V Utripu ljubezni igra violinistko Nino, ki se zaljubi v raperja Bruna (igra ga Jernej Gašperin). Foto: Luka Nižetić
V Utripu ljubezni igra violinistko Nino, ki se zaljubi v raperja Bruna (igra ga Jernej Gašperin). Foto: Luka Nižetić
Judita Franković
Za igralko je bila prelomna predstava Judith French leta 2009, ki ji je prinesla številne nagrade, med njimi tudi stanovsko nagrado za najboljšo žensko vlogo, in tako so se ji na široko odprla vrata v gledališče in na televizijo. Foto: Rajna Raguž

Vedno so ovire. Pogumni ljudje se niti ne sprašujejo, temveč samo delajo in rinejo skozi zid. Zdaj je trenutek za akcijo. Poznam veliko ljudi, ki so jih v časih, ki niso bili lahki, odpustili, potem pa so odprli vrata novemu svetu. Varnosti ni. Mislim, da je to glavna poanta filma: da nas navdihne, da je vse mogoče, da se je treba napolniti s pozitivno energijo in ljudmi, ki nas spodbujajo, in ne ljudmi, ki so ves čas slabe volje.

O filmu Utrip ljubezni
Judita Franković
Za vlogo violinistke Nine, ki soigralcu Jerneju Gašperinu ukrade srce, se je naučila slovenščine, za katero pravi, da je bila trd oreh. Foto: Kolosej

Seveda so bile prigode med učenjem zelo zabavne, so mi povedali včasih, da sem bila prepričana, da govorim slovensko, v bistvu pa sem govorila hrvaško s slovenskim naglasom. Predvsem je težka izgovorjava črke l. Mi je pa zelo všeč dvojina, to je treba ohranjati.

Judita Franković
"Velik izziv zame je bilo tudi igranje v slovenščini. Vedno je noro, ko igraš v tujem jeziku, toda to je dobro, ker se ti v bistvu tako spodmaknejo tla in padeš iz varnosti." Foto: Luka Nižetić

Pri filmu je ritem včasih nor, veliko je čakanja in sedenja, toda po drugi strani je energija, ko snemaš kadre, res posebna. In ko posnameš prizor, ni več popravljanja. V gledališču pa je seveda spet drugače: tu je krasen adrenalin, ki ga deliš z občinstvom. Meni so zelo všeč majhne predstave, kjer je občinstvo zelo blizu, kjer vidi vsak premik mišice in vsako kapljo znoja.

Judita Franković
"Ko sodeluješ z novimi ljudmi, se želiš še bolj dokazati, navdihnejo te, da si še boljši." Foto: Rajna Raguž
Judita Franković
"Filmske komade sem morala večkrat poslušati, da sem jih razumela. Zdi se mi, da je ta scena v Sloveniji, ob tem moram reči, da je seveda prej nisem poznala, zelo aktivna." Foto: Rajna Raguž
Judita Franković
V prvi različici scenarija je bil lik Judite še Slovenka, a je režiser v imenu "podiranja meja" sklenil, da se bo ozrl po malo širši okolici. Foto: Rajna Raguž

Za vlogo violinistke Nine, ki Brunu ukrade srce, se je naučila slovenščine, za katero pravi, da je bila trd oreh, veliko vlogo pri tem pa je imela tudi babica njenega fanta, filmskega ustvarjalca Marka Brdarja. "Babica z mano ni želela govoriti hrvaško in tako sem spregovorila z njo v slovenščini," pravi igralka in dodaja, da ji je pri slovenščini najbolj všeč dvojina. Večkrat nagrajena igralka je študirala primerjalno književnost in kroatistiko, potem ko ji ni uspelo priti na igralsko akademijo, a je ljubezen do igre zmagala. Že med študijem je začela obiskovati "alternativno" akademijo, kot pravi gledališču Exit. Prelomna v njeni karieri je bila predstava Judith French leta 2009, ki ji je prinesla številne nagrade, med njimi tudi stanovsko nagrado za najboljšo žensko vlogo in tako so se ji na široko odprla vrata v gledališče in na televizijo, kjer je s svojim talentom dokazala, da spada med najbolj nadarjene igralke.
Simpatična igralka je na vprašanja odgovarjala med enim svojih obiskov v Ljubljani, kamor jo pot oz. če smo natančnejši srce, pripelje velikokrat.


Študirali ste primerjalno književnost in kroatistiko. Kako si torej končala v igralskih vodah?
Odraščala sem v majhnem mestu Kutina, ki je v bistvu industrijsko območje. V srednji šoli sem se najprej zaljubila v književnost, potem pa me je začela zanimati še igra. Ko sem se vpisala na fakulteto, sem delala tudi sprejemne izpite na akademiji, kjer pa me niso sprejeli. To me v bistvu ni preveč potrlo, načrtovala sem, da bom poizkušala, dokler mi bo uspelo.

Isto leto sem naletela tudi na gledališče Exit, to je zasebno gledališče v Zagrebu, ki je prineslo nov koncept. Brez scene, brez kostumov, v ospredju je predvsem igralec. Tega leta so odprli igralski studio, za katerega so imeli avdicijo in tam sem bila sprejeta. Sprva je bil cilj predvsem izobraževanje občinstva. Učitelji so bili res odlični, program je bil res zelo dober, učili smo se sodobne igralske tehnike, veliko smo se ukvarjali z gibom. Dejansko je potem postala moja alternativna akademija. Sledilo je moja uporniška faza: nisem več želela iti na akademijo, saj mi je bilo tam super. Udeleževala sem se različnih delavnic in tako se je začelo. Prva večja stvar je bila serija na Hrvaški radioteleviziji, to je bila serija za mlade Kad zvoni z 22 deli, ki jo je delala Vlatka Vorkapić. V zadnjem hipu so ostali brez ene od glavnih igralk in tako so na avdicijo poklicali več igralk iz Exita. Na avdicijo sem šla trikrat. Režiserka se ni mogla odločiIti, pozneje so mi povedali, zakaj je oklevala: takrat sem bila na sveže pobarvana na črno, in to zelo izrazito črno barvo, hkrati pa sem imela tudi močno populjene obrvi, prišla pa sem na avdicijo za vlogo razredne misice. Pozneje so mi povedali, da je imela mojstrica maske prste pri tem, češ da bo že ona opravila svoje. Tako se je začelo. Sledile se lutkovne predstave in predstave v zasebnih gledališčih, tako sem zbrala dovolj točk in zaprosila za članstvo v Hrvaškem društvo dramskih umetnikov, kjer so me sprejeli. Tako sem dobila status poklicnega igralca. Čez nekaj let sem vstopila med svobodnjake.

Se vam zdi, da je imela tudi sreča prste vmes?
Gotovo. Zame je bila ta pot prava. Vedno sem želela dejstvo, da nisem na akademiji, kompenzirati z udeležbo na številnih delavnicah, da sem veliko delala. Včasih so bili dnevi, ko bi najraje ostala doma in počivala, a sem se zbrcala in šla na izobraževanje. Vedno sem si želela napredovati, se učiti novih stvari.

Kako je biti svobodnjak na Hrvaškem? Za vami je obsežen spisek vlog.
Z izjemo enega primera, ko so mi povedali, naj ne pridem na avdicijo, ker nisem končala akademije, nisem imela nobenih težav. Kolegi so me vedno jemali kot eno izmed njih. Tudi sama sem imela tak pristop, seveda sem doma za štirimi zidovi bila boj z demoni, ki so me mučili, toda pri delu sem bila vedno profesionalna in resna. Nekateri kolegi so na začetku mislili, da sem mlajša kolegica z akademije, skratka res nisem imela velikih težav.
Kar se tiče dela, sem res srečna, da lahko delam super projekte s super režiserji in sodelavci. V bistvu so čudni časi: veliko je projektov, ki na prvi pogled mogoče ne zadovoljujejo igralske ambicije, toda sama sem se nekako uspela temu izogniti: recimo telenovelam. Takšni projekti me ne zanimajo in k sreči sem se lahko od tega oddaljila.

Ste pa posneli nekaj serij, ki so zelo uspešne. Kako gledate na snemanje televizijskih serij v primerjavi z delom v gledališču?
Všeč mi je, ker je delo raznoliko. Drugačen adrenalin. Imela sem srečo, da sem na televiziji delala projekte, pri katerih je bil pristop večinoma filmski, tako da ni bilo tega hitrega načina dela. Kolege, ki to počnejo, res občudujem, ker je to res zelo zahtevno.
Kar se tiče dela v gledališču, pa je seveda precej drugače. Ko sem začela igrati, sem se najprej bolj videla na filmu. Kot večina pa sem tudi jaz najprej začela v gledališču in zelo vzljubila delo v njem. Imela sem odlično učiteljico Simono Dimitrov Palatinuš, ki je postavila dober temelj. Tako sem res vzljubila gledališče. Sodelovanje pri predstavi Judith French predstavlja velik preskok v moji karieri. Sicer sem že prej dobila nagrade za otroške predstave, toda to je bila moja prva predstava za odrasle, in v njej sem morala dokazati.

To ste naredili odlično, saj ste za vlogo v tej predstavi prejeli številne nagrade, med drugim tudi nagrado za najboljšo žensko vlogo?
To je bil res nor projekt. Prijateljica je bila filmska režiserska, vsi smo bili, če se lahko tako izrazim, "mali" začetniki v gledališču. Predstava se je rojevala dolgo, skoraj štiri leta. Predstavo smo pripravili, potem pa so producenti odpovedali sodelovanje, češ da ni denarja. Vsi smo padli v depresijo. Potem je dramaturginja predlagala režiserki, ki je napisala dramo, naj predstavo predloži na natečaj za hrvaška dramska besedila. Tam je dobila prvo nagrado, potem se je javila producentka Lidija Ivanda, no, minilo je še nekaj let, potem pa smo po štirih letih le uprizorili predstavo, ki je res odlično uspela.
Da se vrnem nazaj na primerjavo film-gledališče. Pri filmu je ritem včasih nor, veliko je čakanja in sedenja, toda po drugi strani je energija, ko snemaš kadre, res posebna. In ko posnameš prizor, ni več popravljanja. V gledališču pa je seveda spet drugače: tu je krasen adrenalin, ki ga deliš z občinstvom. Meni so zelo všeč majhne predstave, kjer je občinstvo zelo blizu, kjer vidi vsak premik mišice in vsako kapljo znoja.

Kako pa je prišlo do sodelovanja v Utripu ljubezni?
Zaradi ljubezni (smeh). Film se je začel pripravljati že mnogo prej, preden sem prišla v igro za vlogo. Prvotno je bila igralska zasedba drugačna, toda od začetka projekta je minilo že nekaj časa, in ko so le zbrali dovolj sredstev za snemanje, je Hrvaška vstopila v EU. Ker je Boris v film vnesel različne socialne kontakte, družbena dogajanja, se mu je zdelo zanimivo, da bi imeli v filmu tudi to povezavo med Slovenijo in Hrvaško. Tako je potem moj lik Nine, ki prihaja na študij v Ljubljano, dobil očeta Hrvata in mamo Slovenko.

Velik izziv zame je bilo tudi igranje v slovenščini. Vedno je noro, ko igraš v tujem jeziku, toda to je dobro, ker se ti v bistvu tako spodmaknejo tla in padeš iz varnosti. To je tudi razlog, zakaj mi je všeč, da sem svobodnjakinja: ker me to ves čas ohranja budno. Seveda je včasih zelo težko, po drugi strani pa mi preprečuje, da bi "zaspala". Vedno mi je navdihujoče, da raziskujem nove stvari.

Kako pa je šlo učenje slovenščine? Vemo, da je težek jezik. Izvrstno se opravili nalogo.
Hvala za kompliment. Slovenščine sem se začela učiti z Markom. Želela sem se naučiti in bilo mi je normalno, da bom v nekem trenutku znala slovensko. Začela sem z gledanjem televizije in branjem revije. Prva knjiga, ki sem si jo kupila v slovenščini, je bil Mali princ in slikanica Princeske. Seveda pa je lažje brati kot pa govoriti. Ko sem prišla k Markovi družini na obisk, so bili vsi zelo prijazni in so vsi z mano govorili hrvaško, razen babica. Potrebovala sem nekaj časa, da sem začela govoriti in dejansko sem zaradi nje spregovorila slovensko. Seveda so bila potem tu druženja s prijatelji. V Parizu sem na eni delavnici spoznala Anjo Drnovšek. Ko sem slišala, da je Slovenka, sem jo takoj ogovorila in bila sem zelo vesela, da sem lahko vadila. Seveda so bile prigode med učenjem zelo zabavne, so mi povedali včasih, da sem bila prepričana, da govorim slovensko, v bistvu pa sem govorila hrvaško s slovenskim naglasom. Predvsem je težka izgovarjava črke l. Mi je pa zelo všeč dvojina, to je treba ohranjati.

Film Utrip ljubezni zdaj igra v kinematografih, premiera je bila v Sarajevu avgusta. Kako ste doživljali "prihod" filma?
Super je bilo. To je film za mlade, a tudi starejšim je všeč, predvsem to pozitivno sporočilo, ki ga prinaša. Seveda so vmes tudi zapleti, a kar je pri filmu kot celoti zelo lepo, je, da gledalce spodbuja, naj bodo kreativni, ustvarjalni. Ko sem gledala film, je še mene prijelo, da bi malo zarepala. Film je želel spodbuditi gledalce, naj se ukvarjajo s stvarmi, ki jih zanimajo. Da je včasih težko, toda da je treba slediti sanjam. Ko sem bila mlajša, so me taki filmi zelo navdihnili.

Če se navežem na tvoje besede. Živimo v času, ki je zahteven, gospodarski položaj je zahteven, številni mladi so v težkem položaju. Tudi sama si v bistvu šla čez obdobje, ko si morala verjeti vase in svoje sanje, četudi ni šlo vse po tvojih načrtih. Časi so težki in niti mladih niti starih ne spodbujajo k ustvarjalnosti in samouresničenju. Toda mislim, da je velika prednost tega filma ravno to, da lahko v tebi zbudi vero, upanje, da je mogoče uresničiti svoje sanje. Vedno so ovire. Pogumni ljudje se niti ne sprašujejo, temveč samo delajo in rinejo skozi zid. Zdaj je trenutek za akcijo. Poznam veliko ljudi, ki so v časih, ki niso bili lahki, dali recimo odpoved, potem pa so odprli vrata novemu svetu. Varnosti ni. Mislim, da je to glavna poanta filma: da nas navdihne, da je vse mogoče, da se je potrebno napolniti s pozitivno energijo in ljudmi, ki nas spodbujajo, in ne ljudmi, ki so ves čas slabe volje.

A zdaj poslušate slovenski rap?
Malo sem poskusila. Filmske komade sem morala večkrat poslušati, da sem jih razumela. Zdi se mi, da je ta scena v Sloveniji, ob tem moram reči, da je seveda prej nisem poznala, zelo aktivna. Pesmi govorijo o stanju v družbi, ozaveščajo mlade, in kljub temu da skozi pesmi kažejo na probleme, kar se mogoče sliši depresivno, je vseeno v njih zaznati tudi poziv k spremembam.

Zdaj se pogovarjava o filmu, ki je v bistvu za vas že končana zgodba, saj film pride v kinematografe že leto ali dve po koncu snemanja. Se je težko prestaviti nazaj v času, da znova ujameš energijo filma?
To je res. Po navadi mine vsaj eno leto od konca snemanja. Ko te ljudje sprašujejo o filmu, se moraš dejansko spomniti nekaterih dogodkov. Ko sva se srečala z Borisom, me je prav vprašal, ali se spomnim kakšnih zanimivih zgodb s snemanja. Seveda pa je tako, da je režiser veliko bolj in tudi dlje povezan s filmom, mi igralci pa posnamemo svoje prizore, in se potem posvetimo popolnoma drugim projektom. V vmesnem času smo posneli drugo sezono Počivali v miru, kjer so sodelovali tudi slovenski igralci. Mislim, da se odpira prostor za sodelovanje med produkcijami.
Vedno je dobra nova energija, drugi ljudje, ki prihajajo iz drugega okolja. Ko sodeluješ z novimi ljudmi, se želiš še bolj dokazati, navdihnejo te, da si še boljši.

Če bi le imeli še več denarja ...
To sicer je splošni problem po eni strani, po drugi strani pa se mi zdi, da se ni treba ukloniti temu razmišljanju in da je potrebno poskusiti najti način. Koprodukcije se mi zdijo zato krasna možnost za sodelovanje držav z območja nekdanje Jugoslavije.

Kateri projekti vas čakajo zdaj?
Uf, cel kup stvari. Trenutno se posvečam študiju, ki sem ga zaradi dela zanemarila in ga nisem dokončala. Tako da se zdaj spet učim, sem študentka in zelo uživam. V nekem trenutku sem mislila, da študija ne bom dokončala, saj sem se posvetila delu. Potem pa sem bila izžeta od dela in sem spet prijela v roke knjige. In čeprav mi je po eni strani to napor, mi je po drugi strani velik užitek, saj je aktiven drugi del mene. Hkrati pa pripravljam nov projekt z Vlatko Vorkapič in še nekaj drugih projektov. Je še prezgodaj, da bi kaj več povedala o njih, saj so šele v nastajanju.

Ko sem prebirala hrvaške medije in zapise o vas, sem naletela na odlične kritike vašega modnega sloga?
To se je kar nekako zgodilo. Ko sem bila v srednji šoli, me je moda seveda zelo zanimala in takrat sem se oblačila, kot mi je ustrezalo. Če se zdaj spomnim, je bilo grozno. Toda takrat je bil to moj modni slog in sem se ga držala. Zame je bila moda zabava in hkrati sem se skozi njo lahko izražala, na neki način je šlo za neke vrste igranje. Z modo se zabavam tudi zdaj in mislim, da je to tisto, kar potem pritegne tudi pozornost drugih.
Ksenja Tratnik

Vedno so ovire. Pogumni ljudje se niti ne sprašujejo, temveč samo delajo in rinejo skozi zid. Zdaj je trenutek za akcijo. Poznam veliko ljudi, ki so jih v časih, ki niso bili lahki, odpustili, potem pa so odprli vrata novemu svetu. Varnosti ni. Mislim, da je to glavna poanta filma: da nas navdihne, da je vse mogoče, da se je treba napolniti s pozitivno energijo in ljudmi, ki nas spodbujajo, in ne ljudmi, ki so ves čas slabe volje.

O filmu Utrip ljubezni

Seveda so bile prigode med učenjem zelo zabavne, so mi povedali včasih, da sem bila prepričana, da govorim slovensko, v bistvu pa sem govorila hrvaško s slovenskim naglasom. Predvsem je težka izgovorjava črke l. Mi je pa zelo všeč dvojina, to je treba ohranjati.

Pri filmu je ritem včasih nor, veliko je čakanja in sedenja, toda po drugi strani je energija, ko snemaš kadre, res posebna. In ko posnameš prizor, ni več popravljanja. V gledališču pa je seveda spet drugače: tu je krasen adrenalin, ki ga deliš z občinstvom. Meni so zelo všeč majhne predstave, kjer je občinstvo zelo blizu, kjer vidi vsak premik mišice in vsako kapljo znoja.