Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.6 od 80 glasov Ocenite to novico!
Miha Mazzini
Miha Mazzini je leta 2001 osvojl vesno za najboljši scenarij (podpisal je scenarij za film Sladke sanje). Letos se poteguje za naslov najboljšega režiserja v paradni sekciji festivala - kategoriji najboljšega igranega celovečerca. Foto: MMC RTV SLO
Protagonistko Ano Jovanović (Judita Franković Brdar) spoznamo v trenutku, ko med vse pogostejšimi popadki pride v porodnišnico. Režiser se je po premisleku odločil, da v film ne bo vključil prizora poroda, ker je hotel junakinjo (in s tem občinstvo) počasi pripeljati od zmernejših k najbolj intenzivnim čustvom. Foto: SFC
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je 26. februarja 1992 izbrisalo državljanske podatke 25.671 ljudem. Mnogi med njimi še danes nimajo urejenega statusa. Foto: SFC
       Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip.       
Mazzini z igralko Judito Franković Brdar po premieri filma v sredo. Foto: Festival slovenskega filma
       Nisem iskal igralke, ki bi bila všeč največ ljudem, ampak tisto, pri kateri se mnenja najbolj lomijo, bodisi v negativno ali pozitivno smer. To je bila Judita Franković Brdar.       
Izbrisana je zadnji novi film, v katerem lahko vidimo nastopati lani umrlega igralca Jerneja Šugmana. Foto: SFC
       Občinstvo na festivalu v San Sebastianu, kjer smo takrat še nedokončani film predvajali lani, je vidno reagiralo, ko se je na platnu pojavil Jernej Šugman – pa ga seveda niso poznali od prej. Kot da so v prisotnosti divje mačke, za katero ne vejo, kaj bo naredila. Izvrstno je opravil.       
Judita Franković Brdar priznava, da o temi izbrisanih pred začetkom dela pti projektu ni vedela veliko - "kar samo dokazuje, kako redko je to vprašanje v slovenski javnosti obravnavano." Foto: Festival slovenskega filma
       Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisu iziti že sto.       
Zaradi neuspešnih poskusov financiranja je Mazzini nad filmom obupal in leta 2014 pripoved izdal kot roman. Pozneje se je ekipi vendarle odprlo okno priložnosti za pridobitev domačih sredstev, kar je prvi pogoj za pridobivanje evropske finančne pomoči. Foto: Založba Goga
       Na začetku pisanja sem še razmišljal o "pozitivnih" in "negativnih" likih, potem pa sem sklenil, da je veliko bolj realistično, če so vsi dobri, hočejo pomagati, pa ne morejo. Pri sebi sem delovno verzijo naslovil Povest o dobrih ljudeh. Na žalost je ta naslov že zaseden!       

Dodaj v

Miha Mazzini: "Samocenzura deluje tako, da se možgani podzavestno odvrnejo od teme izbrisanih"

Miha Mazzini o svojem režijskem celovečernem prvencu, Izbrisana
13. september 2018 ob 17:23,
zadnji poseg: 14. september 2018 ob 09:50
Portorož - MMC RTV SLO

"Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisanih iziti že sto," ugotavlja pisatelj in scenarist Miha Mazzini.

A ker romanov in filmov, ki jih je pričakoval na to temo, ni bilo od nikoder, je sklenil, da jo mora načeti sam. O enem temnejših poglavij iz obdobja samostojne Slovenije je napisal roman Izbrisana (2014) in zdaj po njem posnel še igrani celovečerec. Projekcijo je imel na tretji večer 21. Festivala slovenskega filma v Portorožu in je eden izmed šestnajstih celovečercev, ki se potegujejo za nagrade vesna.

Tudi v petek, 14. septembra, lahko do 14. ure na MMC TV v živo spremljate prenose pogovorov z ustvarjalci na FSF-ju. V gosteh bodo med drugim Igor Vrtačnik, Igor Zupe, Matjaž Žbontar, Amir Muratović, Gregor Andolšek, Darko Štante, Damian Nenadić, Blaž Kutin in Jani Sever.


Izbrisana
je zgodba, ki je postavljena v leto 1992; popisuje usodo samske mame, ki že vse življenje živi in dela v Ljubljani. Rodila se je sicer v Kragujevcu, a je že kot otrok s starši prišla v Slovenijo, kjer so si ustvarili življenje. Je v zadnjem mesecu nosečnosti – ko jo spoznamo, ji je pravzaprav že odtekla voda – in šele ob prihodu v bolnišnico ugotovi, da je ni v sistemu. Težavica, ki jo zaradi pomembnejših skrbi odpiše kot "napako v računalniku", ji življenje zaplete že, ko bi ju morali s hčerko odpustiti iz porodnišnice. Bolnišnica preprosto ne ve, kaj z njo narediti – prav gotovo pa je, da ji otroka ne bodo izročili. Sledi srhljiva, znana birokratska kalvarija, ki spominja na kafkovski proces izgubljenega posameznika pred sistemom in ki so ga na lastni koži izkusili številni od več kot 25 tisoč ljudi, ki jim je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 izbrisalo državljanske podatke.

Podrobnosti zapleta so se v Mazzinijevi glavi v sliko sestavile pred približno desetimi leti, ko si je zlomil nogo. Njegov osebni zdravnik v Radovljici, pri katerem si je skušal urediti bolniški dopust, je zahteval, naj se osebno zglasi v ordinaciji in dokaže, da je res poškodovan – češ da tako proceduro zahteva "računalnik" oz. "sistem". Dehumanizacija birokracije in drugih državnih aparatov ga je napeljala na misel o posameznici, ujeti v njihovo kolesje.

Obenem scenarist in režiser opozarja tudi, da so izbrisi, kakršnega smo doživeli v Sloveniji, danes zaradi vse bolj centralizirane in napredne računalniške tehnologije še lažje izvedljivi kot nekoč. Sam je samo v zadnjih dveh letih, kolikor se je ukvarjal s filmom, na svetovni ravni opazil tri take primere množičnih izbrisov – v Veliki Britaniji, v Indiji in seveda v Mjanmaru, kjer so na udaru pripadniki ljudstva Rohinga.

Več o slovenski kolektivni "amneziji", o procesu filmskega financiranja in o delu s pokojnim Jernejem Šugmanom pa v spodnjem pogovoru.

V izjavah režiserjev, ki jih je festival predvajal na otvoritveni slovesnosti, ste zelo flegmatično izjavili, da je "super režirati celovečerni film in da bi vsak moral to kdaj poskusiti". Pa je bila izkušnja režije celovečernega prvenca res tako netravmatična? Kaj je bil največji izziv produkcije?
Največji izziv je ugotoviti, zakaj si se projekta sploh lotil. Ko si mlad, se projektov lotevaš zato, da bi podpihoval lasten ego. Če si se v življenju vsaj malo izmodril, v starejših letih ugotoviš, da se projekta lotevaš zato, da bi ustvaril kar najboljši izdelek. Izbereš dobre sodelavce, ki jih nato ne skušaš mikromenedžirati: motiviraš jih, da naredijo največ, kar se da narediti. Včeraj sem film po dolgem času še enkrat pogledal v celoti in sem z njim zadovoljen. Ne zato, ker bi užival v lastnih scenarističnih izvajanjih: pravzaprav sem dolge replike med snemanjem črtal, ker sem ugotovil, da Judita Franković Brdar že s svojim izrazom pove vse, kar je treba povedati.

Direktor fotografije Dušan Joksimović je pod film podpisan kot so-režiser. Verjetno ste se lahko naslonili na njegove izkušnje.
Z Dušanom sva prav zaradi Izbrisane že pred leti namenoma sodelovala pri kratkem filmu (Obisk iz leta 2010, op. n.), da bi videla, kako se ujameva. Koproducenti so zahtevali tako delitev dela, ker niso vedeli, ali gre morda za egotrip ostarelega pisatelja, ki bi rad režiral (smeh). Tesno sodelovanje med režiserjem in direktorjem fotografije se mi zdi absolutno prvi pogoj za vsak soliden film. Nižji kot je proračun, bolje morata sodelovati. Film smo namreč morali "montirati" že na ravni scenarija: vse, kar je bilo nepomembno, smo skušali že vnaprej izrezati, da nismo trošili denarja za snemanje.

Na ravni fotografije je film v določenem kontrastu s svojo scenaristično, zgodbeno dimenzijo: niste se odločili za verističen pristop, pač pa za močne barve in toplo barvno paleto. Izognili ste se spranim barvam, ki jih povezujemo s socialno in čustveno stisko.
To je bila popolnoma zavestna odločitev. Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip. V resnici so bili izbrisani iz vseh plasteh družbe. Kostumografinji sem naročil, da si za protagonistko želim kanček francoskega šika, elegance v oblačenju. Tudi z barvami sem hotel ustvariti kontrast zgodbi, ki jo pripovedujem.

Zgodba Ane Jovanović je izmišljena, a je nastala na podlagi številnih resničnih pripetljajev in birokratskih zapletov pravih ljudi.
Ogromno detajlov je resničnih. Res je na primer, do se neki "domiselni" Slovenci spomnili, da lahko sosedu zamenjajo ključavnico in ga vržejo iz stanovanja, ker se ne bo mogel nikomur pritožiti. Res je, da so ženske prihajale rodit in so v porodnišnici ugotovili, da uradno ne obstajajo. Različni direktorji porodnišnic, ki niso vedeli drug za drugega, so prišli do iste rešitve: ženske so v evidenco vnesli kot "turistke samoplačnice", one pa so morale poravnati dolg za tri- ali petdnevno oskrbo v bolnišnici. Njihove družine so organizirale zbiralne akcije, da so nabrale denar, ki je bil v resnici odkupnina za novorojenca. Ko sem konstruiral zgodbo, sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se ena od teh žensk skregala, uprla, osebje izzvala do te mere, da bi poklicali policijo. Seveda se je v resnici dogajalo, da so kdaj policisti ustavili koga od izbrisanih, na primer zaradi prehitre vožnje, in ga nato strpali v azilni dom. Pri pravnikih sem potrdil, da bi se Anina zgodba v resnici lahko zgodila.

Zakaj ste se odločili obravnavano tematiko podati s perspektive ženske, pravzaprav ženske, ki je pravkar rodila? S tem prehajamo na področje arhetipa "matere volkulje", ki je pripravljena narediti absolutno kar koli, da obvaruje svojega novorojenca.
Obstajala je raziskava, v kateri so s kamero, ki ujame ogromno kadrov na sekundo, snemali starše in njihove majhne otroke. Obstajajo mikropogledi, ki se jih v resnici ne zavedamo, a služijo temu, da se otrok in starš koordinirata. Neprenehno iščeta stik z zenicami. Najmočnejša povezava znotraj tega konteksta je med materjo in hčerjo. Zato sem v filmu tudi določil, da je otrok deklica, čeprav je bil v romanu deček. Močnejše povezave v biologiji ni.

Druga sprememba v odnosu do predloge je bila ta, da je bil otrokov oče v romanu Američan, ki je na koncu lahko uredil tudi državljanstvo za našo protagonistko, zaradi česar je dobila otroka nazaj. V filmu je otrokov oče Slovenec in take "deus ex machina" rešitve ne more ponuditi. Zakaj ste sklenili spremeniti konec?
Vedel sem, da bo treba določene elemente zgodbe razlagati – deloma zato, ker je tema tudi pri nas potisnjena ob stran, pa tudi zato, ker tujci mogoče sploh ne bi razumeli, v čem je problem. Star scenaristični prijem je, da vpelješ lik tujca ali novinca, ki mu je treba zadeve pojasniti na preprost način: "Poglej, to je atomska bomba, če pritisneš ta gumb, bo šlo vse v zrak." V obdobju pisanja romana sem to rešil na način, s katerim nisem bil čisto zadovoljen. Ko sem se na novo lotil scenarija, sem ugotovil, da ga lahko speljem tudi brez lika tujca.

V romanu je zaključek na neki način bolj realističen. Nekateri med izbrisanimi, ki so imeli prave zveze ali pa so se uprli na pravih mestih, so dejansko dobili t. i. častno državljanstvo. V filmu sem hotel čustveno močnejši konec in mislim, da mi je uspel. Ne bova razkrila, kakšen ta konec je, a podobica brezjanske Marije jasno nakaže krščanski motiv žrtvovanja in odrešenja.

Za glavno vlogo ste izbrali Judito Franković Brdar, ki je na Hrvaškem zelo iskana igralka, pri nas pa jo poznamo malo manj. Je vlogo pri vaši odločitvi igralo tudi to, da je Hrvatica, poročena s Slovencem, in ima zato najbrž izkušnjo, kako je biti tu, a ne popolnoma pripadati?
Pripisujete mi preveč kompleksne motivacije (Smeh.) Judito sem najprej videl v slovenskem filmu, Petkovićevem Utripu ljubezni, šele nato sem poiskal nadaljevanko Počivali u miru, po kateri je znana na Hrvaškem. Na avdicijah sem z vsako igralko ustvaril katke posnetke in jih pokazal več ljudem. To je bila moja psihološka analiza: nisem iskal igralke, ki bi bila všeč največ ljudem, ampak tisto, pri kateri se mnenja najbolj lomijo. To je bila Judita in odločil sem se, da si upam tvegati z njo. Dodaten dejavnik je, da je dejansko filmska igralka. Pri filmu me najbolj zanima človeški obraz in njegovi mikroizrazi – če me ne bi to najbolj zanimalo, bi delal v gledališču.

Na žalost bo Izbrisana v zgodovino vpisana tudi kot zadnja filmska vloga Jerneja Šugmana. Dokazal je, da lahko velik igralec tudi iz vloge, ki ni nujno ključna, naredi nekaj večplastnega in pomembnega. Kakšen spomin imate na delo z njim?
Struktura filma je podobna zgodbi Alice v Čudežni deželi, ki je padla v bizaren svet, po katerem se mora zdaj pomikati. Izjemna radost je bila v tem, da sem imel v epizodnih vlogah prvo ligo slovenskih igralcev. Naloga mene kot scenarista je, da vsakomur omogočim moralno dilemo. Maruša Majer ima na primer samo minuto dolg nastop, a lahko pokaže stisko nekoga, ki bi rad pomagal, pa ne sme. Podobno je z likom policijskega inšpektorja, ki ga je odigral Šugman. Njegov sin je v Aninem razredu, pozna jo, a jo mora obravnavati kot ilegalno priseljenko. S Šugmanom smo vlogo posneli hitro, v enem dnevu in po enem samem dnevu priprav. Občinstvo na festivalu v San Sebastianu, kjer smo takrat še nedokončani film predvajali lani, je vidno reagiralo, ko se je na platnu pojavil Šugman – pa ga seveda niso poznali od prej. Kot da so v prisotnosti divje mačke, za katero ne vejo, kaj bo naredila. Izvrstno je opravil.

Kdo je tipičen Slovenec v tem filmu? Birokrati, ki sicer dahnejo, da ni tako zelo hudo, da razumejo in da se bo že uredilo, v resnici pa ne premorejo poguma ali moči, da bi zares kaj ukrenili, da bi se izpostavili? Je to vaša diagnoza tega naroda? Cankarjansko hlapčevstvo?
Mislim, da ne gre za specifično slovensko lastnost, prej za človeško lastnost. V Nemčiji je bilo po Hitlerjevem prihodu na oblast enako. Sebastian Haffner je o tem napisal dobro knjigo, Defying Hitler. V njej popiše, kako je opazil, da v Nemčiji sicer vsi spoštujejo zakone, a nacisti te zakone spreminjajo. Na začetku pisanja sem še razmišljal o "pozitivnih" in "negativnih" likih, potem pa sem sklenil, da je veliko bolj realistično, če so vsi dobri, hočejo pomagati, pa ne morejo. Pri sebi sem delovno verzijo naslovil Povest o dobrih ljudeh. Na žalost je ta naslov že zaseden! (Smeh.)

Kako je torej mogoče, da slovenski film v vseh teh letih še ni obravnaval tematike izbrisanih? Je razlog v tem, da mnogi Slovenci to razumejo kot "obrobno temo", kot se izrazi lik Gregorja Zorca, ali pa gre za neko kolektivno slabo vest, umikanje pogleda?
Ko sem v Mladini pred mnogimi leti prvič naletel na to temo, ki je v resnici tema identitete, me je vprašanje skrajno zanimalo. Idejo za pisanje sem potisnil v stran, ker sem bil prepričan, da v tistem trenutku že vsaj deset slovenskih pisateljev piše knjige na to temo. Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisu iziti že sto. Ko se je izkazalo, da ni nikjer ničesar, sem se pred približno desetimi leti le lotil prve različice scenarija; očitno ni imel nihče drug tega namena.

To, da sem računalniški strokovnjak, mi pomaga preživeti brez dotacij sistema in zato mi ni treba izvajati samocenzure. V slovenski kulturi namreč potekajo zelo zanimivi posli, ki se napajajo iz državnih sredstev. Samocenzura deluje zato, ker možgani ne zaidejo v smer, ki bi škodovala telesu. O tem je bilo narejenih že ogromno zanimivih poskusov. Najbolj znan je najbrž tisti, v katerem so morali mladi duhovniki pripraviti predavanje o priliki o dobrem samaritanu. Nato so jih nekako zadržali, da so zamujali na prizorišče predavanja. Na pot so jim nastavili reveža, ki je krvav ležal na tleh in jokal. Šestdeset odstotkov testirancev tega človeka sploh ni opazilo! Možgani se na podzavestni ravni obrnejo stran. Tako si tudi slovenski pisatelji niso zavestno rekli, da ne bodo pisali o izbrisanih. Samo sklenili so, da se bodo raje posvetili sprehodu do parlamenta.

Vseeno pa v filmu s prstom pokažete na vsaj dva primera zelo zavestnega odvračanja pogleda. Anino zgodbo "ubije" najprej časopisni urednik, nato jo skuša blokirati še urednik na nacionalni televiziji. Ste v dolgoletnem delu v medijih ugotovili, da res popolnoma neposredno odgovarjajo politiki?
Naša televizija je nacionalna, Ani razloži voditelj oddaje, ampak na komercialno televizijo se vam prav tako ne splača iti, saj oglase tudi tam naročajo državna podjetja, torej niso nič bolj neodvisni. Kaj naj tu še dodam? (Smeh.) Zgodba je postavljena v leto 1992, to je čas, ko so bili mediji veliko pomembnejši kot danes.

Vemo, da ste Izbrisano najprej napisali kot scenarij in jo pregnetli v roman šele po tem, ko se je izkazalo, da filma ne boste mogli posneti. Kaj se je spremenilo? Ste počakali, da so se člani komisij na RTV Sloveniji in Slovenskem filmskem centru zamenjali ali pa ste scenarij priredili tako, da je bolj ustrezal njihovim merilom za financiranje?
Ko se z nekim scenarijem neham ukvarjati, ga res pustim ob strani. Napisal sem na primer scenarij za projekt Paloma negra, ki je imel že odobren scenarij, nato pa je ministrica zamenjala komisijo, da je odobritev izgubil. V takih okoliščinah dvignem roke od vsega in napišem roman. To, da sem napisal roman Izbrisana, je dokaz, da sem dejansko odnehal. Producent Frenk Celarc iz Gustav Filma pa je premogel več vztrajnosti; sčasoma se je nomenklatura res zamenjala in pojavilo se je majhno okno možnosti, da dobimo sredstva. Če hočeš zaprositi za evropska sredstva, morate namreč najprej dobiti denar od domače države, in v tem je bila dolgo naša težava.

Kdaj bomo film videli v redni distribuciji pri nas?
Ko so film izbrali in mu dodelili poprodukcijska sredstva na lanskem festivalu v San Sebastianu, je producent lahko celo izbiral, s katerim tujim agentom bo podpisal pogodbo, kar se po navadi ne dogaja. (Smeh.) Agent je prepričan, da bomo film lahko plasirali na tuje festivale, vsaj za enega smo bili že izbrani. Ljubljanska premiera bo v februarju, na obletnico izbrisa.

Iz Portoroža

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Radoveden
# 13.09.2018 ob 18:33
Pri Mazziniju pa samokritika deluje tako, da najprej zavzame stališče potem pa okoli njega sestavlja logiko skozi lastne oči. Zato sem ga nehal brat.
aparat-čik
# 13.09.2018 ob 18:54
o tem, kako so nekateri Slovenijo tudi zares prezirali, in po osamosvojitvi šli prostovoljno nazaj v svoje republike.. Ko pa dol ni bilo kruha so hoteli nazaj. Hoteli stanovanje, službo, državljanstvo...

In konec koncev, Slovenija je bila zelo velikodušna. Če kdo ni dobil državljanstva, je imel 6 ali 7 mesecev časa da zaprosi zanj. In ga v večini primerov tudi dobil. Zato ne vi nam prodajat bučk...
NOPCBS
# 13.09.2018 ob 18:31
Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip.

ponavadi smo komentatorji tukaj izbrisani

bi bilo pa fino, ce bi obstajal en citat, kjer kdo izbrisane oznacuje za klosarje, ker kaj takega pa se nisem zasledil

podobno kot pri Olimpijski plemenici in Jakovem Faku, bojda zaradi internetne forumske gonje ni nosil ognja, pa recimo jaz tega nisem videl, kateri forumi so bili pa to?

izgleda so ti forumi prirocen izgovor za progresivno propagando izven forumov, kaksne dvostranske diskusije izven forumov pac ne omogocijo.
aparat-čik
# 13.09.2018 ob 18:59
poznam pa tudi nekatere, ki so šli nazaj dol. Hec pa je v tem, da si tudi doli niso uredili statusa in papirjev. In še 8 let je bil čisto brez vseh dokumentov. Dokler ni naredil izpita slovenskega jezika in državljanstvo dobil.

No vem tudi za človeka, ki je bil tudi v resnici po pomoti izbrisan. Ampak takih je mogoče 10%, in si je mož hitro uredil status.
aparat-čik
# 13.09.2018 ob 19:02
O raztrganih rumenih papirjih (potrdilo o državljanstvu), ki so jih nekateri našli na cesti, ali v smeteh se tudi ne spodobi pisat in govorit.
gospod iskreni
# 13.09.2018 ob 18:58
LE o čem bi pisal Mazzini če ne bi bilo spletnih komentarjev.
NOPCBS
# 13.09.2018 ob 18:33
razlika pri nasem izbrisu je pa ta, da nismo nikoli predhodno obvesceni, temu se ne moremo izgoniti, niti ni razlage zakaj izbris, podobno z blokado racuna...

smo zgolj gledalci in placniki, nevredni dialoga
whitwice
# 13.09.2018 ob 18:58
Pol samega sebe in cisto precenjen. In eden tistih "kulturnikov" ki zna iskati samo slabo v Slovencih in slovenstvu. Itak je pa iskanje in pogrevanje taksnih zadev rdeca nit vecine nasih kulturnikov. Na kraj pameti enemu ne pade da bi enkrat izpostavil dobre stvari. Se to bo obrnil tako da bo razglabljal kje je nacionalni zanos in zakaj ga ni pa se niti ne zaveda da on sam in njemu podobni dejansko krojijo podobo narodne zavesti.
hehet
# 13.09.2018 ob 18:49
Kako je torej mogoče, da slovenski film v vseh teh letih še ni obravnaval tematike izbrisanih? Je razlog v tem, da mnogi Slovenci to razumejo kot "obrobno temo"
V čem je razlog, da slovenska filmska srenja do sedaj ni uspela posneti filma o osamosvojitvi? Obrobna tema?

Izbrisani in "vstaja" in podobno so miti kulturnikov, zato tudi o tem pišejo romane in snemajo solzave nerealne zgodbe.
uuuuu
# 13.09.2018 ob 21:22
Najbolj govorijo o izbrisanih tisti, ki jih takrat ko je zagustilo sploh ni bilo v SLO (so šli na varno), ali pa še niso bili rojeni.
seba goričan
# 13.09.2018 ob 18:59
in dobil si ga za kilo mesa mimgrede....
fantasycamp
# 14.09.2018 ob 02:43
Vedno ko nacija naredi kaj narobe se govori o tem ali nismo naredili nič prav.

To da narediš veliko prav ne pomeni da ti je oproščeno delati velike sistemske napake na osnovi nacionalizma!

Tukaj se nebi smela populacija čutiti krivo kot da avtor napada vse ki si avtohtoni Slovenci, ampak da se naredi raziskava kateri politiki so bili odgovorni za to, da se v nadaljnje ne dogaja, da se lahko na visokih pozicijah dela karkoli in potem zakoplje v preteklost zgodovine...
ErikD
# 14.09.2018 ob 06:26
Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip.

Spoštovani gospod Mazzini, na RTV-jevem portalu je vzpostavljena cenzura, represijo se vidi na vseh nivojih. Raje se prej informirajte.
makoshark
# 13.09.2018 ob 21:09
presenečen
To nabijanje krivde o izbrisanih, razen nekaterih izjem, je lažna dobrota ali pokoravanje neprijatelja ali patološki altruizem!

Škoda, da ni Slovenija tebe zaprosila za zastopanje pred ESČP. Ti bi jim vse tako lepo razložil ... anede?
makoshark
# 13.09.2018 ob 20:41
Če pa česa Mazziniju ne moremo očitati, je pa to iskrivost. Bral sem ga v Drobtinicah in v Zbrki zgodb. Legendarno, oboje.
nevem
# 14.09.2018 ob 12:47
Sicer Mazzinija cenim kot pisatelja, scenarista... moti pa me njegov "skok" v režiserske čevlje. Res se bo "naslonil", kot sam pravi, na Joksimovića, pa vendar... ali je režiserski posel tako enostaven, ali je genij... ali pa bodo "čevlji zanj preveliki".
Kot so bili Goranu Vojnoviću s filmom Piran Pirano.

O vsebini pa samo tole: Imam precej dobrih prijateljev, ki niso slovenske narodnosti. Dobro poznam tudi njihove družine. Vsi po vrsti živijo lepo, s problemi, ki jih imamo več ali manj vsi. Zadnja leta pa se v Sloveniji na veliko snemajo filmi izključno z vsebino o samo njihovi problematiki. Kjer seveda Slovenci večji del nastopamo kot naduti, brezčutni... slovenceljni.

Temu pa bi se že dalo reči... stigmatiziranje. Proti katerem so, zanimivo, najbolj ravno ljudje, ki vse skupaj največkrat podpirajo.
presenečen
# 14.09.2018 ob 06:24
Zbrisali ste mi komentar, v katerem sem mogoče malo grobo omenil, da g. Mazzini strastno, če ne že kar patološko javno sramoti "Slovenceljne" a pri tem pozablja da sam sebi nastavlja ogledalo. Zakaj?

Ni lepo bildati svoj ego z nabijanjem krivde drugim, da sam izpadeš faca. Če o svojih nasprotnikih ne znaš povedati kaj lepega, potem si samo pristranski bloger.

G. Mazzini velikokrat sredstvo zamenja za cilj, je izbrisane zlorabil za nek cilj, ki stremi k spravi in slogi? Piše o posledicah in ne o vzrokih in ostalih dejstvih. Vsi so imeli 6 mesecev časa da si uredijo državljanstvo, mnogi izbrisani so pljuvali po Sloveniji, a ko so videli kako uboga je situacija v njihovih državah, so naregili zgodbo o izbrisanih.

Pri Mazziniju, sem že večkrat opazil, da v svojih pisanjih o svojih nasprotnikih ne zna povedati nič lepega, kakšno je to pisanje?

In kako bi rekli, nasvidenje v San Sebastjanu, če parafraziram vojaka Švejka.

G. Miha Mazzini, od vas si želim več sočutja in razumevanja do obeh strani z upoštevanjem vseh dejstev in ne samo tistih iz ogledalca s filmskim filtrom. To bi že lahko bila antropologija..
Janček
# 14.09.2018 ob 06:12
Pri nas je filmska umetnost z redkimi izjemami neločljivo povezana s politiko, kar se vidi tudi pri obdelavi izbrane zgodovinske tematike v slovenskih filmih. Politika je tista, ki narekuje, "blagoslavlja" in nenazadnje financira produkcijo njej všečne tematike, zato mi je naravnost smešno, da avtor ravno temo o izbrisanih povezuje z avtocenzuro, ko pa ima za sabo, vsaj kar se tematike tiče, "žegen" naše aktualne politike.
Razmisljamo
# 13.09.2018 ob 21:12
Pri tematiki izbris se vedno pozabi povedati katera vlada je to zakrivila. So bili naši ali kako?
presenečen
# 13.09.2018 ob 20:34
Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip.

Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisu iziti že sto.


Ko bom vELIK bom pisal o zgodbah, ki drugim nabijajo občutek krivde, da bo klientela, katere del bom, izpadla lepa, dobra, skratka, drugi bodo budale in mi bomo vonabi avantgarda..

Pisal bom o posledicah, komu mar za vzroke?
taprauslovenc
# 13.09.2018 ob 19:45
V preteklih dneh so mi misli uhajale v otroštvo,preteklost,šolo,kjer so na učitelji poučevali o izročilu,izročilih,prenašanju znanj in ostalega iz roda v rod. Učili smo se o naših pisateljih ,pesnikih,..In potem se zgodi čas po letu 1991 in recimo od 2010 naprej in se vprašam ,madonca kaj bomo pa mi izročevali našim zanamcem? Čedalje več ljudi je ki se požvižgajo na naše pisatelje in pesnike. Tip ala Makarovič zame ni besed vredno. Če poveš kakšno zavedno in domoljubno besedo in izraziš javno skrb za obstojem naroda in pa predvsem za ohranitev tistega naravnega življenja,ki nas ljudi in prebivalstvo ohranja,te umetniki in kulturniki označujejo za ksenofobe,nestrpneže,nacionaliste,popul
iste,....,mislim halo?? Resno,bomo otrokom govorili da so krave vijolične,da sta ata in mama,.....,da ,........,kje je spoštovanje do zgodovine,do prednikov,do narave,....
seba goričan
# 14.09.2018 ob 09:22
Še en,ki je prepričan samo v svoj prav...spozna se na čisto vse in samo on ima prav...njegove kolumne so neverjetno pristranske in žaljive do drugače mislečih
lojze001
# 13.09.2018 ob 21:04
Rešpekt!
Tip si upa, je finančno neodvisen, ker se še spozna na SW
anny22
# 13.09.2018 ob 21:00
Mazzini je dober pisatelj, a v politiko se ne bi smel spuščati. Po njegovih komentarjih na Siolu sodeč mu v zadnjem času konkretno popuščajo živci, ko prebere mnenje nasprotno svojemu. Začne zmerjati, pljuvati, žaliti...v takem duhu dialog ni mogoč.

Prebrala sem Izbrisano in priporočam v branje. Material je odličen za scenarij za film.
red_monk
# 13.09.2018 ob 19:49
whitwice
In eden tistih "kulturnikov" ki zna iskati samo slabo v Slovencih in slovenstvu.

Načeloma bi morala biti naloga kulturnikov, da javnosti kažejo ogledalo slabega - to delajo dobri kulturniki, kamor spada Mazzini. Je pa res, da imate ljudje rajši, če se slabo zakoplje in govori samo o dobrem.
Ljubiljančan
# 14.09.2018 ob 08:58
Tudi danes država deluje izbrisno. Ignoranca, pa tukaj še najmanj mislim na nedržavljane, je samo nadaljevanje izbrisa s sredstvi pravne države..
Enraha
# 13.09.2018 ob 22:07
Berem komentarje in se ponovno čudim, kako nevedna in ignorantska je večina komentarjev. Zelo na kratko: pri izbrisanih ni šlo za državljanstvo. Šlo je za to, da si jim nezakonito izbrisali tudi stalno bivališče ter jim s tem vzeli vse možne pravice. Je to tako težko razumeti?
Alkimist
# 13.09.2018 ob 21:29
Jaz sem izbrisan že od rojstva. plačujem davke in ne dobim za to nič
presenečen
# 13.09.2018 ob 20:50
@aparat-čik

o tem, kako so nekateri Slovenijo tudi zares prezirali, in po osamosvojitvi šli prostovoljno nazaj v svoje republike.. Ko pa dol ni bilo kruha so hoteli nazaj. Hoteli stanovanje, službo, državljanstvo...

In konec koncev, Slovenija je bila zelo velikodušna. Če kdo ni dobil državljanstva, je imel 6 ali 7 mesecev časa da zaprosi zanj. In ga v večini primerov tudi dobil. Zato ne vi nam prodajat bučk...


Bravo za komentar! To nabijanje krivde o izbrisanih, razen nekaterih izjem, je lažna dobrota ali pokoravanje neprijatelja ali patološki altruizem!
vojislav-novak
# 13.09.2018 ob 20:39
Poznam nekaj izbrisanih. Vsi, popolnoma vsi med njimi so ljudje, ki so nekaj časa živeli v Sloveniji, potem pa so se odselili in niso odjavili stalnega bivališča. In nobenega od njih ni izbris prav nič prizadel, ker so že leta pred izbrisom živeli v tujini in so imeli državljanstvo države v kateri so prebivali.

Zanima me, ali film govori tudi o teh ljudeh, ki jih je mimogrede med izbrisanimi velika večina?
Pigglet
# 15.09.2018 ob 11:15
@fritaja
ESČP je politično sodišče EU, ki sodi v korist agende EU. Ta ne gre v prid ne pravu, ne zakonom ampak "prizadetim strankam", katere zatira(jo) države s svojim aparatom. In mi lahko dokazujemo, da imajo varčevalci podružnice LB na Hrvaškem dovolj sredstev (vsaj leta 1991) skupaj z garancijami takratne SFRJ v obliki Narodne Banke Jugoslavije. Enako velja za izbrisane, kjer trdim, da je lep del teh ljudi špekulantov, ki se v nekem trenutku niso hoteli (čeprav so bili uradno pisno pozvani-ja, tako kot JJ na sodišču) opredeliti kaj so. Računica, saj bo prišla JNA in vam pokazala boga, mi bomo pa zmagali, se ni izšla. Sedaj pa jok in ESČP... in pri ESČP plača tisti, ki po njihovem ima. In po njihovem je to Slovenija. A bomo kaj dobili v zameno? N.pr. LB na Hrvaškem in njeno premoženje iz leta 91? Ne, ne, za to pa to sodišče ni pristojno. Bomo dobili tudi kaj od ostalih republik? Ne, ne... saj nimajo, vi ste pa solidarni člani evropske družine, kamor jih bomo sprejeli in zato nema ništa. (Bodo pa Nemci, Avstrijci, Italjani in Francozi namesto vas pokupili za drobiž, tisto, kar itak ne bi dobili.) Pridni! Take vas hočemo (ha, ha, ..budale).
paver
# 15.09.2018 ob 08:58
Nič bat! Slovenci bomo kmalu izumrli potem bo pa na ozemlju Slovenije raj.
Borox
# 14.09.2018 ob 08:34
Pomembna tema, vendar na žalost zelo slab film. Zanimivo je videti film nekoga, ki je prepričan, da je tako pameten in sposoben. Končni rezultat: slab scenarij in še slabša režija.
el CARTEL
# 13.09.2018 ob 22:38
halucinacije o "samostojnem odhodu", pa o državljanstvu, pa o preziranju države, pa o ostalih blodnjah, ki jih nekdo lahko izvrže in mi misli,d a so relevantne (ali celo inteligentne)

v resnici pa je dovolj prebrati le sodbo ESČP - izbris kar vseh povprek je bil kršitev človekovih pravic.
kršitelji in tisti, ki so ta ukaz izdali, pa nikoli niso odgovarjali. niti kazensko, niti materialno,
čeprav je cela slovenija pobrala njihov "račun"
el CARTEL
# 13.09.2018 ob 22:29
In eden tistih "kulturnikov" ki zna iskati samo slabo v Slovencih in slovenstvu. Itak je pa iskanje in pogrevanje taksnih zadev rdeca nit vecine nasih kulturnikov.

včasih morajo umetniki dati "samorefleksijo" narodu, ko le ta samorefleksije pač ni zmožen.

in v primeru izbrisanih več kot ni zmožen,
dejansko večina halucinira naprej.
red_monk
# 13.09.2018 ob 19:42
aparat-čik
Ampak takih je mogoče 10%, in si je mož hitro uredil status

Vir?
dharma
# 14.09.2018 ob 13:06
Režiser se je po premisleku odločil, da v film ne bo vključil prizora poroda, ker je hotel junakinjo (in s tem občinstvo) počasi pripeljati od zmernejših k najbolj intenzivnim čustvom.
Ali pa mogoče zaradi tega, ker je ta prizor že v Ivanu, pa se ni lepo ponavljati a ne Miiha.
brezposelni
# 14.09.2018 ob 10:57

makoshark


# 13.09.2018 ob 20:41 Prijavi neprimerno vsebino
Če pa česa Mazziniju ne moremo očitati, je pa to iskrivost. Bral sem ga v Drobtinicah in v Zbrki zgodb. Legendarno, oboje.


To je res, pravilnost tega, kar govori, pa je vedno bolj daleč od resnice.
Radoveden
# 14.09.2018 ob 00:43
"Načeloma bi morala biti naloga kulturnikov, da javnosti kažejo ogledalo slabega - to delajo dobri kulturniki, kamor spada Mazzini. Je pa res, da imate ljudje rajši, če se slabo zakoplje in govori samo o dobrem."

To miskiš zato ker se po tvoji krvi, no tako kot po večini slovenske krvi, pretaka cankarjanstvo. Konstantno pribijanje lastne samopodobe na križ. Tako dolgo, da začenjamo verjeti, da je vse to zasluženo.
Owl
# 13.09.2018 ob 18:40
Ko sem na hitro preletel naslovnico me je zaskrbelo, da je jeretic na prvi strani rtvja. No, hvala bogu ni. Iz Portoroža
average Joe
# 13.09.2018 ob 17:44
Zanimivo sporočilo je, da bi moralo biti mnogo več umetniških del na to temo.
Je mogoče iz tega, da ni toliko posledic, sklepati na to, da morda ni bilo toliko vzrokov?
pejtevennazrak
# 14.09.2018 ob 17:03
@fritaja
Vprašanje je resno postavljeno. Nisem ves čas na tekočem z domačo sceno. Tako da, če veš odgovor, prosim za obrazložitev, za kaj se je šlo, ker me res zanima. Hvala.
fritaja
# 14.09.2018 ob 15:47
hehet
# 13.09.2018 ob 18:49
Izbrisani in "vstaja" in podobno so miti kulturnikov


Ti torej trdiš, da je ESČP sodilo o mitu. Hrabro ... ;)
Ples
# 13.09.2018 ob 23:13
@iskreni
Mazzini je pa ja pozitivec.
cene vols
# 13.09.2018 ob 22:36
To, da smo Slovenci sprejeli največ beguncev iz Bosne, in da so jih nekateri sprejeli celo na dom, je pa pozablejno. važno, da se nabija nonstop kakšni negativci smo Slovenci.
spela55
# 13.09.2018 ob 20:37
Kakšno hudovanje, ko se vam ogledalo nastavi :D
slovannn
# 14.09.2018 ob 11:01
Mazzini in vsi ostali umetniki, ki vas hrani kleni slovenski narod, igranega filma, o najsvetlejšem trenutku slovenskega naroda,osamosvojitvi vam ni uspeli posneti. Sramota za vso umetniško srenjo, človek ne more verjeti kako uživate, ko pluvate po lastnem narodu, včasih tudi neupravičeno. Na žalost ne znate ločiti med belim, črnim in tudi sivim odtenkom zgodovine.
fritaja
# 14.09.2018 ob 15:51
pejtevennazrak
# 14.09.2018 ob 00:39
Očitno sem edina oseba, ki se te vstaje ne spomni. Resno, o čem človek govori?


Se spomniš, samo nočeš priznati. Bil si med tistimi skini, ki so provocirali ;)
pejtevennazrak
# 14.09.2018 ob 00:39
Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisu iziti že sto.

Očitno sem edina oseba, ki se te vstaje ne spomni. Resno, o čem človek govori?
nikagaja
# 13.09.2018 ob 19:33
glavne akterje za izbrisane bi bilo potrebno sodit kot zlocince.
Kazalo