Mako je portret Maka Sajka. Z vprašanji, ki jih je v svojih delih odpiral, ostaja aktualen še danes. Foto: Iz dokumentarnega filma
Mako je portret Maka Sajka. Z vprašanji, ki jih je v svojih delih odpiral, ostaja aktualen še danes. Foto: Iz dokumentarnega filma
V 70. letih je zaradi burnih odzivov na filme in težav pri javnih prikazovanjih razočaran prenehal snemati, se zaposlil in posvetil filmski vzgoji ter ustvarjanju z najmlajšimi. Njegovo delo in filmi pa še danes pomembno vplivajo na mlade generacije slovenskih avtorjev. Foto: Iz dokumentarnega filma

Film Mako je portret enega izmed temeljnih slovenskih filmskih ustvarjalcev Maka Sajka, ki je bil eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Premierno si ga lahko ogledate nocoj ob 20.55 na 1. programu TV Slovenija.

Sajko je diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejeli vrsto nagrad na domačih in tujih filmskih festivalih.

Protestno obmolknil
S svojimi deli je takrat prehitel čas, v katerem je ustvarjal, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. V 60. in 70. letih je po svojih scenarijih posnel vrsto kratkih in dokumentarnih filmov: Kje je železna zavesa? (1961), Strupi (1964), Muzej zahteva (1967), Samomorilci, pozor! (1967), Plamen v dvonožcu (1968), Slavica Exception (1971), Narodna noša (1975), …

Ker je načenjal potrpljenje tedanjim oblastem, Sajko za film Narodna noša ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Zato se je odločil, da preneha snemati, in se je posvetil izobraževanju.

Rehabilitacija
Zanimanje za enega izmed velikanov slovenskega filma se je ponovno vzbudilo po letu 2009, ko je Sajko prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Kaj se je v desetletjih spremenilo? Zakaj so Sajku onemogočili delovanje? In zakaj ga danes štejemo med klasike slovenskega filma? Na ta in podobna vprašanja skuša odgovoriti dokumentarni portret, pri katerem so sodelovali scenarist in režiser Siniša Gačić, snemalec in direktor fotografije Maksimilijan Sušnik, avtorja in izvajalca glasbe Jure Engelsberger in Aleš Dvořak ter montažer Zlatjan Čučkov.

Siniša Gačić od leta 1999 na Televiziji Slovenija kot novinar, urednik in voditelj sodeluje z različnimi uredništvi. V uredništvu dokumentarnih programov sodeluje kot režiser in scenarist, podpisuje pa se pod filme, kot so Večni študent, Koalicija sovraštva in najboljši film na letošnjem Festivalu slovenskega filma, Boj za.