Glasba
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 9 glasov Ocenite to novico!

Poudarki

  • Osrednji dogodek Festivala Sonica
  • 29. septembra ob 20. uri v Kinu Šiška:
  • Atom TM, Flanger in Warego Valles
Uwe Schmidt
Uweja Schmidta je kot samostojnega ustvarjalca mogoče najti pod zajetno bero umetniških imen, in sicer 21 Brothers, Almost Digital, Atomizer™, Atom™, Atomu Shinzo, BASS, Brown, Bund Deutscher Programmierer, Cœur Atomique, D'Ammond, DJ Marco Favati, DJ Roxy, Don Atom, DOS Tracks, Dots, Dr. Mueller, Dropshadow Disease, Erik Satin, Flextone, Fonosandwich, Fumes, Geeez 'N' Gosh, H. Roth, Hugh & Eye, Hüllkurve, i, Interactive Music, John Bryant, Lassigue Bendthaus, Linear, Linger Decoree, Lisa Carbon, Los Negritos, Los Sampler's, Machine Paisley, Matt & Silver, MC Unknown, MCH, Microsmiles, Midisport, Mike McCoy, Mono™, Naturalist, Paul Vanderstukken, Phreak, Phresh Phantasy, Plastique, Real Intelligence, Replicant Rumba Rockers, Ruben Rodriguez, Schnittstelle, Semiacoustic Nature, Señor Coconut, Silver Sound, Slot, Softcore, Soundfields, Superficial Depth, Tad Davis, Takeshi Onda, The Bitniks, The Disk Orchestra, The Roger Tubesound Ensemble, The Stereonerds, Tobias Selbermann, Urban Primitivism, VSVN, Weird Shit, XOX Crew in seveda tudi pod imenom Uwe Schmidt. Foto: Sonica
       Kar sem imel rad pri igranju bobnov, je bila obsedenost z ritmičnimi strukturami in glasbenimi vzorci. Hkrati mi je bila všeč naloga "natančnosti" in "preprostosti".       
Uwe Schmidt
"Že pred leti sem se nato odločil, da pod istim umetniškim imenom AtomTM zberem svoje tudi zelo raznolike glasbene ideje." Foto: Discogs
       Večina mojih začetnih tehno- ali rejverskih zabav je bilo improviziranih zares podtalnih dogodkov. Vse je bilo novo, tako od glasbe do vedenja občinstva. Pozneje v zgodovini se je veliko tega spremenilo v formule in v recepte, ki se jim je nekritično in ponavljajoče sledilo. S tem niso zadeve postale zgolj bolj "profesionalne", temveč tudi in predvsem bolj predvidljive.       
Señor Coconut
Pod imenom Señor Coconut se je potopil v klasike iz 70. in 80. let preteklega stoletja in jih na novo interpretiral v duhu latinoglasbe. Foto: Discogs
       Vsake toliko imam srečo, da sodelujem na kakem dogodku, ki je izpeljan zelo profesionalno, vendar še vedno vsebuje zadosti "človeške topline". Vendar moram priznati, da so taki dogodki zares redki.       
Uwe Schmidt
"Za 99 odstotkov vsega, kar obdaja mojo glasbo, zares poskrbim sam. Ne gre nujno za zaupanje, temveč pogosteje za vprašanje glede zmogljivosti, učinkovitosti in tega, kako najti ljudi, ki so 'na pravi valovni dolžini'." Foto: Discogs
       Nikoli nisem razumel, zakaj in sploh kako bi se moral sam omejevati z nekim sklopom pravil, po mojem mnenju je namreč elektronska glasba najbolj neomejeno umetniško področje.       
Uwe Schmidt
Uwe Schmidt že mnoga leta živi razpet med rodnim Frankfurtom in Santiagom de Chile. Foto: Discogs
       Tako Bernd [Friedmann] kot jaz sva šla skozi precej intenziven razvoj idej in konceptov. Oba sva prišla do podobnih, vendar različnih zaključkov. Na to lahko gledam kot na nekakšno "razprostiranje", saj gojiva še vedno podobne glasbene interese, vendar sva se razvila v precej različni osebnosti.       
 o ustvarjanju v dvojcu Flanger
Flanger
Z Berndom Friedmannom sta se pod imenom Flanger povezala sredi 90. let preteklega stoletja in sta do danes izdala pet albumov - zadnji, naslovljen Lollopy Dripper, je izšel pred dvema letoma. Foto: Sonica
       Obskurno kot nekaj, kar v sebi zagotovo nosi tudi t. i. neznano, je zame vselej bilo močna gonilna sila. Tukaj gre vedno za mojo osebno radovednost - v smislu, da se podam na pot na še neodkrita področja.       

"Navdušuje me, da lahko stroji izvajajo glasbene strukture, ki presegajo človeške zmogljivosti"

Intervju z Uwejem Schmidtom pred nastopom na festivalu Sonica kot Atom TM in v dvojcu Flanger
29. september 2017 ob 07:40
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ena izmed izstopajočih odlik Uweja Schmidta je zagotovo to, da mu leži tako skrajno hladen in abstrakten glasbeni izraz kot tudi povsem humoren in hudomušen - gre torej za dva pola kontinuuma, ki ju redko oba srečamo pri enem in istem ustvarjalcu.

Uwe Schmidt (1968) spada med nemške ikone elektronske glasbe, ki razpolaga s skoraj že rahlo shizofreno velikim naborom alter egov, vendar - kot pove v intervjuju - že več zadnjih let ustvarja predvsem pod imenom Atom TM. Poleg mnogih albumov različnih usmeritev, ki vse od 80. let preteklega stoletja prihajajo z njegovega naslova, občasno sodeluje tudi z drugimi glasbeniki. Eden izmed njih je Bernd Friedmann, še ena ikona nemške scene (ki je svojčas sodeloval tudi z letos preminulim bobnarjem Jakijem Liebezeitom), s katerim tvorita dvojec Flanger. Pod tem imenom sta glasbenika zapisana ustvarjanju glasbe, ki se ne podaja po že dodobra uhojenih poteh in se predvsem posveča raziskovanju mogočega v glasbi.

Njegove različne izdaje so bile žanrsko opredeljene že z vsemi mogočimi označevalci. Poleg alter ega Atom TM je znano tudi njegovo ustvarjanje kot Señor Coconut, pri čemer se je pod tem imenom potopil v klasike iz 70. in 80. let preteklega stoletja ter jih na novo interpretiral v duhu latino glasbe. Še ena njegova posebnost so predelave znanih skladb. Tako se je od konca 90. let lotil izdelkov imen, kot so na primer James Brown, David Bowie, Michael Jackson ali Yellow Magic Orchestra. Med najodmevnejše pa zagotovo spadajo predelave Kraftwerkov v latinskoameriških ritmih, ki jih je ustvaril kot prej omenjeni Señor Coconut.

Pred njegovim drevišnjim dvojnim nastopom na festivalu Sonica v Kinu Šiška, kjer ga bo mogoče slišati samostojno pod imenom Atom TM in skupaj s Friedmannom kot Flanger, smo se pogovarjali z glasbenikom, ki pravi, da je pojem obskurnega zanj nekaj, kar je bilo vselej močna gonilna sila njegovega ustvarjanja in kar ga ponese na pot na še neodkrita področja.


Mnogi umetniki delujejo pod različnimi imeni, tudi zaradi različnih zvrsti glasbe, ki jih ustvarjajo pod vsakim od njih. Imate res veliko vzdevkov - vsakega od njih za različne zvrsti glasbe ali pa gre bolj za različna imena za ločene projekte ali posebne ideje?
Rekel bi, da v mojem primeru različna imena in vzdevki bolj ali manj predstavljajo različne glasbene ideje. Vendar sem to metodo uporabljal predvsem v preteklosti, dandanes to ne kaže več mojega načina dela. Že pred leti sem se nato odločil, da pod istim umetniškim imenom AtomTM zberem svoje tudi zelo raznolike glasbene ideje.

Vaš prvi instrument so bili bobni, vendar ste se zelo hitro premaknili v elektronsko glasbo. Kako in zakaj se je to stikalo zgodilo?
Pravzaprav se mi je to zdel logičen korak - od ritmičnega instrumenta k programiranju sekvenc in precej "serijske" glasbe, ki temelji na različnih posnetkih in zvokih. Kar sem imel rad pri igranju bobnov, je bila obsedenost z ritmičnimi strukturami in glasbenimi vzorci. Hkrati mi je bila všeč naloga "natančnosti" in "preprostosti". Ko sem po radiu slišal ritemmašino - to je bilo nekje v 80. letih prejšnjega stoletja -, sem spoznal, da je moja obsedenost z vzorci in natančnostjo v okviru programiranja aparatur. Bil sem in še vedno sem navdušen nad tem, da lahko stroji izvajajo glasbene strukture, ki presegajo človeške zmogljivosti.

Ko ste se resneje podali na glasbeno pot, ste bili zapisani elektronski telesni glasbi (electronic body music – EBM, op. n.), tako da me – glede na to, da boste nastopili v Sloveniji – zanima, ali ste poznali zasedbo Borghesia.
Da, bežno se spomnim tega imena, vendar sem pa dejansko poslušal Laibach (nasmešek).

Še kdaj po vseh teh letih prisluhnete plošči Elektronikka - Atom Heart & Pink Elln live in Montreuxu and Helsinki, ki je bila posneta v živo na teh dveh dogodkih v letu 1992? In kakšni so spomini na te zgodnje rejverske zabave?
Moji poglavitni spomini so vezani predvsem na to, da je bilo takrat zelo malo tako rekoč stereotipnih dogodkov. Večina mojih začetnih tehno- ali rejverskih zabav je bilo improviziranih zares podtalnih dogodkov. Vse je bilo novo, tako od glasbe do obnašanja občinstva. Pozneje v zgodovini se je veliko tega spremenilo v formule in v recepte, ki se jim je nekritično in ponavljajoče sledilo. S tem niso zadeve postale zgolj bolj "profesionalne", temveč tudi in predvsem bolj predvidljive.

Na kateri točki in zakaj niste bili več del scene, vezane na tehnoglasbo? Ste se s tem nekako ločili tudi od plesišča in njegovih postulatov? In kako so se ti časi razlikovali od obdobja, ko je bil tehno še v povojih?
Na splošno sem bil razočaran nad tem, da se je zdelo, da je elektronska glasba začela stagnirati nekje okoli leta 1994. Zame je tehno vselej pomenil nekakšno odskočno desko v potovanju "nekam drugam", ne pa sam končni dosežek. In ko sem ugotovil, da večina ljudi, s katerimi sem sodeloval, raje ohranja status quo, predvsem z vidika umetniškega izraza, sem se odločil nadaljevati v drugi smeri. Zagotovo mi ustvarjanje glasbe zgolj za plesišče - kar je sicer bilo in še vedno je cenjeno početje v mojih očeh - ne zadostuje. Nikoli nisem razumel, zakaj in sploh kako bi se moral sam omejevati z nekim sklopom pravil, po mojem mnenju je namreč elektronska glasba najbolj neomejeno umetniško področje.

Se je v zadnjih letih ob poplavi večjih glasbenih festivalov, ki jih je mogoče dandanes najti skoraj povsod, z vašega vidika spremenilo nastopanje v živo? So za vsa postale zadeve v smislu organizacije bolj profesionalne ali predvsem manj osebne?
Mislim, da kar oboje. Vsake toliko imam srečo, da sodelujem na kakem dogodku, ki je izpeljan zelo profesionalno, vendar še vedno vsebuje dovolj "človeške topline". Vendar moram priznati, da so taki dogodki zares redki.

Dolgo ste že na glasbeni sceni, ki se je vsa ta leta tudi precej spreminjala. Kako bi opisali različna občinstva – tako skozi čas od 90. let preteklega stoletja dalje kot tudi po svetu, pa tudi festivalsko nasproti klubskemu občinstvu?
Nemogoče je opisati različna občinstva, saj je raznolikost preprosto prevelika. Ni odvisna zgolj od kulturnih dejavnikov, temveč tudi od bolj tenkočutnih parametrov in nedvomno tudi preprosto od starosti ali družbenega okolja. Seveda se lahko festivalsko občinstvo zelo razlikuje od klubskega občinstva, vendar pa lahko med tema dvema obstajajo konkretne podobnosti, predvsem odvisno od samega dogodka in tudi njihovega družbenega konteksta.

Za seboj imate mnoge, nekatere tudi precej - če lahko tako rečemo - čudaške glasbene podvige, kar se tiče umetniškega izraza. Bi se strinjali, da se nagibate k obskurnemu v glasbi?
Vsekakor! Obskurno kot nekaj, kar v sebi zagotovo nosi tudi t. i. neznano, je bilo zame vselej močna gonilna sila. Tukaj gre vedno za mojo osebno radovednost - v smislu, da se podam na pot na še neodkrita področja.

Kaj vas je tako rekoč premamilo, da ste začeli ustvarjati predelave skladb drugih glasbenikov? In kako gledate na to početje v primerjavi z ustvarjanjem lastne avtorske glasbe?
Zavedel sem se, da ima v drugih kulturah ali umetniških okoljih izvajanje predelav prejkone konotacijo pripadanja neki določeni glasbeni tradiciji. Če se na primer ozremo na folk ali džezovsko glasbo, opazimo, da je bilo vedno prisotno razumevanje, da je glasba, ki je bila ustvarjena v preteklosti, nekaj, kar je treba absorbirati in jo tako rekoč podaljševati skozi čas. V 20. stoletju se je to razumevanje izgubilo in tako smo se pravzaprav odločili, da se ločimo od lastne preteklosti. Z motrenjem elektronske glasbe sem spoznal, da smo storili veliko napako. Ustvarjanje predelav in s tem vključevanje določene drugačne glasbe v popolnoma "futuristično" okolje elektronske glasbe je bil zame nujen korak, s katerim sem "svojo" glasbo umestil v širši kontekst na časovni premici.

Pri vas – recimo temu – naročajo remikse svojih skladb tudi zelo znani glasbeniki, med katerimi so imena, kot so Depache Mode ali njihov Martin Gore, pa tudi dvojec Air ali na primer Cesaria Evora. Kako se razlikuje ustvarjanje predelav od ustvarjanja remiksov za druge glasbenike? Imajo kdaj ti, ki se na vas obrnejo za remiks, že natančno izdelano idejo, kako naj bi ta zvenel?
Že več zadnjih let moje zanimanje za ustvarjanje remiksov strmo upada. V večini izvornih skladb preprosto ne najdem zadosti navdiha, da bi jim posvečal čas. Poleg tega pa se lotim remiksa le, če lahko z izvorno skladbo storim, kar se mi zazdi. Nikakor nisem pripravljen sprejemati nekih natančnih naročil kakega drugega ustvarjalca. Če občutim, da imam popolno ustvarjalno svobodo in najdem tudi navdih, običajno poskušam najti svojo pot v notranjost te prvotne kompozicije in jo nekako dokončati glede na mojo lastno glasbeno vizijo.

Se vaš odnos do glasbe z leti spreminja? In na drugi strani - se vaš odnos do glasbene industrije spreminja z leti?

To sta dve zares zelo različni vprašanji. Nedvomno se moj odnos do glasbe spreminja vse čas. Tako v smislu, kako jo poslušam - kako jasno jo ocenjujem. Kot sem že omenil v prejšnjem odgovoru, gre za potovanje in stvari nikoli ne ostanejo enake. Kar pa zadeva glasbeno industrijo, je bila ta v zadnjih desetih ali petnajstih letih podvržena zelo korenitim spremembam. Raje se osredotočam na pozitivno stran, in to je dejstvo, da je k sreči vse več nekih poslovnih odločitev v rokah glasbenikov. Vedno sem imel rad čim več nadzora nad svojim lastnim delom in ta pričujoči zaton glasbene industrije mi pravzaprav pomaga pri tem.

Ste izjemno produktiven glasbenik, vendar hkrati sami poskrbite za večino zadev, ki so vezane na popolnoma poslovno plat. Preprosto najbolj zaupate sami sebi ali vam je pač zgolj ljubo, da čim več postorite sami?
Drži, za 99 odstotkov vsega, kar obdaja mojo glasbo, zares poskrbim sam. Ne gre nujno za zaupanje, temveč pogosteje za vprašanje glede zmogljivosti, učinkovitosti in tega, kako najti ljudi, ki so "na pravi valovni dolžini".

Glede na to, da ste torej zelo zaposlen človek - ali obiskujete nastope drugih glasbenikov in poslušate njihovo glasbo?
Redko.

Kdaj ste se prvič srečali z Berndom Friedmannom in kaj je tisto, kar vaju povezuje in omogoča, da Flanger še vedno obstaja po vseh teh letih?
Spoznala sva se okoli leta 1995. Mislim, da naju poleg družnega ustvarjanja glasbe povezuje tudi več povsem na glasbo nevezanih interesov in pogledov na stvari. Najbrž je to tisto, kar nama omogoča, da še vedno sodelujeva. Nekako sva uglašena skozi vsa ta leta.

Minilo je že skoraj 20 let od vajine prve izdaje pod imenom Flanger. Kakšna je razlika med tem, kaj je bil Flanger nekoč in kar je danes? Ali še vedno velja, da je vajin glasbeni cilj ustvariti svojo vizijo nerepetitivne, organske in izredno zapletene glasbe, ki je daleč od dobro uhojenih poti tehna in drugih uveljavljenih slogov tako imenovane sodobne glasbe?
Tako Bernd kot jaz sva šla skozi precej intenziven razvoj idej in konceptov. Oba sva prišla do podobnih, vendar različnih zaključkov. Na to lahko gledam kot na nekakšno "razprostiranje", saj gojiva še vedno podobne glasbene interese, vendar sva se razvila v precej različni osebnosti. Menim, da je to, kar nama je zanimivo pri najinem sodelovanju, že samo dejstvo, da naju oba zanimajo tudi te medsebojne razlike. Gre za stalno izmenjavo idej v smislu, da lahko pravzaprav dovršujeva glasbene zmožnosti drug drugega.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
Tine Maza
# 29.09.2017 ob 11:08
Mirko čisto komot tudi ne bi tipkal.

Nihče ni govoril niti o o poslušanosti, niti o frekvencah. In ko je govora o človekovih zmogljivostih, ni mišljen frekvenčni razpon, pač pa zmožnosti komponiranja, sestavljanja glasbenih struktur.
Mirko Tipka
# 29.09.2017 ob 08:06
"Navdušuje me, da lahko stroji izvajajo glasbene strukture, ki presegajo človeške zmogljivosti"

...najbolj "poslušane" frekvence so tiste, ki jih uho ne zazna
Kazalo