Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero v sekciji Svetla prihodnost filmskega festivala v Rotterdamu. Foto: Kinodvor
Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero v sekciji Svetla prihodnost filmskega festivala v Rotterdamu. Foto: Kinodvor

Film, za katerega bi lahko rekli, da je značilno škafarjanski (prepričan sem, da bo nekoč ta opredelitev postala tako samoumevna, kot je danes izraz cankarjanski), a hkrati tudi – vsaj v določenem pogledu – nekako drugačen od vsega, kar smo od Vlada pričakovali.

Denis Valič, filmski kritik
Mama
V teh dneh predvajajo v Trstu celoten opus Vlada Škafarja. Foto: Kinodvor

Film Mama je konec tedna na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov. Film je Kinodvor sicer predpremierno že predvajal v aprilu.

V ospredju filma je mama, ki svojo odtujeno, samouničevalno hčer odpelje v majhno zapuščeno vasico v Italiji in jo zaklene pred svetom. Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi. Avtorja sta pri filmu zanimali mama in hči, a vsaka posebej in ne toliko njun odnos. V vlogi mame nastopa Nataša Tič Ralijan, v vlogi hčerke pa Vida Rucli.


Škafar tudi v svojem četrtem celovečercu briše meje med fiktivnim in dokumentarnim filmskim izrazom. Kot je dejal ob januarski projekciji v Kinodvoru, nikoli ni delal niti dokumentarnih niti igranih filmov, ampak samo filme.

Sklepno dejanje trilogije
Film je po svetovni premieri na filmskem festivalu v Rotterdamu krenil na dolgo festivalsko pot. Februarja je bil prikazan na filmskem sejmu Berlinala, maja v programu innsbruškega festivala Panorama, junija pa na španskem mednarodnem festivalu Filmadrid - v tekmovalnem programu. O filmu so med drugim zapisali: "Avtor filmov Oča in Otroci zaključuje svojo čudovito družinsko trilogijo s proustovsko elegijo o čustvih, ki povezujejo in ločujejo dve ženski duši."

Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: Leto odločitve (2003), Otroci (2008), Oča (2010) in Deklica in drevo (2012). Oča je prvi slovenski film, ki je bil izbran v program Mednarodni teden kritike na Filmskem festivalu v Benetkah, prikazan je bil na več kot 50 filmskih festivalih po vsem svetu in prejel osebno nagrado Aleksandra Sokurova na festivalu Voices v Vologdi.

V Trstu že nagrada za življenjsko delo
Škafarju so se letos poklonili na mednarodnem festivalu filma in umetnosti I Mille Occhi v Trstu, ki poteka do 22. septembra. Na festivalu predstavljajo njegov celoten filmski opus. To je tudi prva celovita predstavitev Škafarjeve filmske ustvarjalnosti doma ali v tujini. Na sklepni slovesnosti mu bodo podelili osrednjo festivalsko nagrado anno uno. Poleg nagrade pripravljajo tudi poseben dogodek, posvečen Škafarjevemu predzadnjemu filmu Deklica in drevo in predvsem njunima protagonistkama, Štefki Drolc in Ivanki Mežan. Na dogodku pričakujejo tudi tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.

V tržaški galeriji Doubleroom je na ogled tudi razstava Haiku circolari (Krožne pesmi), na kateri so predstavljeni Škafarjevi videohaikuji, sestavljeni iz neuporabljenih posnetkov filma Mama, in akvareli Joni Zakonjšek, ki jih je ustvarila za njuno skupno knjigo Krogi.

V spodnjem odlomku si oglejte kratek "preludij k filmu" Mama.

Film, za katerega bi lahko rekli, da je značilno škafarjanski (prepričan sem, da bo nekoč ta opredelitev postala tako samoumevna, kot je danes izraz cankarjanski), a hkrati tudi – vsaj v določenem pogledu – nekako drugačen od vsega, kar smo od Vlada pričakovali.

Denis Valič, filmski kritik