seveda privlačna. Eyupovova družina med njegovo zaporno kaznijo preživlja težke čase in zdi se, da so, ko se oče vrne izza zapahov, med seboj že nepopravljivo odtujeni.
Ekranizacija resnične tragične zgodbe alžirskih menihov
Tudi francoski film Božji možje režiserja Xavierja Beauvoisa iz leta 2010 je vse prej kot neznan. V Cannesu je bil nagrajen z veliko nagrado žirije za režijo in z nagrado ekumenske žirije, v Palm Springsu pa ga je z nagrado fipresci ovenčala kritiška srenja.
Dogajanje je postavljeno v devetdeseta leta; v Alžiriji so bila to leta neprestanih spopadov med islamskimi fundamentalisti in legalnimi alžirskimi oblastmi. V goratem predelu Alžirije je živelo osem menihov, ko so vsem nevarnostim navkljub vztrajali z obubožanim prebivalstvom, ki je imelo edino oporo prav v katoliških menihih. Bolj ko je nevarnost naraščala, bolj so se tudi menihi spraševali o smislu svojega vztrajanja v tej nevarni deželi - in vedno znova sklenili, da samostana in ljudi, čeprav so druge vere, ne bodo zapustili. Njihova odločitev je imela tragične posledice: na enem izmed svojih pohodov so fundamentalisti menihe ugrabili in jih neusmiljeno pobili.
Za ljubezen je včasih treba tvegati vse
Pod alinejo, katera priznanja je pobral avstralski film Nedokončano nebo (2007) režiserja in scenarista Petra Duncana, lahko odkljukamo kar okence "vse nacionalne nagrade". Avstralski film je sicer adaptacija nizozemskega filma Poljska nevesta; v obeh filmih je glavno žensko vlogo odigrala imenitna nizozemska igralka Monic Hendrickx.
Po ženini smrti John Woldring že šest let vztraja pri samotarskem življenju na svoji, od civilizacije odrezani kmetiji. Z oddaljenimi sosedi in krajevnimi oblastmi vzdržuje le najnujnejše stike - dokler se nekega dne pred njegovimi vrati ne znajde poškodovana mlada ženska, ki ji mora ponuditi zatočišče. Ženska ne govori niti besedice angleško in z Johnom se komajda kaj razumeta. Postopoma pa se izkaže, da gre za begunko iz Afganistana, ki je zbežala iz javne hiše, kjer so jo zadrževali proti njeni volji. Johnu se mlada ženska smili in pripravljen ji je nuditi gostoljubje, čeprav ve, da to ne more biti za Tahmeeno trajna rešitev pred ukrepi oblasti, ki se ukvarjajo s težavami priseljencev.