Njegov zaščitni znak so bila neverjetna oponašanja, svetlobno hitri refleksi in neverjeten razpon različnih glasov - obenem pa je bil Robin Williams tudi večplasten in discipliniran igralec, vedno na lovu za bolj zapletenimi igralskimi izzivi. Pravzaprav je bil eden od redkih uspešnih komikov, ki jih je Hollywood vzel resno in jim "verjel" tudi v dramskih vlogah; najvišje igralsko priznanje, oskar za Dobrega Willa Huntinga, je to potrdilo leta 1997.

Med 70 filmi, ki jih je posnel, je bilo seveda kar nekaj polomij - Patch Adams, Popaj, Flubber in Kapitan Kljuka v zgodovino ne gredo ravno kot mojstrovine - a tudi v kilavih filmih si je igralec prizadeval za karizmatični nastop. Sodeloval je z nekaterimi največjimi režiserji svojega časa, Terryjem Gilliamom, Woodyjem Allenom in Robertom Altmanom, obenem pa se pojavil tudi v nekaj predvidljivih "blockbusterjih", ki zvezdnikom plačajo račune.

Čeprav je bil morda najzanimivejši v temnejših vlogah (spomnimo se samo psihološke srhljivke Insomnia, v kateri je bil sprevržen pisatelj kriminalk, in drame One Hour Photo iz istega leta (2002), v kateri je bil obseden samotar), pa ga je imelo občinstvo najraje v odbitih, hiperaktivnih komičnih vlogah. Ko je prekoračil 50. leto, je igral celo predsednike (Dwighta Eisenhowerja v Butlerju in Teddyja Roosevelta v Noči v muzeju).

Morda izčrpan od derviševskega drvenja skozi vloge in menjavanja obrazov, je Robin Williams umrl za posledicami samomora. In ostalo je tišina, z besedami Shakespearovega danskega princa. (Mimogrede, Williams je leta 1996 nastopil tudi v ekranizaciji Hamleta v režiji Kennetha Brannagha.)

Navdihovali so ga kultni, samosvoji predhodniki; med vzornike je štel Charlieja Chaplina, Jackieja Gleasona in Billa Cosbyja. "V življenju ti je podarjena samo majhna iskra norosti, in ne smeš je izgubiti," je nekoč izjavil.

Spodaj je samo kratek pregled nekaterih najbolj izstopajočih vlog, po katerih si bomo Robina Williamsa zapomnili. Svoje najljubše seveda lahko dodate v komentarjih.

Dobro jutro, Vietnam (Good Morning, Vietnam, 1987)
To je bil film, zaradi katerega je svet Robina Williamsa prvič vzel resno. Vloga vojnega DJ-ja in radijskega voditelja, ki je frustriran zaradi tega, ker vojska cenzurira njegove komentarje dogajanja v Vietnamu, je bila pisana na kožo nekomu z manično energijo in komičnim slogom, kakršnega je imel Williams. Prinesla mu je zlati globus in prvo oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca v glavni vlogi.

Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society, 1989)
Čeprav je Williams svojega edinega oskarja dobil za Dobrega Willa Huntinga, bi si ga najbrž zaslužil že kdaj prej, morda za ganljivo vlogo profesorja književnosti, ki svojim dijakom vdahne ljubezen do književnosti in strast do "uživanja dneva". Že res, da citati, kot so Oh Captain, my Captain in Carpe Diem, pripadajo literarnim velikanom (Waltu Whitmanu in Johnu Keatsu), a novo življenje v popkulturi jim je vdihnil prav Williams. Čeprav mu ni prinesla nobene nagrade (oskarja je tisto leto dobil Daniel Day-Lewis za Mojo levo nogo), pa je bila kritično hvaljena in ga utrdila kot večplastnega igralca. Komu se ob sklepnem prizoru, ko so se fantje stoje na mizah poklonili navdihu svojega profesorja, ni orosilo oko?

Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997)
Williams je vlogo v Dobrem Willu Huntingu dobil po celi seriji bolj in manj uspešnih komičnih vlog (Jack, Očka v krilu, Igrače, Flubber, Jumanji ...). Zablestel je kot psihiater, ki mora mlademu matematičnemu geniju pomagati premagati težave v navezovanju stikov s soljudmi. Njuni skupni prizori so subtilno razkrili ozadje obeh likov in zapleta, film pa je ne le pomagal Williamsu do še drugih resnejših vlog, ampak izstrelil tudi Matta Damona med zvezde.

Aladin (Aladdin, 1992)
Čeprav je posojanje glasu animiranim likom dandanes v Hollywoodu že uveljavljena praksa za vsakega malo bolj znanega igralca, pa jim je Williams s svojim duhom v steklenici (v Disneyjevem Aladinu) postavil precej svetleč vzor. Celovečerec je bil zaradi evforičnega, debelušnega duha zabaven tako za mladino kot za odrasle; Williams je večino svojih replik improviziral in Aladin je verjetno njegov najboljši film za mlade. Pozneje je bil lik Duha sicer predmet igralčevega spora z Disneyjem: hoteli so ga uporabiti za "spin-off" televizijsko serijo, Williams pa je trdil, da je lik njegova intelektualna last in da ga ne morejo kar vzeti.

Kralj ribičev (The Fisher King, 1991)
Če je drugi dve oskarjevski nominaciji dobil za vlogi, v katerih je stopil iz okvirov zanj pričakovanega, pa je v Kralju ribičev lahko uporabil vse manične tike in posebnosti, po katerih so ga ljudje poznali v komičnih vlogah. Igral je brezdomca s psihičnimi težavami, ki se spoprijatelji z žaljivim radijskim voditeljem (Jeff Bridges). Režiserju Terryju Gilliamsu je hiperaktivno Williamsovo plat vseeno uspelo obdržati na vajetih oz. jo uravnotežiti s temnejšimi toni zgodbe.

Očka v krilu (Mrs. Doubtfire, 1993)
Gospa Doubtfire je bil seveda gospod: nezaposleni igralec, ki se prebija skozi bolečo ločitev. Preobleče se v škotsko matronasto varuško in se zaposli pri svoji nekdanji ženi (Sally Field), da bi lahko vsaj tako preživel več časa s svojimi otroki. Sledi cel kup gospodinjskih zapletov, vključno s tem, da si zažge prsi in obraz namoči v torto.

Williams je bil seveda znan po svoji spontanosti in daru za improvizacijo - in režiser Christopher Columbus mu je dal na snemanju proste roke, kar se je izkazalo za precej naporno. V dialoge je namreč tlačil razne reference (ženine obleke, denimo, opiše z "ljubkim vzorčkom iz Pleše z volkovi"), kar je bila nato nočna mora za pravnike, ki so morali pridobiti dovoljenje za uporabo od konkurence.

Karikirana, pretirana vloga bi bila v rokah manj sposobnega igralca smrt kariere, Williamsu pa je samo utrdila prostor v srcih Američanov (in sveta). Letos je studio za leto 2015 že napovedal snemanje nadaljevanja z istim režiserjem in protagonistom, ki pa je zdaj seveda pod vprašajem.