Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 14 glasov
Ocenite to novico!
Zakaj je Festival slovenskega filma v Portorožu in zakaj je najverjetneje na nezaveden način tudi njegov odraz?
V Portorožu že vrsto let poteka Festival slovenskega filma, kar lahko na prvi pogled zveni zanimivo – če imajo Italijani Mostro in Francozi Cannes, pa imejmo še mi svoj Portorož. A vse ni tako rožnato, kot se sliši.
Žal primerjava ni mogoča niti na simbolni ravni. Prva dva omenjena festivala sta sicer mednarodna in želita krojiti svetovne smernice, a naša težava ni v majhnosti, temveč v samem konceptu – FSF je namreč festival, na katerem se predstavlja celotna slovenska produkcija zadnjega leta, s čemer je prikaz smernic neke države in njene kulture.
In ker slovenski film ni ravno nekaj, kar bi bilo zelo priljubljeno, je velika uganka, zakaj festival sploh poteka na Obali, in to še zunaj sezone. Sonce, vetrič in temperatura so sicer prijetni, vendar vrveža ni niti na ulicah, kaj šele na festivalu. Ljudi se ne tare, rdeča preproga ni osvetljena z lučmi, pa tudi nobenega obfestivalskega dogajanja ni.
To, da festival ne diha z okolico, se namreč kaže tudi pri obisku. Za primerjavo – v sosednji Izoli je pred kratkim potekal KinOtok in projekcije azijskih in latinskoameriških filmov so bile polno obiskane, tu pa komaj napolnijo dvorano ob svetovni premieri domačega filma (ki na koncu nima niti pogostitve).
Vprašanje, ki se zastavlja, je torej, ali je festival odraz tudi samih filmov. Ali si ti ne želijo občinstva? Če bi namreč želeli slovenski film res približati občinstvu, kakršnemu koli že, bi moral festival nedvomno potekati v Ljubljani, filmi pa bi morali imeti več kot eno projekcijo.
Lahko rečemo tudi žal, a (za zdaj) ima Slovenija pač le eno mesto, pa še to le skorajda. Zato je toliko bolj spodbudno, da o selitvi v prestolnico na glas razmišlja tudi letošnja direktorica festivala Nataša Bučar.
V tej smeri je tudi letošnja odločitev o festivalskem avtobusu, ki se vsak dan ob 14. uri odpelje iz Ljubljane, v nočnih urah pa krene iz Portoroža. A žal tudi ta ni naletel na plodna tla, saj nas je bilo v petek le šest takih, ki smo se odločili za to pot.
Realnost je namreč takšna, da se po portoroškem Avditoriju sprehaja le peščica ljudi, rdeča preproga pa je na koncu še celo zmečkana, kar priča o njeni uporabljenosti.
Upamo lahko le na svetlejšo prihodnost. Za zdaj je namreč festival tako turoben kot prikazani tekmovalni filmi, prav tako pa so tako filmi kot festival tudi brez občinstva. To, kar bi moral biti praznik slovenskega filma, pa je takšen praznik, kot so uradne državne proslave ob praznikih.
Iz Portoroža,
