Mojster groze je po poročanju  njegovih sodobnikov težko prenesel pogled na resnična grozodejstva druge svetovne vojne. Foto:
Mojster groze je po poročanju njegovih sodobnikov težko prenesel pogled na resnična grozodejstva druge svetovne vojne. Foto:
V taborišču Bergen-Belsen je aprila 1945 osvoboditev med drugim dočakal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Foto: EPA
Billy Wilder se je leta po nastanku filma Death Mills spraševal, ali je bilo "izobraževanje" nemškega naroda o zločinih, storjenih v njihovem imenu, res upravičeno.
Bergen-Belsen je tudi taborišče, iz katerega ni nikoli prišla Anna Frank. Foto: EPA

Snemalec britanske vojske, ki je leta 1945 dokumentiral osvoboditev koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen, je menda rad pripovedoval anekdoto o tem, kako se je Alfred Hitchcock odzval na vznemirjujoče posnetke: ko jih je videl, se še teden dni ni pokazal v prostorih studia Pinewood. Že res, da je bil morda kralj filmske groze, a grozljiva resničnost ga je kljub temu iztirila, razkriva britanski The Independent.

Leta 1945 je Hichcocka njegov prijatelj in mecen Sidney Bernstein prosil za pomoč pri dokončanju dokumentarca o nemških vojnih zločinih; sestavila bi ga predvsem s pomočjo gradiva, ki so ga posnele filmske enote britanske in sovjetske vojske. A film ni nikoli dejansko izšel. "Potlačili so ga zaradi spreminjajočega se političnega položaja, še posebej za Britance," je prepričan Toby Haggith, kurator Imperialnega vojnega muzeja v Londonu. "Ko so Američani in Britanci odkrili taborišča, jim je šlo za to, da bi film čim hitreje izšel ter tako Nemčijo prisilil prevzeti odgovornost za storjene zločine."

Povojno ozračje se je spreminjalo
A postopek montaže je trajala veliko dlje, kot so predvidevali, in proti koncu leta 1945 je potreba po filmu začela bledeti: zavezniške sile so sklenile, da grmadenje krivde na nemška pleča ne bo pomagalo pri povojni obnovi. Pet od šestih kolutov filma je pristalo v arhivih Imperialnega vojnega muzeja in na celoten projekt se je sčasoma pozabilo.

Premiera v Berlinu
Šele v osemdesetih je na posnetke - zdaj že v rjavečih škatlah - naletel neki ameriški zgodovinar, še piše The Independent. Leta 1984 so posnetke v nepopolni obliki (brez šestega koluta) predvajali na berlinskem filmskem festivalu in leto dni pozneje (pod naslovom Memory of the Camps) še na ameriški televiziji PBS.

Nastaja tudi film o filmu
A šele letos bo film - pod novim naslovom, ki pa je za zdaj še skrivnost - dokončno zaživel v obliki, v kakršni so si ga zamislili Hitchcock, Bernstein in sodelavci. V muzeju so film restavrirali in s pomočjo digitalne tehnologije vstavili tudi posnetke iz manjkajočega, šestega koluta. Obenem že nastaja tudi nov dokumentarec o celotnem projektu, Night Will Fall (režira ga André Singer, sicer izvršni producent dokumentarca T ubijanja, pomagal pa naj bi mu tudi Stephen Frears.)

Ponovna oživitev oz. restavracija posnetkov, med katerimi so tudi zelo šokantni prizori kupov trupel iz taborišča Bergen-Belsen, se bo najverjetneje izkazala za sporno potezo. Ob tem velja navesti razmišljanje Billyja Wilderja, ki je leta 1945 prav tako posnel film o nemških vojnih zločinih, Death Mills; v poznejših letih se je zavzemal za to, da filma ne bi več predvajali. "Nemci se z njim niso zmogli spopasti. Wilder mi je pripovedoval, da so odhajali iz dvorane ali zapirali oči," se je pred nekaj leti v nekem intervjuju spominjal režiserjev prijatelj. "Gledati te posnetke se jim je zdelo nevzdržno, za žrtve in njihove sorodnike pa nespodobno."

"Briljanten" film
Haggith, ki film seveda že podrobno pozna, pravi, da "je veliko bolj iskren" od drugih podobnih projektov, obenem pa se mu zdi tudi "briljanten" in "sofisticiran", češ da ne tematizira samo smrti, ampak tudi spravo in začetek prenove. Obstajajo posnetki, na katerih se taboriščniki prhajo in perejo svoja oblačila; precej nazorno je pokazano, kako so se v taboriščih trudili izkoreniniti tifus.

Kurator obenem za omenjeni časnik hvali tudi "briljantnost" vojaških snemalcev, ki nad seboj seveda niso imeli nobenega režiserja, a so vseeno znali izbrati najbolj zgovorne prizore. "Film je zaradi svoje tematike odbijajoč, a obenem premore globoko človečnost in empatijo. Namesto da bi človeka pustil popolnoma potolčenega, prinese tudi žarek upanja."

"Hitchcockov film"?
Za Hitchcockove poznavalce in oboževalce je film ključnega pomena predvsem zato, ker je imelo sodelovanje pri projektu na režiserja očitno zelo močan vpliv. Že res, da ni bil dejanski režiser, ampak "svetovalec pri obdelavi", toda delo s takimi skrajnimi podobami je moralo imeti nekakšen vpliv na njegov pristop k prikazovanju nasilja in groze na platnu. Po drugi strani je seveda preveč reduktivno in pavšalno o dokumentarcu o nacizmu govoriti kot o "Hitchcockovem filmu", ker danes pač ne moremo z gotovostjo vedeti, koliko je pri njem zares sodeloval.