Po navadi se ljubezenske zgodbe na platnu končajo s srečno poročenimi in v življenju je vsakomur jasno, da se težave takrat šele začnejo," pravi Janja Majzelj, protagonistka v filmu Panika.

Film Panika, narejen po knjižni predlogi Dese Muck, bo 1. januarja 2015 ob 20.00 doživel televizijsko premiero na prvem programu Televizije Slovenija. Vera, poročena mati srednjih let, se nenadoma zave svoje resničnosti in zgrabi jo panika, saj se ustraši, da je v življenju doživela vse, zato se ga odloči spremeniti. Njeno vlogo je odigrala Janja Majzelj.
"Boljše ekipe si ne bi mogla želeti," je v intervjuju povedala o ekipi, ki jo je zbrala režiserka Barbara Zemljič, v filmu pa vidimo še Gregorja Zorca, Vladimirja Vlaškalića, Mileno Zupančič, Jerneja Šugmana in Barbaro Cerar.
Panika ni klasična romantična komedija, ki se konča s poroko, temveč je glavna protagonistka že poročena. "Po navadi se ljubezenske zgodbe na platnu končajo s srečno poročenimi in v življenju je vsakomur jasno, da se težave takrat šele začnejo," realistično opisuje zakonsko življenje priljubljena igralka. "Panika ne goji iluzij, vzbuja pa upanje brez nerealnih zaključkov." Več o filmu Panika, primerjavi Vere in Pike Nogavičke, načrtih Janje Majzelj in še marsičem si preberite v spodnjem intervjuju.
Filmska ekipa v filmu Panika je izjemna. Poleg vas so tu še režiserka Barbara Zemljič, njena sestra Pia in druga zveneča imena. Kako je delati, ko se zbere takšna ekipa?
Veliko je delčkov, ki se morajo poklopiti, da je delo pravi užitek, in Panika je tak primer. Zame je najprej pomembno, kako se ujamem s soigralci, da si na snemanju lahko vzajemno zaupamo. To pomeni, da med nami ni zadržkov, da si povemo, če imamo kakšne pomisleke, in da zna vsak poskrbeti zase. Boljše ekipe si ne bi mogla želeti, Barbara ima posluh za ravnotežje in zna sestaviti ekipo, ki se medsebojno dopolnjuje. Vzdušje in ekipo narekuje režiser in v tem je Barbara intuitivna in bistra. S Pio sem delala že enkrat prej in obakrat uživala, ker je izjemna igralka in partnerica v igri. Z Gregorjem in Vladom sem delala prvič in hvaležna sem jima za podporo in navdih. Z njima sem imela največ snemalnih dni in tudi najbolj intimne scene, zato je bila popolna svoboda v odnosih še toliko pomembnejša zame. Gregor me je fasciniral s svojo domišljijo in koncentracijo, Vlado s svojo impulzivnostjo in igrivostjo, Jernej z neverjetnim notranjim emotivnim nabojem, Milena s tem, kako v trenutku posvoji vlogo in v njej lahkotno biva, Barbara pa s svojo širino in blagostjo. Takoj je bilo logično, zakaj je lahko prav ona Verina prijateljica.
Vera je v filmu Panika poročena in mati, a nenadoma ni več zadovoljna z okvirom, v katerem živi. Kako ste sami razumeli njen lik?
Natanko tako, kot pravite. Nikoli do zdaj ni znala začutiti, kakšne so pravzaprav njene želje, in zdaj je nastopil čas za obračun – da se spozna, da vidi, česa si sploh želi in čigavo življenje je živela do zdaj.
Sta si z Vero kaj podobni? V čem?
Pravzaprav sem si z vsemi svojimi vlogami lahko podobna, spomnim se samo ene vloge v življenju, ki se mi je zdela tuja. Ampak to je bilo, še preden sem uvidela, da so čisto vse vsebine v nas, le intenzivnost te vsebine je drugačna. Podobna sem ji v tem, da znam dolgo "požirati" nekaj, kar mi ne paše, in potem izbruhnem, ko imam dovolj, namesto da bi ob pravem času povedala, da nečesa nočem. Ko tole govorim, se spomnim, da je bil prav prizor, kjer se to zgodi v Paniki, tisti prvi, ki mi ga je Barbara poslala in ki me je navdušil. Nisem namreč takoj dobila celotnega scenarija, ampak le delčke. Verjetno sem se v trenutku identificirala (smeh).
V filmu simpatije gledalcev niso na strani glavne protagonistke, vendar skozi ta za večino ne prav zgledna dejanja duhovno zraste. Če bi se lahko sami odločili, bi spremenili konec zgodbe?
Pri tem koncu mi je všeč, da nakazuje možnost in ne določa. Po navadi se ljubezenske zgodbe na platnu končajo s srečno poročenimi in v življenju je vsakomur jasno, da se težava takrat šele začnejo. Na platnu pa je romantičen konec lepo videti in dvorano zapustiš ves vesel, ker je vse tako lepo. Panika ne goji iluzij, vzbuja pa upanje brez nerealnih zaključkov. Konča se tako, da bi zlahka napletli nov film o tem, kaj je bilo potem. Vera živi naprej, ne umre "nagačena" v filmski "happy end", ampak njena zgodba ostaja človeška v naših glavah tudi po tem, ko zapustimo dvorano.
Napoved iz kavne usedline, da bo srečala pravega moškega, jo vrže v naročje družinskega prijatelja Mitje. A to je le sprožilo nekaj, kar se je v Veri že dogajalo. Kaj pa vas spodbudi, da storite tisto, o čemer ste prej le razmišljali?
Ne vem, ker nisem filmski lik (smeh). Tudi Vera ni vedela, da je bila kavna usedlina kamenček, ki je sprožil plaz. Njej se je samo zdelo, da zapravlja življenje. Če bi vedeli, kaj nas vodi po raznih poteh, bi bilo življenje verjetno precej dolgočasno in se ne bi ničesar naučili.
Najprej ste vlogo Vere zavrnili. Kaj vas je nato le prepričalo, da ste jo sprejeli?
Nisem je zavrnila, samo otepala sem se dela, ker ga je bilo v tistem času preveč, v istem obdobju sem bila namreč že dogovorjena za nekaj drugega. Takoj ko sem prebrala scenarij, sem vedela, da je to tisto pravo, kar pride mimo enkrat na sto let, da je to čisto zame. Potem sem se en teden mučila z vestjo, kako naj odpovem tisto drugo, ker se poznam in vem, da se vedno lahko do konca posvetim samo eni stvari. Panika v življenju me ubija. Na filmu sem se pa odločila prav zanjo (smeh). Dostikrat se tako zgodi, da vse stvari pridejo naenkrat in se moraš potem odločati, kaj ima prednost, ali pa nastopi sušno obdobje in ne veš, kaj bi sam s seboj.
Nastopate v gledališču, pred kamerami in na glasbenem odru. Kdaj je za vas najtežje? Kdaj imate najhujšo tremo?
Včasih imam "sveže" obdobje, ko vse počnem z lahkoto, včasih pa ravno obratno. Včasih je trema tako huda, da si mislim, da ne bom dočakala pokoja, ker me bo prej infarkt (smeh). Nekoč sem gledala dokumentarec o znanem, že priletnem angleškem igralcu, ki so mu merili življenjske funkcije, preden je šel na oder. Meritve so kazale, kot da je v predinfarktnem stanju. Kadar me "popade", se spomnim na to in si rečem: "No, dogaja se tudi boljšim od mene. Če on pri 70. ni umrl, tudi jaz ne bom." Mislim, da ima to, ali imam hujšo tremo ali pa sploh nobene, veliko opraviti s tem, koliko sem utrujena oziroma spočita. Trenutno čutim, da si moram napolniti baterije, in okoliščine so mi naklonjene, ker nisem preobremenjena. Imam srečo, da moje telo hitro pove, kdaj ima dovolj, tako da sem se z leti naučila, da ga čim bolj poslušam. Pa tudi v tem je razlika, koliko pričakujem od sebe. Bolj ko sem zahtevna, večja je trema.
Filmska vloga je največkrat enkratna, film je enkrat posnet, v gledališču pa vlogo igrate vedno znova. Piko Nogavičko ste igrali celih 14 let, Vere pa verjetno ne boste več. Kakšna bi bila Vera, če bi jo lahko še kdaj igrali? Bi kakšno malenkost v liku spremenili?
Kar sem naredila, ne bi spremenila, če pa bi Vero igrala na odru, bi se gotovo spreminjala. Če bi jo danes posneli znova, pa verjetno tudi zato, ker bi bilo danes vse drugače. Stvari so neponovljive, pri igri mi je všeč prav to, da je splet okoliščin, in ne formula, ki bi jo lahko zapisali in upoštevali.
Pika Nogavička je živahna, nekonvencionalna, ki noče odrasti. No, Vera je že odrasla, noče pa se postarati, zato tudi postane živahna, ni več le gospodinja in mati. Bi lahko rekli, da si želi Vera biti podobna Piki?
Zanimivo se mi zdi, da ste naredili to primerjavo, in imate prav, Vera si srčno želi, da bi bila lahko še malo Pika, ampak to preprosto ne gre več. Pika je otrok, ki se je pred svetom zaščitila tako, da je zgradila svoj svet iluzije. Ker sem jo igrala toliko časa, so se mi spotoma oglašali najrazličnejši občutki in asociacije o njej. Naenkrat sem jo zagledala kot otroka očeta alkoholika in pasivne mame (ne nujno mrtve fizično), otroka, ki živi svoj sanjski svet, da bi sploh preživela. Pika je borka in strašno pogumna deklica. Njeni cekini so morda tisti, v katerih so zaviti žvečilni gumiji, konj je stara lesena polomljena igrača brez gugalnika, fičko lutka in mornarji očetovi pivski tovariši. V resnici je osamljena in prav zato tako iznajdljiva. Ko sem kot majhna brala knjigo, me je vedno znova pretresla zadnja ilustracija, kjer jo vidimo sedeti ob sveči. Nisem vedela, zakaj se mi to zdi žalostno, če pa je knjiga tako zabavna. Še zdaj so mi ilustracije Marlenke Stupice najljubša različica Pike Nogavičke, ker je tako preprosto ulovila številne plasti, da jih še otrok zazna, čeprav ne nujno razume. Dokler je človek majhen, je svet iluzije njegova naravna obramba. Ko pa odraste, se mora nujno soočiti z dejstvi, da bi sploh odrasel. To pa se zgodi Veri. Vsi smo po malem Pike in Vere. Petri Pani in Rudiji (smeh), ker se tudi Rudi sreča s samim seboj, le da je videti, kot da so mu drugi zakuhali vrelo kašo.
Je za vas lepše doživetje, ko igrate v gledališču in vidite svoje občinstvo, ali vam je ljubše, če stika z občinstvom nimate?
Oboje ima svoj čar. Snemala nisem veliko in najprej me je odsotnost občinstva in pa to, da lahko stvari ponavljam, dokler nisem z njimi zadovoljna, veselilo. Na drugi strani pa igra pred občinstvom pomeni tudi neko posebno stanje, ki ga sicer v življenju ne doživim pogosto in bi ga pogrešala. Na odru se mi zgodi, da se lahko v trenutku znajdem, če vidim, da gredo stvari zunaj začrtane poti. Ta pozornost, ki jo imaš na odru, je neverjetna. Počutiš se, da gre za življenje in smrt, če gre kaj narobe in rešiš stvari, za katere pozneje še sam ne veš, kako so ti padle na pamet. Ko igraš lik, ga hkrati tudi živiš in všeč mi je, kako me sredi predstave včasih presvetli neko novo dejstvo o liku, na katerega prej sploh nisem pomislila. Ta dejstva ti ne morejo pasti na pamet, če samo razmišljaš o liku. Moraš ga živeti. Večkrat zapored. Pri snemanju lik nima časa, da postane še večji, ampak je omejen s snemalnim časom. To ne pomeni, da je manj resničen, hočem reči, da ga ne moreš nikdar več nadgraditi.
Letos poleti ste nastopali na Kongresnem trgu in v baru Prulček v Ljubljani kot šansonjerka. Načrtujete glasbene nastope tudi prihodnje leto ali bo leto 2015 posvečeno le igri?
Glasba je moja stalna spremljevalka, vesela sem, da imam ob sebi vrhunske glasbenike iz zasedbe Krizantema na klavirju in da smo drug drugemu navdih. Včasih se dobimo na kakšni vaji, ampak ne želim ničesar načrtovati oziroma določiti, ker se tako lahko počutim svobodno in je potem idej več. Ko ste ravno omenili bar Prulček – zdi se mi izjemen bar, ki je nastal zaradi ljudi, ki so kreativni in jih veseli, kar počnejo. Z veseljem bom še kdaj nastopala tam in želela bi si, da bi imeli pri nas več posluha za ljudi, ki vlagajo toliko dobre volje, dela in inovativnosti v svoje projekte, kot to počno v Prulčku. Tako pa imam občutek, da se vedno, ko nekje nekaj posebnega zaživi, najdejo taki, ki samo čakajo, da lahko to, kar je posebno, zadušijo. Verjetno jih je strah, ker se veselja do stvari ne da naučiti in strasti ne udomačiti.
Ali lahko nekoč v prihodnosti pričakujemo še kakšen projekt, podoben Krizantemi na klavirju, ali vas bomo prej videli v filmu?
Zadnji dve leti sta bili zame intenzivni, zato sem zdaj v obdobju, ko bi me načrti za prihodnost bremenili. Zaposlena sem v Slovenskem mladinskem gledališču, tako da mi rednega dela ne manjka, drugo pa naj malo počaka, da spet pridejo pravi čas in novi izzivi.