Jeanne Moreau, ki so jo filmski pisci krstili za "fatalko razmišljujočega kinoobiskovalca", je v hipu postala prepoznavna z – za tiste čase škandaloznim – prizorom: v Ljubimcih (Les amants) Louisa Malla, kjer je igrala gospodinjo v primežu zunajzakonske afere, je uprizorila orgazem. Dokončno jo je med zvezde štiri leta pozneje izstrelila vloga objekta poželenja v usodnem ljubezenskem trikotniku drame Jules in Jim.

Jeanne se je leta 1928 rodila v francoski prestolnici. Od leta 1946 je študirala na pariškem konservatoriju, med letoma 1948 in 1952 pa je bila angažirana v gledališču Comedie Francaise in se je uveljavila kot ena vodilnih igralk te institucije. Nato je postala članica Theatre national populaire, od leta 1948 pa je igrala tudi v filmih.

Po nekaj manjših vlogah je zanimanje širše javnosti zbudila z glavno vlogo v filmu Dvigalo za morišče (1958), ki ga podpisuje Louis Malle, nato pa, kot rečeno, še z vlogo Catherine v sloviti Truffautovi klasiki Jules in Jim (1962), v kateri sta se za ljubezen protagonistke borila Oskar Werner in Henri Serre kot naslovna junaka.

Kdo je kdo avtorskega filma
Prav v 60. letih minulega stoletja je bila njena filmska kariera v vzponu. Med drugim je nastopila v filmih Proces (1962) v režiji Orsona Wellesa, Dnevnik neke sobarice (1964) v režiji Luisa Bunuela, Viva Maria! (1965) v režiji Malleja ter Truffautovem filmu Nevesta je bila v črnini (1967). V filmih je nanizala okoli 140 vlog in poleg že omenjenih velikanov svetovne kinematografije sodelovala tudi z Wimom Wendersom, Petrom Handkejem, Francoisom Ozonom in Lucom Bessonom.

Malo manj se je zadrževala v Hollywoodu. V vojni drami Vlak (1964) Johna Frankenheimerja je nastopila ob Burtu Lancasterju, igrala postarano evropsko zvezdo v Zadnjem tajkunu (1976) in sprejela epizodno vlogico Pepelkine potomke v pravljici Ever After (1998). Njena štiri sodelovanja z Orsonom Wellesom so bila vedno evropske produkcije.

Kot igralka je bila dejavna tudi v svojih 80. letih. Nazadnje je v vlogi babice nastopila v filmu Le talent de mes amis (2015) v režiji Alexa Lutza.

Čaščena na obeh straneh Rokavskega preliva
Leta 2000 je postala članica Francoske akademije lepih umetnosti, za svoje delo pa je prejela več nagrad. Za vlogo v filmu Viva Maria! je bila kot najboljša tuja igralka nagrajena z bafto, leta 1992 pa so ji podelili cezarja za glavno vlogo v filmu La vieille qui marchait dans la mer. Bila je prejemnica več nagrad za življenjsko delo, tudi nagrade britanske filmske akademije in častnega cezarja.

Časniki so svoj čas veliko poročali tako o njeni romanci s truffautom kot o razmerju z Mallom; nič manj odmevno ni bilo, ko je bila v zvezah z modnim oblikovalcem Pierrom Cardinom, z režiserjem Tonyjem Richardsonom in z igralcem Leejem Marvinom. Leta 1946 se je poročila s stanovskim kolegom Jean-Louisom Richardom (njun sin se je rodil dan po poroki). Zakon je trajal dve leti, tako kot njen naslednji, z režiserjem grozljivk Williamom Friedkinom.