Seveda je razlika med festivalsko in "mainstream" različico prvega dela Nimfomanke najbrž predvsem (eksplicitno) spolne narave, pa vendar se zdi, da v skoraj pol ure kadrov mora biti še kaj drugega.

"Ne gre za dve različni zgodbi," je producentka Louise Vesth povedala na tiskovni konferenci v Berlinu (potem ko je Shia LaBeouf po enem samem vprašanju odkorakal iz sobe). "Gre samo za ves material s snemanja, ki ga je Lars hotel uporabiti. Tako boste imeli bolj poglobljeno razumevanje tem, ki jih načenja film." Kaj več bi verjetno lahko pojasnil režiser sam, ki je na festival sicer prišel, a je tudi ostal zvest svoji zaobljubi, da ne bo več dajal izjav za javnost - še najbolj zgovorna je bila njegova majica z logom canskega filmskega festivala in napisom Persona non grata.)

Novinarka New York Timesovega bloga Vulture, ki je film videla v krajši in daljši različici, je razlike strnila v nekaj točk. Najprej poudari, da je bilo izrezanih veliko eksplicitnih prizorov spolnosti (ogromnih penisov brez telesa, okrog katerih se ovijajo jeziki in orjaške vulve, posnete tako od blizu, da se spreminjajo v abstraktno umetnost). V necenzurirani različici vidimo črno-belo fotografijo ultrazvoka, na kateri zarodek (v maternici) pestuje nekaj, kar je podobne predimenzioniranemu falusu; lik Stellana Skarsgarda ob tem razloži, da "celo nerojeni otroci masturbirajo."

Med izrezanimi prizori je tudi nekaj neokusnega humorja. V obeh primerih lahko vidimo Mlado Joe (Staci Martin), ki s prijateljico na vlaku tekmuje v tem, katera lahko "položi" več moških. V prvem razredu oralno zadovolji premožnega gospoda, in v naslednjem prizoru jo že vidimo z vrečko čokoladnih bombonov, ki jih je dobila s stavo. Skarsgard nato (samo v daljši različici) komentira, da je Joe najbrž evforična zaradi "kombinacije okusov sperme in čokolade".

Vseeno pa velik del iz krajšega filma izrezanega materiala ni povezan z goloto, poudarja recenzentka. V neokrnjeni Nimfomanki lik Joe spoznamo veliko bolje; še posebej kot mlada ženska dobi več replik in prizorov; še posebej ganljiv je tako trenutek, v katerem se z zdravnikom svojega umirajočega očeta (Christian Slater) pogaja o primernem odmerku morfija. Ti prizori so na tleh montažne sobe končali zato, razmišlja novinarka, da razmerje med prizori spolnosti in "drugimi" prizori v filmu ostane približno enako - nenazadnje je količina spolnosti na ekranu ključen del vsebinske matrice Nimfomanke.

Von Trier na vrhuncu svojih moči
Pri Varietyju sicer bralce tolažijo, da tudi če bodo lahko videli samo krajšo različico, vseeno ne bodo zamudili česa ključnega, češ da sta strukturno bolj ali manj enaka. "V vsakem primeru film ostaja intenzivno zabavna izkušnja, v kateri vidimo von Trierja na vrhuncu svojih moči; med seboj povezuje ideje o ženski seksualnosti, muharjenju in umetniškem ustvarjanju, in to počne z enako mero igrivosti in intelektualne doslednosti."

Čisto petico so filmu dali tudi na blogu Indiewire. "Ne bomo lagali. Ko je bilo prvič objavljeno, da bo zloglasni provokator Lars von Trier posnel ekspliciten film v dveh delih, naslovljen Nimfomanka, je cinik v nas zavijal z očmi. Tako dolgo je že "poredni fant" brez dlake na jeziku, ki je pripravljen z***ati film na kakršen koli način, samo da izzove reakcijo, in vse to se je zdelo kot le še eno vzbujanje pozornosti človeka, ki živi od kontroverznosti. Ampak Nimfomanka, prvi del je veliko več kot le hiter f*k, nas je pravzaprav zapeljala. Če gre von Trier zaradi Nimfomanke v pekel, komaj čakamo, da se mu tam pridružimo."