Pri petju se Kovačič loteva številnih slogov: od posnemanja džezovskega 'scatovskega' petja, prek hitrega govoričenja v slogu rapa do šansonjersko-kabaretnega sloga z vriski in kriki, pa tudi bluzovske otožnosti, ugotavlja Mario Batelić. Foto: Hugo Šekoranja
Pri petju se Kovačič loteva številnih slogov: od posnemanja džezovskega 'scatovskega' petja, prek hitrega govoričenja v slogu rapa do šansonjersko-kabaretnega sloga z vriski in kriki, pa tudi bluzovske otožnosti, ugotavlja Mario Batelić. Foto: Hugo Šekoranja
Kovačič je do zdaj na koncertih preizkusil različne kombinacije - od duetov, kvartetov in kvintetov -, lani pa prvič tudi z big bandom. Foto: Hugo Šekoranja
Dirigent in aranžer Igor Lunder. Foto: Hugo Šekoranja

V Klubu Cankarjevega doma je Jani Kovačič z Big Bandom RTV Slovenija predstavil Silikonske čase, album, ki z isto ekipo nadgrajuje ploščo Cerberus hotel (2010). Aranžer in dirigent je tako še vedno Igor Lunder.

V torek, 13. 11., dopoldne se nam bo Jani Kovačič pridružil v MMC-jevi klepetalnici. Bi ga radi kaj vprašali?

Svoboda improvizacije
Jazzitette so, tako Kovačič, skladbe novega urbanega džeza. Če je džezovska glasba mesta, je novi urbani džez "prekorak" iz klasičnih obrazcev žanra. Obstajajo namreč standardi, kako se igra džez, kdaj, kje in koliko časa se improvizira znotraj sekvence. "Zame je bil izziv prestopiti te standardne obrazce, si dovoliti več svobode, da melodične in harmonske strukture ne prinašajo pričakovanih rešitev, temveč izpeljave poiščejo v trenutnem navdihu," je o svojem pristopu že ob izidu prejšnjega albuma povedal profesor filozofije in "mestni ljudski pevec", kakor ga včasih poimenujejo.

Programsko izhodišče novega albuma je sledeče: "Postindustrijsko katastrofobični hlastamo za pozabljenim in izgubljenim, cvilimo za staro pravdo, ki se je niti ne spomnimo več v tej moderni informacijski dobi. Vsakdan je tako fantastičen, da bežimo v poenostavitve z modernim komuniciranjem. Vse, kar nam ponujajo kot rešitev vsakdanjih zagat, so - silicijeve spojine: za uspeh v poslu, za lepo samopodobo, za funkcionalnost organov, za komunikacijo in občenje. Vse je vnaprej determinirano in konservirano, le te presnete naravne zgode in katastrofe nam rušijo raj in religije od znanosti navzdol in navzgor. Ostajajo samo plemena navijačev in hipermarketi izgubljenih identitet. Zemlja se manjša, vesolje se širi. Še malo, pa bomo sami in - mrtvi."

Tonemo v "silikonski župi vsakdana"
Glasbena podlaga v uteho ob teh črnih mislih bo tako morda lahko slab ducat novih pesmi urbane folklore džez-etna "o zmedenih podnajemnikih sveta". "Razsrediščeni subjekt se utaplja v silikonski župi vsakdana," fatalistično sklene naš najslavnejši bard. Na sporedu so bile pesmi Tisoč in en vlak, Novi digitalni sentiment, Brljavica bluz, Manga (skrivnost avtokomunikacije), Vzgoja kukavic, Je to ljubezen, Sobotni Jezus (sabbatismos agnus dei), Muha, 6 čokoladnih okusov, Jujuk in Turobna.

Morda koncertni album?
Pesmi, ki so jih izvedli, si želijo izdati na "nekem nosilcu zvokov", vendar, kot je pojasnil Kovačič, še ne vedo, na kakšnem.

Kantavtor, ki je med drugim profesor filozofije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, že od vsega začetka piše poetične štorije o ljudeh in cinične posmehljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike. Kovačičeva besedila krasijo aforističen stil, ironični silogizmi in otroška naivnost.

Je, kot se sam opisuje, mestni ljudski pevec, izumitelj, raziskovalec človeških duš in nesmrtni individuum, pogosto pa ga navdihuje človeška neumnost. Med njegovimi antologijskimi skladbami najbrž prepoznate (vsaj) Delam, Žare Lepotec, Revolucija in Moja punca ima črno muco.

Big Band RTV Slovenija deluje neprekinjeno že od leta 1945. Velja za eno najstarejših tovrstnih zasedb na svetu. Za začetke njegovega delovanja je najbolj zaslužen dirigent in komponist Bojan Adamič (1912-1995). Danes je orkester močno pomlajen in večina njegovih članov prihaja z džezovskih akademij. Umetniško vodenje je leta 2002 prevzel Hugo Šekoranja.