Pianistka, ki je izgubila bitko z dolgo in hudo boleznijo, se je rodila v Ljubljani 1. novembra 1944, štirinajst dni po tistem, ko je bil Marinin oče makedonskega rodu Konstantin Domazetovič, ilegalni borec proti nacizmu, ubit v gestapovskih zaporih, piše v življenjepisu na spletni strani Marine Horak. Njena mati je bila pianistka poljskega rodu Hilda Horak.

Glasba jo je spremljala od malega in bila del njenega naravnega okolja, samoumevna kot zrak in voda. Že stari oče Gustav Horak je študiral violončelo in dirigiranje v Leipzigu pri tako priznanih mojstrih, kot sta Julius Klengl in Arthur Nikisch, nato pa je nekaj časa igral v carskem orkestru v Sankt Peterburgu.

Slovenska pianistka poljsko-makedonskega rodu je večji del življenja preživela v Münchnu, Parizu, Amsterdamu in Londonu. Leta 2001 se je vrnila v Slovenijo, kjer je na Akademiji za glasbo v Ljubljani poučevala komorno igro, obenem pa se je kot pianistka in pedagoginja intenzivno udejstvovala v tujini in doma.

Kot solistka je sodelovala s slovensko, beograjsko in makedonsko filharmonijo, s sarajevskimi in zagrebškimi simfoniki, z norveškimi simfoniki in filharmoniki, z nizozemskim radijskim orkestrom, komornimi orkestri Gaudeamus (Zagreb) in Barock Strings Zurich (Švica), londonskim Young Symphony Orchestra in švicarskim Orchesterverein Zürich.

Snemala je v številnih radijskih hišah, zlasti uspešna pa je njena zgoščenka s štirimi sonatami slovenskih avtorjev (Škerjanc, Lipovšek, Šivic, Matičič). Za svoje delo je prejela Betettovo nagrado za izjemne umetniške dosežke Društva glasbenih umetnikov Slovenije za leto 2008.