Sonja Hočevar danes praznuje svoj devetdesetletni jubilej, in to je odlična priložnost, da vsaj okvirno predstavimo njeno bogato življenjsko in poklicno pot.

Slovenske korenine
Ajdovski trgovec Janez Kobal je bil v svojem času dokaj izobražen mož. Končal je namreč trgovsko akademijo in posel bi mu v tem idiličnem primorskem kraju nedvomno dolgo in dobro cvetel. Ustvaril si je tudi družino, saj je našel zvesto družico Marijo Marc in dobil že morebitnega naslednika za svoje delovanje. Kot zavednemu Slovencu, ki se je ukvarjal tudi z zborovodstvom, pa je usoda izbrala drugačno pot. Tej je botroval Mussolinijev fašizem, ki je kmalu po Rapalski pogodbi, ki je 1920 določila mejo med Italijo in Kraljevino SHS, začel kazati prave zobe. Domača društva so bila namreč razpuščena, šolstvo okrnjeno, slovenska govorica pa v javnosti prepovedana.

Kobalu ni preostalo drugega, kot da se z družino vred umakne v takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tako se je tudi hči Sonja, rojena 3. marca 1927, še kot dojenčica znašla v novi domovini.

Mlada leta
Kobalovi so se ustalili v Ljubljani, kjer so Sonji tekla živahna mlada leta. Med vrstniki se je odlikovala s svojim zvonkim glasom in med igro so jo pogostokrat naprosili, naj jim zapoje kako pesem. Pevsko nadarjen pa je bil tudi njen sedem let starejši brat Ljubo. Oče Janez, ki je stopil v službo večje trgovine, je tudi v Ljubljani prevzemal vodenje zborov.

Glasba je torej dodobra zaznamovala Kobalovo družino, posebno še, ko se je brat odločil stopiti na poklicno pevsko pot. Sonja mu takrat še ni nameravala slediti. Ko so ji minila gimnazijska leta, se je celo nameravala zaposliti kot strojepiska. A so jo k sreči pregovorili …

Iz šole v ljubljansko Opero
Čas po drugi svetovni vojni je bil na Slovenskem glasbeno dokaj živahen. Sonja se je najprej izobraževala pri profesorici Kseniji Kušejevi. Prepevala je tudi v opernem zboru. Tam so kmalu spoznali njeno izredno muzikalnost. Odlikovala se je tudi zaradi svojega glasbenega spomina, tako da jo je skladatelj in dirigent dr. Danilo Švara povabil na preizkus pred posebno komisijo. Sonja je s svojim nastopom mahoma navdušila stroge ocenjevalce in bila sprejeta kot solistka v ljubljansko Opero. Tamkaj se je potem 18. junija 1953 prvič samostojno predstavila z vlogo Gilde v Verdijevi operi Rigoletto.

Razgibana službena leta
Mladi pevki so bila odprta vsa vrata za dolgoletno sodelovanje v hramu slovenske opere. V matični hiši je prepela vrsto odmevnih glavnih opernih in operetnih vlog. Sloves odlične koloraturne sopranistke pa jo je ponesel tudi na gostovanja zunaj domovine. Z opernimi predstavami in koncerti je tako ob spremljavi Opernega ali Filharmoničnega orkestra obiskala glavna mesta v tedanji Jugoslaviji, potem pa še Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Češko, Sovjetsko zvezo, Italijo in Nizozemsko. Povsod je bila sprejeta z navdušenjem. Snemala je za znano družbo Phillips. Leta 1956 so jo Avstrijci celo hoteli obdržati na Dunaju, kjer naj bi kariero nadaljevala kot solistka njihove Volksopere.

Sonja pa je vse do upokojitve ostala zvesta domačemu občinstvu. Ob tem je bila oktobra 1977 s sklepom pristojne republiške komisije uvrščena v krog izjemnih vrhunskih umetnikov.

Obsežno dopolnilno udejstvovanje
Sonja Kobal je imela srečo tudi v zasebnem življenju. Z glasbenikom, kontrabasistom Miškom Hočevarjem, si je ustvarila družino in zgradila dom, saj je bil mož po osnovnem poklicu gradbeni inženir. Usklajenost značajev je obema omogočala številne glasbene dejavnosti, ki jih je Sonja sicer razvijala že izza študijskih let. Tedaj je sama ob spremljavi harmonikarja Avgusta Stanka ali v duetu z Reziko Koritnikovo prepevala ljudske pesmi. Najdemo jo kot pevko narodno-zabavne glasbe pri zgodnji zasedbi ansambla Avsenik, poskusila se je kot popevkarica pri Bojanu Adamiču, skupaj z Miškom pa se je znašla v vokalnem kvintetu Optimisti, ki ga je spremljal Ljubljanski jazz ansambel. Iz tedanjega časa (1957) je zanimiv prvi posnetek priljubljene popevke Bela snežinka, ki je zdaj znana v izvedbi skupine Veter.

Po upokojitvi je Sonja Hočevar skupaj z nekaterimi pevskimi prijatelji prirejala samostojne nastope operne in ljudske glasbe. Gostovali so po šolah, društvenih dvoranah in delovnih kolektivih ter se podajali tudi prek državnih meja.

Za bodoče rodove
Še pred nastopom "vinilnih" plošč, ko je družba Jugoton izdajala tiste z 78 obrati, so se na njih pojavili tudi posnetki Sonje Hočevar in Rezike Koritnik, ki sta ob spremljavi Vaškega kvinteta prepevali slovenske ljudske pesmi. Sonja se je potem predstavila tudi v zabavni glasbi. V vlogi operne in operetne pevke pa je njen glas ostal na mnogih posnetkih radijske in televizijske hiše v Ljubljani ter na ploščah, kasetah in zgoščenkah doma in v tujini. Tudi to gradivo bo pomagalo ohraniti trajen spomin na njeno bogato in izjemno pevsko kariero.

Andrej Mrak

SOPRANISTKA SONJA HOČEVAR: OPERNE ARIJE 1. ODDAJA: ARIJE DONIZETTIJA, VERDIJA, BIZETA IN OFFENBACHA

SOPRANISTKA SONJA HOČEVAR - ŽENSKE V SVETU GLASBE