Kot pravi, se je na seznamu opazovancev znašla leta 2006, ko se je po predstavitvi dokumentarnega filma My Country, My Country, v katerem obravnava vojno v Iraku, vrnila v ZDA. Varnostniki na letališču so ji povedali, da so ji prisodili najvišjo možno stopnjo ogrožanja države, čeprav nikoli ni bila obtožena kriminalnega dejanja. Sledilo je nenehno ustavljanje in preverjanje na letališčih po svetu, dokler ni leta 2012 novinar Glenn Greenwald napisal članek o njenih izkušnjah.

Po njenih besedah so jo letališki uradniki večkrat zadržali s pojasnilom, da ni na seznamu leta, pri tem pa ji zaplenili elektronsko opremo, ki je niso vrnili 41 dni, ter ji grozili z lisicami, ker je delala zapiske. Do zadnjega takšnega primera je prišlo, ko je pripravljala film o ustanovitelju WikiLeaksa Julianu Assangeu. Leta 2013 je zaprosila za dokumentacijo o njenem zasledovanju in zasliševanju med potovanji v omenjenem šestletnem obdobju, vendar brez uspeha. Zato se je zdaj odločila za sodni spor, s katerim zahteva dostop do teh informacij.
"Pravico imamo izvedeti, kako sistem deluje in zakaj smo tarče"
"Tožbo sem vložila, ker vlada uporablja meje ZDA, da se izogne vladavini prava," pravi režiserka filma Citizenfour, ki ji je letos prinesel oskarja za najboljši dokumentarni film, slovenski gledalci pa smo ga lahko videli v sklopu Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. "Tega v demokraciji preprosto ni mogoče tolerirati. Tožbo sem vložila tudi v imenu manj odmevnih ljudi, ki so bili izpostavljeni večletnemu kafkovskemu nadlegovanju na mejah. Imamo pravico vedeti, kako ta sistem deluje in zakaj smo tarče," še pravi Laura Poitras.
Njeno poročanje o žvižgaču ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) Snowdnu je skupaj z delom Greenwalda, Ewena MacAskilla in Bartona Gellmana pripomoglo k Pulitzerjevi nagradi, ki sta jo lani dobila Washington Post in Guardian.