Film
(1)
Matteo Garrone
Garrone je že večkrat poudaril, da je po Gomori želel narediti drugačen film, komedijo. Navdih je črpal iz resničnih dogodkov. Nekaj podobnega kot njegovemu filmskemu junaku se je namreč pripetilo ženinemu bratu, obeti televizijske slave, navidezne resničnosti, so ga popolnoma spremenili. Foto: Kinodvor / Domen Pal
       Na nek način je Resničnost zelo pirandellijevski film, ker preigrava razmerje med osebo in likom. Največja napaka našega protagonista je, da si zase izmisli nov lik, za katerega verjame, da je bolj verjetno, da bo prišel v hišo BB. S tem, da skuša igrati vlogo, ki ni on sam, počasi izgublja lastno identiteto.       
Garroneja je zanimalo, kako človek, ki se preveč vživi v televizijski lik, izgubi samega sebe, svojo identiteto. Foto: Kinodvor
       Že res, da Luciano hoče priti v Big Brotherja, ampak to ni zares pomembno. Bistvena je njegova želja po pobegu v umetni paradiž, v iluzijo, ki jo ta ponuja.       
Pogovor z režiserjem je med njegovim kratkim postankom v Ljubljani vodil Marcel Štefančič Jr. Foto: Kinodvor / Domen Pal
       Idejo za zaključek filma sem dobil v hiši Big Brotherja; ne morem reči, zakaj, ampak zdi se mi skoraj metafizičen, sanjski - kot cel film.       
Film ne tematizira le izkrivljenih plati televizijskega medija, Garroneja je bolj zanimalo občinstvo, njegove nerealne projekcije in pričakovanja, ki naj nadomestijo kruto realnost. Foto: MMC RTV SLO
       Zame je bilo torej nepomebno, ali je Big Brother še priljubljen ali ne več - če bi šlo za to, bi film v vsakem primeru hitro zastarel.       
Garronejev prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na Morettijevem festivalu Sacher. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so nagrajevani filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Svoj največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki mu je med drugim prinesla prvo veliko nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo ter nominacijo za zlati globus. Foto: Kinodvor / Domen Pal
       Resničnost ni film o televiziji, ampak o žrtvah televizije, o njenem občinstvu - tako kot Gomora ni bil film o mafiji, ampak o žrtvah kriminalnega sistema.       
Resničnost ponuja tudi vzporednice med televizijo in religijo: ko ga vidijo toniti vse globlje, skušajo zaskrbljeni prijatelji Lucianu podtakniti "nadomestno drogo" goreče religioznosti. Foto: Kinodvor
Luciana gledalec ne more pomilovati kot zgolj "preprostega tepčka", ki se je pustil zapeljati blišču televizije: v svojem "vsakdanjem" življenju ni le prodajalec rib, pač pa ima ob strani še posel s preprodajo gospodinjskih robotov, s katerim mimogrede goljufa priletne gospe. Foto: Kinodvor

"Priti v čudežno škatlo televizije za ljudi pomeni potrditev obstoja"

Intervju z italijanskim režiserjem Matteom Garronejem
1. marec 2013 ob 14:28
Ljubljana - MMC RTV SLO

Potem ko je z ekranizacijo slovite Gomore Roberta Saviana navdušil Cannes, je svet od Mattea Garroneja pričakoval, da bo snemal samo še "nove Botre" o neapeljskem podzemlju. A režiser je obrnil ploščo in posnel - komedijo.

44-letni Rimljan je svet nase opozoril s svojim šestim celovečercem, filmom Gomora (2008), ki ga je posnel po sloviti knjigi nato preganjanega Roberta Saviana. (Mimogrede, sam pravi, da v nasprotju s pisateljem po premieri filma ni imel nobenih težav z grožnjami s smrtjo: mafijci se radi vidijo na filmu - navsezadnje so svoje "like" oblikovali po kultnih filmskih gangsterjih.) Zdaj se vrača s filmom Resničnost, o katerem je prejšnji teden na premieri spregovoril v Kinodvoru. "To ni toliko film o televiziji in resničnostnih šovih, pač pa govori o občinstvu," opozarja. Večino Garronejevih celovečercev si je slovensko občinstvo lahko ogledalo v sklopu retrospektive na lanskem Liffu, Resničnost pa trenutno še lahko ujamete v Kinodvoru.

Resničnost, ki je Garroneju po Gomori prinesla že drugo nagrado žirije v Cannesu, je satirična fellinijevska pravljica o fantazmagoričnih učinkih resničnostne televizije na običajnega človeka, umeščena v postberlusconijevsko Italijo.

Luciano je tipičen neapeljski prodajalec rib - rojen igralec, ki nikoli ne zamudi priložnosti za nastop pred svojimi strankami in številnimi sorodniki. Nekega dne ga družina pregovori, naj se preizkusi v resničnostnem šovu Big Brother. Luciano sprejme izziv in se odpravi na avdicijo v Cinecittà. A bolj ko sanjari o svoji skorajšnji slavi, bolj izkrivljeno postaja njegovo dojemanje resničnosti. Kar naenkrat za vsakim vogalom vidi "vohune" šova, ki naj bi ga preverjali, če je res tak, kot se je predstavil na avdiciji ...

Film ni bil brez pasti; lahko bi bil pokroviteljski, pa ni, lahko bi bil žaljiv, pa ni. V prvi vrsti ga odlikuje velika humanost pri podajanju zgodbe, je Resničnost označil predsednik žirije festivala v Cannesu Nanni Moretti. Tudi tokrat je Garrone velik del odgovornosti za uspeh končnega izdelka prepustil igralcem, ki pred filmsko kamero nimajo pretiranih izkušenj. V Resničnosti kot "novodobni Ostržek", ki ga ambicije posrkajo v svet blodenj, nastopi Aniello Arena, sicer zapornik, ki zaradi mafijskega umora že 20 let prestaja dosmrtno zaporno kazen, obenem pa si je ustvaril kariero v gledališki skupini zapora Volterra.

O sodelovanju z Areno, resničnostni televiziji in svojih "temnih filmskih pravljicah" je spregovoril tudi v kratkem intervjuju za MMC.

Resničnost se v veliki meri ukvarja s temo slave; vam je je vaš prejšnji film prinesel kar precej. Si kdaj želite, da je ne bi? Ali pa ima slava tudi svoje prednosti? Gotovo olajša financiranje vsakega naslednjega projekta in podobno.

Želja po uspehu je gotovo nekaj, kar me druži z mojim junakom, Lucianom, čeprav gre pri njem verjetno za nekaj globljega. Za marsikoga priti na televizijo, se prebiti v to čudežno škatlo, pomeni nekakšno potrditev njihovega obstoja. Morda traja samo kratek hip, a v tistem trenutku, ko si na televiziji, obstajaš. Meni tak občutek - da obstajam - daje snemanje filmov. Ko sem naletel na Lucianov lik in njegovo zgodbo, me je pritegnila, ker se mi je zdelo, da se lahko na Luciana navežem, ga razumem: zame je namreč zelo pomembno, da imam z junaki svojih filmov tesen odnos. Tako lahko njihovo zgodbo povem s človečnostjo in ne zviška, obsojajoče.

Že res, da Luciano hoče priti v Big Brotherja, ampak to ni zares pomembno. Bistvena je njegova želja po pobegu v umetni paradiž, v iluzijo, ki jo ta ponuja. Zato ga pogosto opišem kot novodobnega Ostržka - podoben mu je po svoji naivnosti in nepokvarjenosti.

Toda ali sklepni prizor, ki nam hišo Big Brotherja pokaže v ptičji perspektivi, kot klavstrofobično, zaprto škatlico vžigalic, ne sugerira, da je tak pobeg nemogoč? Ali pa je konec odprt za različne interpretacije?

Prav gotovo je odprt. Mogoč se mi je zdel edino tak zaključek, čeprav je bil v scenariju napisan drugačen. Svoje filme vedno snemam v sosledju: od prvega pa do sklepnega prizora, kot da bi šlo za gledališče. Junaka lahko tako spremljamo na njegovi poti in sproti ugotavljamo, ali se scenarij, ki smo ga napisali, razvija v pravo smer. Če se ne, sem ga vedno pripravljen spremeniti. Idejo za trenutni zaključek sem dobil v hiši Big Brotherja; ne morem reči, zakaj, ampak zdi se mi skoraj metafizičen, sanjski - kot cel film. Cel film je kot sanje - ali pa nočna mora, odvisno od trenutka.

To se zdi v precejšnjem nasprotju z vašo "osebno izkaznico" neorealista sodobnega italijanskega filma.

Zame je bil tudi Gomora znanstvenofantastični film, ali pa vsaj temna pravljica. V njem je bilo veliko prizorov, ki bi se jih dalo interpretirati kot resničnost ali pa kot fikcijo. K posameznim projektom me je vedno pritegnilo prav to: lahko sicer odrineš iz resničnosti in jo nato preneseš v drugo dimenzijo. Res pa je, da sem se pri Gomori odločil za bolj dokumentarističen slog in morda zato marsikdo tega ni razbral. V resnici je moj opus precej konsistenten; v Resničnosti pač že na začetku izjavim, da gre za pravljico.

Prejle ste omenili, da na svojega junaka gledate kot na nekakšnega novodobnega, nedolžnega Ostržka. To se zdi v precejšnjem kontrastu z dejstvom, da ste igralca zanj našli v zaporu, in to med zločinci najresnejše vrste. Tovrstno okolje bi človek prej povezoval s trdimi, ne ravno otroško naivnimi karakterji. Kako vam je Aniello Arena prekrižal pot?

Arena je gledališki igralec, ki sem ga opazil na odru; s svojim očetom, ki je bil gledališki kritik, sem obiskal ogromno predstav. Za zapahi je že dvajset let in njegovo življenje se je popolnoma spremenilo, ko je pred petimi leti spoznal direktorja gledališča, v katerem nastopa. Odkril je svoj dar za igro in svoje poslanstvo v življenju ter se popolnoma spremenil. Sam verjamem, da se človek lahko spremeni. Obsojen je bil pri dvajsetih, dvaindvajsetih (Arena, čigar karizmo so nekateri recenzenti lani v Cannesu primerjali s prezenco Roberta De Nira, v zaporu služi dosmrtno kazen zaradi vloge, ki jo je leta 1991 igral v trojnem umoru članov rivalske mafijske družine, za potrebe snemanja filma so mu dovolili dnevne izhode iz zapora, op. n.), zdaj pa jih šteje triinštirideset.

Na snemanju Resničnosti je čisto zares na novo odkrival svet, zato v njegovih očeh odseva tisto otroško čudenje, ki sem ga iskal. Znal je združiti lastno izkušnjo nenavajenosti na svet z likom, ki ga igra, in to skušam vedno dobiti od svojih igralcev.

Morda je nekaj simbolike v tem, da ga na koncu vidimo v novi ječi, a to ni bilo namerno. Hotel sem delati z Aniellom, čeprav je bilo vse skupaj kar precejšen izziv: še nikoli prej ni nastopil v kakem filmu. Na koncu sva se odlično ujela in tudi v mojem načinu dela je našel veliko vzporednic z gledališčem.

Vseeno pa se je ta vaša poteza v domovini izkazala za kontroverzno. Glede na to, da ste že v Gomori sodelovali z igralci, ki so pozneje zaradi svojih čisto nič filmskih povezav z mafijo končali za zapahi, so zaradi uspeha Resničnosti na festivalih v La Stampi zapisali, da bi morda "tisti italijanski igralci, ki se še držijo zakona, morali malo razmisliti o spremembi svojih načel, če hočejo kdaj uspeti v tujini". Ste imeli o takih komentarjih kako mnenje?

Tega še vem ne. Igralce za Resničnost sem našel v gledališču; Aniello je igralec, ki na odru nastopa že vrsto let. Zame sploh ni pomembno, ali si je zapornik "zaslužil" nastop v filmu ali ne; kot režiser iščem nekoga iz delavskega razreda - navsezadnje bo moral igrati prodajalca rib - in našel sem ga v enem svojih najljubših gledaliških ansamblov; v Italiji so dobili že celo vrsto nagrad. Izbral sem ga kot igralca in ne zaradi drugih parametrov. Zato v svoji odločitvi ne vidim ničesar spornega.

Pri vašem filmu se mi zdi zanimivo predvsem to, da se - morda proti pričakovanjem - kaj hitro izkaže, da njegova kritična ost ni zares uprta v kulturno praznino in televizijske šove, ki poneumljajo narod. Zdi se, da je naš junak za klic siren resničnostne televizije še posebej dovzeten, ker mu v lastnem življenju nekaj manjka. Ni bila televizija tista, ki mu je vse vzela, sam se je vsemu odpovedal ...

Ne gre samo zanj, ampak za celo epidemijo. Luciano se v šov prijavi, ker ga o tem prepričujeta hčerka in žena - gre torej za širši družbeni simptom. Sploh pa nismo hoteli posneti filmske obsodbe družbene "bolezni", hoteli smo spremljati celotno pot nekega junaka in prek njegove v propad drseče usode pokazati, kako se država spreminja, ter protislovja, ki so vpisana v njeno samo srčiko.

Na nek način je Resničnost zelo pirandellijevski film, ker preigrava razmerje med osebo in likom. Največja napaka našega protagonista je, da si zase izmisli nov lik, za katerega verjame, da je bolj verjetno, da bo prišel v hišo BB. S tem, da skuša igrati vlogo, ki ni on sam, počasi izgublja lastno identiteto. Zaradi tega razkola sem si verjetno tudi želel povedati njegovo zgodbo.

Se vam zdi, da je bila vsa norija okrog Big Brotherja, ki se je zdaj počasi že umirila, samo čudaška anomalija v širši kulturni pokrajini ali pa šele znanilec stvari, ki nas še čakajo?

Gotovo je Big Brother pomemben fenomen za televizijo, ampak jaz se ukvarjam s filmom. S svojimi filmi skušam prikazati človeške konflikte in situacije, ne pa se okoriščati z uspehom tega ali onega televizijskega šova. Zame je bilo torej nepomembno, ali je Big Brother še priljubljen ali ne več - če bi šlo za to, bi film v vsakem primeru hitro zastarel. Če moj film kdo tako razume, je to velik nesporazum.

Ko smo končevali scenarij, smo se pogovarjali o tem, ali naj si izposodimo znamko Big Brother ali pa naj si raje izmislimo nekaj novega, podobnega Big Brotherju. Na koncu smo sklenili, da bi z uporabo nadomestka pravemu šovu samo še dali večji pomen, kot ga ima zdaj. Če ostanemo zvesti resničnim imenom in logotipom, bo to mogoče ostalo v ozadju, kot kulisa.

Se vam zdi, da se ja raven kakovosti italijanske televizije v Berlusconijevih letih še znižala? Gledano od zunaj se včasih zdi še hujša kot v drugih evropskih državah ...

Gotovo je res, da ima v Italiji televizija velik vpliv na ljudi, kar ponazarja tudi naša zgodba. Navsezadnje je bila posneta po resničnih dogodkih: nekaj podobnega se je v resnici zgodilo v družini bratranca moje žene. Na filmu nisem hotel pustiti pečata lastnega stališča do Berlusconija ali politične situacije v italiji. Če ekraniziram resnično zgodbo, to pač mora pomeniti, da je televizija v italijanskem vsakdanu pomemben dejavnik. Vseeno pa Resničnost ni film o televiziji, ampak o žrtvah televizije, o njenem občinstvu - tako kot Gomora ni bil film o mafiji, ampak o žrtvah kriminalnega sistema. Če bi med filmoma že hoteli vleči vzporednice: oba tematizirata ljudi z dna, tako rekoč sužnje sistema.

Kako se je začelo sodelovanje z Alexandrom Desplatom? V preteklosti je ustvaril izjemno glasbeno podlago za nekaj fantastičnih filmov.

Spoznala sva se pred tremi leti v Cannesu, ko je bil član žirije. Povedal mi je, da mu je bila Gomora silno všeč. Zato sem, ko sem razmišljal o glasbi za ta film, pomislil, da bi ga sodelovanje morda zanimalo. Za izhodišče sva si vzela glasbo Nina Rote, njegovega najljubšega skladatelja; natančneje: glasbeno podlago Casanove.

Čeprav ste po rodu Rimljan, se v svojih filmih vedno znova vračate v Neapelj. Kaj vas vedno znova pritegne k prestolnici Kampanje? Njena slikovitost? Gomora je verjetno že morala nastati tam, kaj pa preostali?

Po Gomori sem hotel snemati kje drugje, a me je zgodba, ki se je pač zgodila v Neaplju, pripeljala nazaj. Zdaj sem tam posnel že tri filme. Čudovito mesto, polno kontrastov in protislovij je. Pa še moja babica in partnerica sta bili rojeni v Neaplju; z vlakom je le eno uro oddaljen od Rima, kjer živim. Najbrž imam v žilah res že malo neapeljske krvi! (Smeh.)

Ana Jurc

VIDEO
Nadrealni svet italijanskega televizijskega megabiznisa

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
boomslang
# 01.03.2013 ob 16:40
Praktično cela Slovenija se po portalih ukvarja z naslednjo novico..." Kot piše Dnevnik, je sodišče pošto v kabinet Janeza Janše dvakrat poslalo priporočeno, vendar predsednik vlade v odhajanju pošte obakrat ni dvignil. Zato so s sodišča poklicali v kabinet, kjer so jim naročili, naj jim prošnjo pošljejo po telefaksu. Ko so to res storili, je kabinet sodišče prijavil inšpektoratu za notranje zadeve in sodišče obtožil, da na nepravilen način pošiljajo vsebino zaupne narave, poroča časnik."
..... Medtem, ko je MMC zopet 200 let za kameno lopato...
Kazalo