Gale je za režijo Kekca, filma, ki je bil posnet leta 1951, na beneškem filmskem festivalu leto kasneje prejel tudi prvo nagrado v sekciji mladinskih filmov.

Filmski ustvarjalec se je podpisal pod trilogijo filmov o Kekcu, ki jo je nadaljeval s filmom Srečno, Kekec (1963), končal pa leta 1968 s filmom Kekčeve ukane.

Dobitnik nagrade za življenjsko delo
Jože Gale je za življenjsko delo pred dvema letoma prejel tudi nagrado Metoda Badjure, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Umetnik se je ukvarjal tudi s publicistiko in pisal filmske scenarije.

Med njegove zadnje projekte pa sodita filma Ljubezen nam je vsem v pogubo (nastal je na podlagi istoimenske televizijske nadaljevanke) in Pustota, posneta v osemdesetih letih.

Iz gledališča v svet filma
Jože Gale se je rodil leta 1913 v Grosuplju, izobraževal pa se je na praškem državnem konservatoriju, kjer je leta 1938 diplomiral iz gledališke režije.

Svoj prvi angažma v Sloveniji je dobil v SNG-ju Drama Ljubljana - v letih 1943-45 je bil član SNG-ja na osvobojenem ozemlju, nato pa je nadaljeval sodelovanje s SNG-jem Drama Ljubljana.

Izpopolnjevanje v tujini
Leta 1947 se je izpopolnjeval v filmskih studiih v Barrandovu v tedanji Češkoslovaški, med letoma 1947 in 1952 pa je kot režiser začel sodelovati s Triglav filmom.

Po vojni je začel v režirati tudi gledališču (podpisal se je na primer pod režijo del umetnikov, kot so Audrey, Giraudoux, Brecht, Sartre) in začel učiti na ljubljanskem AGRFT-ju. V letih 1952-66 pa je kot gledališki režiser deloval v Mestnem gledališču Ljubljanskem, kjer je režiral več kot 50 predstav.

Najprej posnel dokumentarni film
Med njegovi prvi gledališki vlogi sta sodili poustvaritvi Daneja (iz Funtekovega dela Tekma) in Jakopiča (Lombergar: Voda). Njegovo prvo filmsko delo pa je dokumentarni film Trideset let slovenske Drame (1949).

Snemal tudi v tujini
Po prvem delu Kekca režiser celo desetletje ni več snemal v Sloveniji. V tem času sta nastala na primer filma Tuja domovina in Vrnil se bom (oba sta nastala leta 1957), posneta v Bosni in Hercegovini. Za njegov prvi projekt doma, ki se ga je lotil po uspešnem Kekcu, velja Družinski dnevnik (1961). Film pripoveduje o otrocih, ki so prepuščeni sami sebi, nekakšni sodobni samorastniki, edini stik z družino pa jim predstavlja družinski dnevnik - simbol odtujenosti.