Spomin nanj je letos še posebej živ, saj mineva 200 let od njegovega rojstva. Franz Liszt se je rodil 22. oktobra 1811 v gradiščanskem kraju Doborjan, ki danes pod imenom Raiding pripada Avstriji, tedaj pa je bil del Madžarske. Nadarjenost za glasbo je opazil njegov oče, ljubiteljski glasbenik, in ga v zgodnjem otroštvu začel učiti klavirja. Po nekaj nastopih je vzbudil zanimanje aristokratov, ki so mu omogočili izobraževanje v tujini.

Čudežni deček kot "novi Mozart"
Družina se je preselila na Dunaj, kjer sta ga pod svoje okrilje sprejela Beethovnov učenec Carl Czerny in takratni dvorni kapelnik Antonio Salieri. Debiju leta 1822 je sledilo več uspešnih koncertov. Ne glede na to, koliko resnice je v legendi, po kateri je čudežnega "Litza" po enem izmed koncertov poljubil na čelo in ga tako sprejel v svet umetnosti sam Ludwig van Beethoven, si je Liszt s svojim igranjem in spretnim improviziranjem na izbrane melodije iz občinstva prislužil naziv "novi Mozart".

Oče ga je želel vpisati na pariški konservatorij, kjer pa so ga zavrnili, ker je bil tuje narodnosti. Našel je zasebna učitelja in hitro postal ljubljenec Pariza. Navezal je stike z nekaterimi ključnimi glasbeniki 19. stoletja - Fredericom Chopinom, Hectorjem Berliozom in Felixom Mendelssohnom Bartholdyjem.

"Lisztomanija" med oboževalkami
Verjetno najbolj izmed vseh ga je zaznamoval Niccolo Paganini, čigar virtuoznost ga je tako očarala, da jo je želel prenesti na klavir. V svojo klavirsko igro je vpeljal več tehničnih novosti, s tem pa omogočil nove izrazne možnosti. Glasbilo je obravnaval kot orkester in med drugim poudaril njegov volumen. "V delcih sekunde menja nežno, drzno, poduhovljeno, pobesnelo: instrument žari in se iskri pod svojim mojstrom," so o njem zapisali leta 1840.

Privlačni Liszt, verjetno tudi zaradi daljših las, je med letoma 1838 in 1848 po vsej Evropi navduševal poslušalce, predvsem ženske. Množično občudovanje, ki ga je bil deležen povsod, kjer je nastopil, je Heinrich Heine označil z izrazom "lisztomanija". V času kočij in železniškega transporta, ki se je takrat šele razvijal, je prepotoval od Moskve do Gibraltarja, od Glasgowa do Carigrada; vmes je nastopil tudi v Rogaški Slatini in Mariboru.

Nabožna glasba in duhovniški redovi
Neutrudna koncertna potovanja je po letu 1848 zamenjal za službo kapelnika dvornega gledališča v Weimarju, ki ga je vodil do leta 1861. To je bilo obdobje, ko se je intenzivno posvečal komponiranju; napisal je številna klavirska dela in utemeljil novo glasbeno obliko za orkester - simfonično pesnitev. Vzgojil je številne pianiste in se močno zavzemal za izvajanje takratne sodobne glasbe, med drugim Richarda Wagnerja, ki se je pozneje kljub njegovemu nasprotovanju poročil z njegovo hčerjo Cosimo.

V zadnjih letih je, razpet med Weimarjem, Budimpešto in Rimom, veliko ustvarjal nabožno glasbo. V Rimu, kjer je nekaj časa živel celo v samostanu in kjer ga je sprejel sam papež, se mu je uresničila večletna želja po duhovnem stanu, saj so mu podelili nižje duhovniške redove. Umrl je leta 1886 v Bayreuthu, kjer je obiskal hčer, ki je po Wagnerjevi smrti prevzela vodenje tamkajšnjega festivala.

Od klavirskih koncertov do programske glasbe
Liszt je večino svojega opusa ustvaril za klavir. Med obsežnejšimi sta dva klavirska koncerta ter Mrtvaški ples za klavir in orkester, v katerem je parafraziral gregorijanski napev Dies irae. Poleg izvirnih klavirskih del je pisal skladbe na ljudske melodije, zapustil pa je tudi več transkripcij, predelav oziroma parafraz del drugih skladateljev - priredil je, denimo, Beethovnove simfonije in Berliozovo Fantastično simfonijo.

S 13 simfoničnimi pesnitvami je segel na področje t. i. programske glasbe, pri kateri so skladateljem kot vir navdiha služili zunajglasbeni, predvsem literarni vzgibi. Mednje sodijo Orfej, Prometej, Mazeppa, Hamlet in verjetno najbolj popularni Preludiji. Programski sta tudi njegovi simfoniji: Simfonija Faust po istoimenski Goethejevi drami in Simfonija Dante po Dantejevi Božanski komediji. Nekatere skladbe je pozneje predeloval, zato obstojijo v več različicah.

Dobil bo "svoje" letališče
V več krajih po Evropi in v Seulu je v soboto zazvenel Lisztov oratorij Kristus. Na Madžarskem, kjer nameravajo po slavnem virtuozu poimenovati letališče, so 22. oktober 2011 razglasili za svetovni dan Franza Liszta, po vzoru svetovnega Haydnovega dne, ki je bil 31. maja 2009. Liszt je oratorij Kristus dokončal leta 1866, prvič so ga izvedli leta 1873 v Weimarju.

Slovenija se je obletnici pridružila v stolnici, kjer je SNG Opera in balet Ljubljana poustvarila njegovo redko izvajano delo Misso Solennis. Pod dirigentskim vodstvom Igorja Švare so nastopili operni zbor in orkester ter solisti Rebeka Radovan, Mirjam Kalin, Branko Robinšak in Juan Vasle.

Zaradi obletnice so letošnje leto poimenovali v Lisztovo leto. Velikana glasbene romantike se tako že vse od novoletnega koncerta na Dunaju, kjer se je zaznamovanje obletnice simbolno začelo, spominjajo v številnih mestih. Na Madžarskem so Lisztovo leto še posebej slovesno praznovali v prvi polovici leta, ko je država predsedovala Evropski uniji, v njegovem rojstnem Raidingu pa prav v teh dneh poteka njemu posvečen festival.