Ko je Bergmanova v tridesetih prišla v Hollywood, je bila na Švedskem že velika zvezda, zato ni privolila v nobene spremembe imena, barve las in podobnega, ko so jo ameriški producenti to prosili. Foto: Amazon
Ko je Bergmanova v tridesetih prišla v Hollywood, je bila na Švedskem že velika zvezda, zato ni privolila v nobene spremembe imena, barve las in podobnega, ko so jo ameriški producenti to prosili. Foto: Amazon
"Moja mati je bilo dekle iz soseščine," o svoji družini razmišlja Rossellinijeva. "Zato je izbruhnil tak škandal, ko je zanosila z mojim očetom. "Dekleta iz soseščine" ne zanosijo."
Prizor iz enega najbolj znanih filmov v zgodovini sedme umetnosti. "Humphrey Bogart je bil do mene vedno vljuden in prijateljski, a vedno se mi je zdelo, da je med nama nekakšna razdalja," se je pozneje spominjala igralka. "Bala sem se ga."

Monografija Ingrid Bergman — A Life in Pictures, ki je izšla pri založbi Schirmer/Mosel, bo kot nekakšen uvod v igralkino stoletnico, ki jo bomo sicer počastili šele leta 2015. V njej je na več kot 500 straneh zbranih okrog 400 fotografij iz različnih virov, med drugim iz igralkinih arhivov in družinskih albumov.

Kdo-je-kdo Hollywooda
Rossellinijeva, ki se je po materini smrti - leta 1982 je umrla za rakom na prsih - zavezala, da jo bo pomagala ohraniti v kolektivnem spominu, svoj projekt razume seveda kot poklon Ingrid Bergman, "pa tudi kot poklon filmu". Verjetno je na neki način tudi poklon preteklim časom: objavila je celo zakladnico fotografij, ki dokumentirajo karizmo, ki jo je Bergmanova izžarevala od mladih nog dalje (njen oče je bil fotograf, zato je deklica bolj ali manj odraščala pred objektivom), pa tudi njena srečanja s hollywoodsko smetano od štiridesetih pa do sedemdesetih let 20. stoletja. Tu so David Selznick, legendarni producent, ki je iz nje naredil zvezdo v Ameriki, pa Alfred Hitchcock, Gary Cooper in Gregory Peck ter utrinki s snemanj različnih filmov, od Casablance do Komu zvoni.

Kljub silnemu uspehu, ki ga je uživala v Hollywoodu, pa je bila Bergmanova razočarana nad monotonostjo in tipiziranostjo vlog, ki jih je takratni sistem ponujal igralkam; zato je sklenila pisati italijanskemu režiserju Robertu Rosselliniju. "Videla sem vaša filma Odprto mesto (1945) in Paisan (1946) in v njiju zelo uživala. Če boste potrebovali švedsko igralko, ki angleščino govori tekoče, ki nemščine še ni pozabila, je le težko razumljiva v francoščini in zna v italijanščini reči samo "ti amo", sem pripravljena priti in posneti film z vami." In to je bilo seveda pismo, ki ji je spremenilo življenje.

Čas, ko se je ljudi še dalo šokirati
Dvojčici Isabella in Isotta Rossellini sta se leta 1952 rodili prav v vrelišče največjega hollywoodskega škandala petdesetih: ljubezen Ingrid Bergman in italijanskega režiserja je odmevala na naslovnicah vseh časopisov – švedska diva je namreč zapustila moža Petra Lindstroma in hčerko ter z Robertom "živela v grehu". Ne gre pozabiti, da je povojni Hollywood na vso silo skušal obdržati idealizirani svet filmskih zvezd, v katerem je bil Rock Hudson heteroseksualec, Humphrey Bogart je imel vse svoje lase in Joan Crawford je bila skrbna mati. Afera je šla tako daleč, da so se javno o njej izrekali čelo člani senata.

Ljubezen na preizkušnji
Zaljubljenca sta sovražni Hollywood nato "bojkotirala" in se posvečala neodvisnim projektom. Družinske fotografije pričajo, da so bila leta v Italiji morda najsrečnejša v življenju Bergmanove - a njena kariera je kljub temu utrpela veliko škodo in si opomogla šele, ko se je od Rossellinija leta 1957 ločila. (Trije otroci – pozneje sta dvojčici dobili še brata – niso pripadli nobenemu izmed staršev, ampak so dobili lastno varuško in stanovanje, kjer sta jih starša nato obiskovala.) "Nikoli ni hotela zapustiti Hollywooda. Hollywood je zapustil njo in tega ni nikdar povsem prebolela," o svoji materi danes trdi Isabella.

Slikali so jo največji
V monografiji so zbrani posnetki nekaterih največjih Magnumovih fotografov vseh časov, saj je igralka s številnimi negovala tesna prijateljstva (v časih pred Rossellinijem je bila namreč v zvezi tudi z Robertom Capo). David "Chim" Seymour, Inge Morath, René Burri in drugi so Ingrid tako ovekovečili kot mamo, žensko in umetnico.

Bergmanova v knjigi spregovori skozi odlomke zasebnih pisem in dnevnikov, natisnjen pa je tudi poglobljen intervju, ki ga je z njo opravil John Kobal. Namesto uvoda je pokojni kolegici esej posvetila Liv Ullmann, švedska igralka, ki je z Bergmanovo nastopila v njenem zadnjem celovečercu, Höstsonaten Ingmarja Bergmana.