Album Ghost Culture dokaj čustvujoče stopnjuje poslušalčevo zvočno - lirično fantazijo. Foto:
Album Ghost Culture dokaj čustvujoče stopnjuje poslušalčevo zvočno - lirično fantazijo. Foto:

Za slednjo, ustanoviteljsko, idejno, navigacijsko stoji in skrbi, vsem nam dobro znani in dokazano priznani Erol Alkan. Od leta 2007 je Phantasy etiketa, pristojna za elektronske & električne & tehnične fantazije na vseh ravneh, ne glede na (ne)komercialni žanrski predznak Erolovih varovancev. Med priznanihmi (pod)talnimi avtorji, so se znašla tudi imena, kot so: Tom Rowlands, prva violina dueta The Chemical Brothers, izolski ambasador Chilly Gonzales, razvneto razigrani Boris Dlugosch, s punkfunkom pogojeni Daniel Avery, Connan Mockasin, – neonsko psihedelični kavboj, in še drugi izjemni, odlični, dobri. Zagotovo tudi James G. oz. Ghost Culture.

Četudi si je štiriindvajsetletni Greenwood – kot producent, tonski velemojster, re – mikser, didžej – prislužil zgodnjeo glasbeno prepoznavnost z inovativnim odmikom od vzhodne londonske šole ambientalnega deep housa in break – dUb – beata, je njegov prvenec Ghost Culture presenetljivo zasidran v samotne, otožne in temačne kotičke klubske melanholije. Ta se sliši kot relikt nekega drugega časa, morda najbližjega dark discu iz, časovno gledano, zadnje tretjine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izpopolnjen z zelo nepretencioznim kombiniranjem minimalistično holografskih plesnih ritmov in globinsko (re)tuširanega Jamesovega vokala, album Ghost Culture dokaj čustvujoče stopnjuje poslušalčevo zvočno - lirično fantazijo = domišljijo. Zanjo vam ni treba biti nostalgično usklajen.

Res pa je, da so v prednosti tisti, ki so sposobni sprejeti, dojeti in razodeti notne zapise Cabaret Voltaire, New Order, Stereolab, Daphni ... Ghost Culture, kot, da se priklanja in poklanja glasbenim duhovom preteklosti ter z neverjetno lahkotnostjo skladanja obuja zvočne kulise in hkrati ostaja samosvoje iznajdljiv – Arms, How, Lucky, The Fog. Časovni stroj, ki oscilira prihodnost, prisluškujoč drugo glasbeno preteklost. Na trenutke morda rahlo depresivno, a nikakor ne nevrotično. Skratka, čudovito.

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović.