Avtobiografska pripoved o korejskem dečku, posvojenem v belgijsko družino, ponuja tudi pestro vizualno vzpodbudo, saj združuje tehniko animiranega filma, dokumentarne in arhivske posnetke ter avtorjeve ilustracije. Foto: Animateka
Avtobiografska pripoved o korejskem dečku, posvojenem v belgijsko družino, ponuja tudi pestro vizualno vzpodbudo, saj združuje tehniko animiranega filma, dokumentarne in arhivske posnetke ter avtorjeve ilustracije. Foto: Animateka
Jung, ki se je v Korejo prvič vrnil pri dobrih štiridesetih, se je veliko spraševal o tem, kako ga vidijo Korejci, ki bi morali biti njegovi rojaki, a to po spletu okoliščin niso. Foto: Animateka
'Lahko bi si predvajal glasbo ali pisal romane. Izbral sem stripe, ker se mi je bilo z risanjem lažje izražati: potreboval sem samo list papirja in pisalo.' Foto: Animateka
Jung se je kot več sto tisoč drugih zapuščenih otrok po korejski državljanski vojni znašel na ulici. Foto: Animateka
V obdobju odraslosti je Jung vendarle opustil dvome o ljubezni svojih krušnih staršev, ki sta pozneje posvojila še eno korejsko deklico. A njeno 'krizno obdobje' iskanja identitete, skozi katerega so šli tako rekoč vsi posvojenci, se je žal tragično končalo. Foto: Animateka

Kot najstnika so me privlačile zrele ženske ali materinske postave. Iskal sem svojo identiteto in obenem svojo biološko mater. Moja krušna mati ni bila posebej nežna, tudi sama je imela zelo strogo otroštvo. Ko se pogovarjam s sestro Coralie, reče, da je bila tudi do nje precej stroga, navsezadnje je bila stroga z vsemi otroki. Kakor koli že, kot posvojen otrok sem to doživljal drugače, izraziteje, se mi zdi. V to družino sem prišel z veliko potrebo po pozornosti. Težava posvojencev je, da se imajo za žrtve, in pri mladih letih tega sploh ne opaziš.

Jung

Jung je belgijski stripovski umetnik, ki se je leta 1965 rodil v Južni Koreji in se kot dvesto tisoč drugih otrok po državljanski vojni znašel na ulici. Zaznamovan je s "kožo medene barve" - tako so jo namreč opisali v posvojitvenih papirjih -, zaradi katere je veliko razmišljal o svoji identiteti in koreninah.

V svojo rodno državo se je prvič vrnil skoraj štiri desetletja po tem, ko ga je kot šestletnega dečka leta 1971 k sebi vzela številčna belgijska družina. Vrnil se je zato, da bi posnel dokumentarni film, a so nato posnetki postali del celovečernega animirano-dokumentarnega filma Medena koža (Couleur de peau: Miel), ki bo premiero doživel danes ob 21.00 v Kinodvoru.

"Bal sem se te vrnitve. Če pogledam nazaj, bi se tja raje najprej odpravil sam ... V bistvu sem se spraševal, kako me vidijo Korejci. Razdalja med nami je rasla. Korejsko ne znam več govoriti. Ne poznam korejske kulture. Tja sem šel, da bi se prepričal, da trava tam ni nič bolj zelena," je o svoji vrnitvi v Seul Jung med drugim razmišljal v pogovoru, objavljenem na slovenski spletni strani filma.

Medena koža ponuja avtobiografsko pripoved stripovskega umetnika in soavtorja filma Junga, ki si ga je lahko ogledala že peščica obiskovalcev na lanskem Liffu, zdaj pa bo na ogled na več platnih v krajih po vsej Sloveniji. Ob vrnitvi filma na slovenska tla je izšel tudi prevod prvega dela istoimenskega stripovskega romana.

Film kot nadaljevanje stripa
Kot je na novinarski konferenci pred večerno projekcijo filma dejal Jung, je bila osnova za strip in pozneje za film njegova osebna zgodba. Ob njej je lahko razmišljal o pomenih identitete, izkoreninjenosti in mešanja kultur. Tako strip kot film prinašata njegov pogled na lastno zgodbo in posvojitev, kot jo je doživljal kot otrok, pubertetnik in pozneje kot odrasel človek, ko se je sprijaznil, da ima dve identiteti.

"Vedno se mi je zdelo, da moram povedati svojo zgodbo; ker je bil to strip, sem se lahko malo umaknil in stvar naredil manj strah vzbujajoče. Hotel sem se izogniti klavrnemu realizmu, ki je del številnih življenjepisov. Najbolje mi je uspelo zajeti zgodbo in jo predstaviti bralcu z ironijo. Iz tega je prišel dvogovor z otrokom, kakršen sem bil nekoč. Ta prelomnica je bila zame zelo pomembna, saj so zaradi nje v strip prešla tudi čustva. Stripi so žanr, ki omogoča te mešanice," je razmišljal ob izidu filma leta 2012.

Film po Jungovih besedah ni le kopiranje stripa, pač pa prej njegovo nadaljevanje. Idejo za film je leta 2008 podal Laurent Boileau, ki se je pozneje z Jungom podpisal pod njegov scenarij in režijo. Najprej sta načrtovala dokumentarni film, ker pa zanj ni bilo velikega zanimanja, saj naj bi bilo na to temo posnetih že precej filmov, sta se odločila za igrani animirani film.

Igor Prassel, programski vodja festivala Animateka in podpredsednik Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, ki je slovenski distributer filma, je dejal, da je film hibrid animacije in dokumentarnih oziroma arhivskih posnetkov. To je ustvarjalcem, kot je dejal Jung, predstavljajo velik izziv, saj je bilo treba združiti več na videz nezdružljivih tehnik. Kot je dejal, jim je to uspelo, saj je film - kar potrjuje tudi filmska kritika - zelo gledljiv, ob čemer je opozoril, da ni lahek. "Večina ljudi animirani film povezuje z lahkimi otroškimi zgodbicami, a ta film ni tak," je poudaril.

Pomen filma za razumevanje drugačnosti
Jung je s filmom prepotoval velik del sveta, kar je bila zanj kot stripovskega avtorja, vajenega delati v zavetju doma, velika novost. Ob gostovanjih se je zavedel tudi pomena, ki ga ima film za razumevanje drugačnosti v svetu, je še dejal.

Film v Kinodvoru spremlja razstava izvirnih stripovskih tabel. Po gostovanju v Kinodvoru bodo film predvajali po drugih slovenskih dvoranah art kino mreže, je povedal Prassel. O filmu je mogoče več izvedeti na spletni strani Animateke, kjer so vodja distribucije Rok Govednik in sodelavci pripravili tudi izčrpno pedagoško gradivo, ki ga lahko najdete na tej povezavi. Prepričani so namreč, da je film odlično izhodišče za diskusije "o odraščanju, starših, družini, spominih, čustvih, identiteti", denimo v srednješolskih klopeh.

Ob filmu so v Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta v prevodu Maje Meh izdali prvo knjigo Jungove stripovske trilogije Medena koža. Drugi del bo izšel julija, zadnji pa decembra leta 2015.

Kot najstnika so me privlačile zrele ženske ali materinske postave. Iskal sem svojo identiteto in obenem svojo biološko mater. Moja krušna mati ni bila posebej nežna, tudi sama je imela zelo strogo otroštvo. Ko se pogovarjam s sestro Coralie, reče, da je bila tudi do nje precej stroga, navsezadnje je bila stroga z vsemi otroki. Kakor koli že, kot posvojen otrok sem to doživljal drugače, izraziteje, se mi zdi. V to družino sem prišel z veliko potrebo po pozornosti. Težava posvojencev je, da se imajo za žrtve, in pri mladih letih tega sploh ne opaziš.

Jung
V kinu: Medena koža
V kinu: Medena koža