Glasba
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 17 glasov Ocenite to novico!
Naslovnica glasbene izdaje Iztrebljevalca 2049
Glasbo za film Iztrebljevalec 2049 sta zložila Hans Zimmer in Benjamin Wallfisch, se pravi "tovarna" hollywoodske filmske glasbe v sodelovanju z mlajšim kompanjonom. Poleg njunih stvaritev je v nabor uvrščena še Vangelisova skladba iz prvega dela filma, naslovljena Tears in Rain, ob njej pa še skladbe, ki jih izvajajo Elvis Presley, Frank Sinatra in Lauren Daigle. Foto: Discogs
Hans Zimmer
Hans Zimmer (1957), ki podpisuje glasbo za okoli 150 filmov, je v zadnjih letih ustvaril glasbo za stvaritve Christopherja Nolana, kot so Dunkirk, Batmanova trilogija, Izvor in Medzvezdje, pa tudi za Tanko rdečo črto, Gladiatorja in štiri dele Piratov s Karibov. V Frankfurtu rojenemu skladatelju je preboj na filmskem področju doživel leta 1988 z glasbo za Deževnega človeka, glasba za animirani film Levji kralj pa mu je sedem let kasneje prinesla oskarja. Foto: Discogs
Jóhann Jóhannsson
Islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson (1969) je v zadnjih letih pogosta izbira Denisa Villeneuva, tako je zložil glasbo za njegove filme Ugrabljeni (2013), Sicario: Onkraj zakona (2015) in Prihod (2016). Sicer pa mu je glasba za Teorijo vsega v letu 2015 ob mnogih nominacijah prinesla zlati globus. Po začetnem delu na glasbi za novega Iztrebljevalca je odpadel, ker je režiser želel, da bi bila ta slišati bliže Vangelisovemu izvirniku. Jóhannsson pa je zavezan s pogodbo, da dogajanja okoli tega javno ne komentira. Foto: EPA
       Določenih zadev ne moreš nikoli ponoviti.       
 Vangelis
Vangelis
Očitno neponovljivi Vangelis. Glasbenik kultnega statusa, ki se je leta 1943 rodil kot Evángelos Odysséas Papathanassíou, se ponaša z več kot 50-letno kariero in približno tolikšnim številom izdanih albumov. Foto: Discogs

Poslušamo: Iztrebljevalec 2049

Glasba za nadaljevanje filma iz leta 1982
1. december 2017 ob 15:09
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ob glasbi za film Iztrebljevalec 2049 se postavlja predvsem vprašanje, kako izpolniti režiserjevo željo, da bi bila ta čim bliže tisti za prvi del iz leta 1982, če tvoje ime ni Vangelis in če nočeš blago rečeno pri tem podvigu neslavno pogrniti.

Po nekaj zapletih sta glasbo za film Iztrebljevalec 2049 zložila Hans Zimmer in Benjamin Wallfisch, se pravi eden današnjih ključnih avtorjev hollywoodske filmske glasbe v sodelovanju z mlajšim kompanjonom. Poleg njunih stvaritev je v nabor uvrščena še nova izvedba Vangelisove skladbe Tears in Rain iz prvega dela filma, tukaj naslovljena Tears in the Rain, ob njej pa še skladbe, ki jih izvajajo Elvis Presley, Frank Sinatra in Lauren Daigle.

Opravimo pregled dogajanja s kadrovskega ozadja, ki je nujen za jasnejše razumevanje izdelka, s katerim imamo opravka. Sprva so jo (seveda?) pogumno mahnili k Vangelisu, enemu izmed očakov elektronske glasbe in avtorju glasbe za Iztrebljevalca iz leta 1982, čigar takratni izdelek je v zgodovino upravičeno zapisan kot približno tako kultna zadeva kot sam film. Danes 74-letni Grk je povabilo filmarjev modro in tudi častno zavrnil ter kasneje za ameriški National Public Radio svojo odločitev pojasnil z besedami: "Določenih zadev ne moreš nikoli ponoviti." Dodal je še, da gre za nekaj, kar se udejanji le enkrat v življenju - kakor bi se denimo lotil glasbe za nadaljevanje filma Chariots of Fire, kar je zanj popolnoma nemogoče. K Vangelisovemu preteklemu delu se bomo še vrnili, saj brez primerjav seveda ne bo šlo, tudi iz popolnoma praktičnih razlogov, kot so izrecne želje režiserja Iztrebljevalca 2049.

Naslednja - pravzaprav kar pričakovana - izbira je bil islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, ustvarjalec širokega razpona, ki je leta 2015 odnesel domov zlati globus za glasbo v filmu Teorija vsega. Jóhannsson je v zadnjem času postal kar ustaljena izbira Villeneuva in je ustvaril glasbo za njegove filme Ugrabljeni (2013), Sicario: Onkraj zakona (2015) in Prihod (2016). Vendar je nato prišla v javnost novica, da Islandec ni več na krovu ekipe novega Iztrebljevalca, saj je bila režiserjeva želja, da bi bila glasba za njegovo stvaritev bliže Vangelisovemu izvirniku.

In tako se je kot tretja in zadnja izbira ekipi priključil Hans Zimmer, tako rekoč tovarna glasbe za hollywoodske filme, saj jih je za zdaj opremil okoli 150. Zimmer je po lastnih besedah vse svoje skladateljsko življenje sanjal o komponiranju glasbe za Iztrebljevalca, tako da z njegovega vidika "še dobro", da se je ta drugi del tudi dejansko zgodil. K projektu pa je priključil še svojega nekdanjega učenca in trenutno najljubšega sodelavca Benjamina Wallfischa. Ob tem je imel Zimmer bolj kot ne vlogo supervizorja, saj je bil večino časa na koncertni turneji, tako da je po njegovih besedah "težaško delo v veliki meri opravil Wallfisch". Na ime slednjega ste nemara letos že naleteli, saj je ustvaril tudi glasbo za film Tisto, s čimer si je še pred koncem leta že prislužil - za zdaj zgolj - besede hvale za najboljšo glasbo v grozljivki.


In tako sta se oba na novo angažirana skladatelja zavezala, da bosta zvesto sledila izvornemu Vangelisovemu delu v smislu zvočne pokrajine, ki ji naj bi dodala svojo vizijo časovnega premika dogajanja 30 let v prihodnost od prvega dela. Zimmerjeva in Wallfischeva zvestoba je celo oprijemljive narave, saj sta se odločila uporabiti mašinerijo, ki jo je takrat za Iztrebljevalca uporabil Vangelis. Na tem mestu velja omeniti dejstvo, da je bila v času nastanka glasbe za prvi del zahodna družba močno pod vplivom navdušenja nad razvojem tehnologije, ki ga je spremljala nekoliko naivna vznesenost. Ob poslušanju sveže glasbe za drugi del pa je skoraj neizbežno vprašanje, ali so res med prvim in drugim delom minila kar tri desetletja.

Sama zamisel je morda dobra, vendar izdelek poslušalcu lahko daje misliti, da se je distopična scena tukaj tudi zares realizirala – uporabljamo in konzumiramo zadeve, ki so bile nekoč napredne, uporabljamo in konzumiramo tudi zadeve, ki so danes napredne, vendar pa kljub vsemu temu materialnemu razkošju ni prišlo do nobenega ustvarjalnega napredka. Nostalgičnost tukaj izpade prej kot nesposobnost tega premika, njuna zvočnost je zgolj plaha spremljevalka slike. Tako Zimmer in Wallfisch ne uspeta ujeti temačne melodike, ki je bila v prvem delu pogosto tako močna, da je lahko učinkovala prav tako intenzivno kot slika, zaradi česar je to Vangelisovo delo tudi lahko zaživelo tudi samostojno življenje. Še najuspešnejša sta v skladbah Mesa, Joi, Tears in the Rain, vendar so to skladbe, v katerih se še najbolj približata izvirniku.

Vendar vse povedano ne pomeni, da njuno delo ni vzorno, glede na to, da je govora pač o glasbi za film, ki naj torej služi temu, kar je v ospredju. Njun prispevek daje vtis, da s svojim nihanjem med zadržanostjo in nasilnostjo naravno spada k prizorom, ki jih spremlja. Tako se tudi na zvočni ravni porajajo občutja negotovosti, preganjavice in kar je še teh, ki jih povezujemo s svetom, kakršnega je Villeneuve slikal na svoje platno. Vendar pa tako kot zgodba leta 2049 ne premore tako silovito pogubne romantike in tako močnih dialogov kot tista, ki je postavljena v leto 2019, je tudi zvokovna dimenzija dušno precej ploska.

Poslušalec se le stežka otrese občutka, da je bilo pri ustvarjanju Hansa Zimmerja in Benjamina Wallfischa v ospredju predvsem pretirano strahospoštovanje do izvirnika in tako morda sicer res nista prizadela občutkov oboževalcev izvirnika, kar je nemara uspelo tudi samemu filmu. Vendar nista naredila nobenega koraka naprej in je njun izdelek ostal na ravni zvočne podlage, ki bo hitro zdrknila v pozabo. Režiserjeva želja, da naj bo glasba bliže izvirniku, je na koncu porodila predvsem izdelek v obliki obledelega replikanta Vangelisovega prelomnega dela.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
KovacevaKobila
# 01.12.2017 ob 17:44
Kaj je pa z Zimmerjem narobe? Vangelisa spostujem in obcudujem a Hans je za mene stopnicko visje ;)

osebno mnenje


Ne me razumet narobe, absolutno nič ni narobe s Zimmerjem. Obožujem njegova zgodnja, bolj sintesajzersko orientirana dela z močno melodiko. Se mi pa zdi, da zadnje čase dela preveč projektov, zato so se določene rešitve začele ponavljat (recimo tektonska, pulzirajoča trobila/pihala v Batmanu, Inceptionu itn.), poleg tega pa je njegova muzika zadnje čase bolj v funkciji 'tepiha'. Močnih tem, s katerimi se je proslavil (Rain Man, Black Rain, Thelma & Louise, The Last Samurai, Gladiator itn.) praktično ni več. Tudi novi Blade Runner v tem pogledu ni izjema.

Poleg tega pa je v njegovih delih ogromno pasaž, ki so na meji plagiatorstva. Recimo paralele s Holstovimi Planeti v Gladiatorju ali izjemna podobnost osrednje teme v True Romance z Orffovim Gassenhauerjem.

Tega pri Vangelisu nisem nikoli zaznal, zato se mi zdi bolj originalen, samosvoj ustvarjalec.

Kljub temu pa je Zimmer nedvomno velikan filmske muzike.
don_lavtarini
# 01.12.2017 ob 16:27
Lep prispevek, se strinjam s tem da je glasba, ki mi je bila sicer (tako kot tudi film) zelo všeč, v zelo plitkih vodah safe zone-a. Film vključno s glasbo je zelo dostojen naslednik prvega dela, ni pa v kontekstu današnjega časa to, kar je bil za tisti čas izvirnik. To pa tudi ne rabi in niti ne bi mogel biti, to bo moral biti nek nov film z novo izvirno zgodbo, na kar upam da ne bomo čakali predolgo. Glede obsedenosti z recikliranimi hipsterskimi retro motivi dandanes pa bi malo v zagovor rekel, da je ravno toliko izvirna kot je bila obsedenost s tehnologijo in post(nukleo)apokaliptično prihodnostjo v času hladne vojne in je samo odraz časa v katerem živimo.
Brokoli1976
# 02.12.2017 ob 11:25
Zgoraj ste omenili Morriconeja, ampak on je samo najbolj izpostavljen. Gre za obdobje o katerem se bo še pisalo in eno kopico noro dobrih italijanskih skladateljev. Pisali so pa za porniče in C klasa vesterne. Ampak muzika! Iz tega črpa Tarantino: Umiliani, Bacalov, Piccioni, Trovajoli, De Masi, Micalizzi. Osebno mi je najboljši pa Francoz, potaplač in prezgodaj preminuli: François de Roubaix, poslušajte tega, ker je vesoljec.
Brokoli1976
# 02.12.2017 ob 11:20
dobra je scena s hologramko v dežju, pa mesto smetišče. Sicer pa vsebinsko silno plehka reč. Tudi muzika je brez jajc.
rangerno1
# 01.12.2017 ob 18:24
Sam sem velik ljubitelj prvega dela in njegovega soundtracka, ki ga je z odliko naredil Vangelis. Tudi sicer sem velik fan sci-fija in poslušalec dobrih soundtrackov na splošno. Ampak roko na srce, Blade Runner 2049, je kot film zelo soliden in v vrsti razno raznih prequelov in sequelov za današnji čas dostojen naslednjik. Kar pa se tiče samega soundtracka (kar me je bilo strah že od samega začetka) pa sta Hans Zimmer in Benjamin Wallfisch pogrnila na celi črti. Oba poznam že dolga leta in imata za seboj nekaj odličnih projektov, tole pa je milo rečeno greznica brez pravega obraza, hrbtenice in jajc, povsem generičen soundtrack, ki je bil velik plus prvega dela in ki je naredil celoten ambient tako pristen. Žal eno večjih razočaranj, kar se soundtrackov tiče sploh, težko je bilo stopiti v čevlje velikega Vangelisa in oba sta žal gladko pogorela, kot rečeno film pa je dober, poustvarit prvi del in doseči podoben efekt pa je glede na vse okoliščine bilo tako nemogoče.
jagr68
# 01.12.2017 ob 17:46
Mogoče v članku tudi ni najbolj poudarjeno, toda Zimmer in Wallfisch sta skladbo spisala le nekaj mesecev pred izidom filma in nista bila pri projektu že od začetka. To je za moje pojme obsojeno na povprečje, še posebej mi je v uho padel lanski Rogue One, ki je imel podobne probleme in tako je povsem solidni Giachinno v film nametal res pozabljivo glasbo, ki ne seže do gležnjev Johnu Williamsu.
Sinergija režiserja in skladatelja ter vpletenost v projekt slednjega pa je močno opazna pri filmih Christopherja Nolana. Že Dunkirk in Interstellar sta lep primer Hansove vrhunskosti in kako lahko glasba močno vpliva na kvaliteto samega izdelka, ne pa da je dodana v zadnjem trenutku. Nekaj podobnega sem sam čutil ob sicer izredno dobrem Blade Runnerju 2049.
jackm8
# 07.12.2017 ob 14:36
Vangelisov album za originalnega je prva njegova stvar, ki sem jo kupil, pa jo enostavno težko poslušam. Par odličnih zadev, potem pa veliko filerja, ki dela le ob sliki. Skupaj vzeto nekaj najboljšega, na samo ne. El Greco, Opera, China, 1492, to mam, pa zraven Bacha.
GLaDOS
# 01.12.2017 ob 17:09
@KovacevaKobila

Kaj je pa z Zimmerjem narobe? Vangelisa spostujem in obcudujem a Hans je za mene stopnicko visje ;)

osebno mnenje
KovacevaKobila
# 01.12.2017 ob 16:47
Dobra kritika.

To, da bo novi Blade Runner glasbeno razočaranje, je bilo več ali manj neizogibno. Prvi Blade Runner je bil navsezadnje Vangelisovo življenjsko delo.

Poleg tega pa Zimmer, Wallfisch in Jóhannsson niso skladatelji istega ranga, kot je Vangelis. To je zlasti vidno pri liričnih temah iz prvega Blade Runnerja (Love Theme, Memories of Green, One More Kiss, Dear itn.), kjer zasijejo Vangelisovo skladateljsko mojstrstvo, subtilnost, poetika itn. Vangelisa se reducira na mojstra sintesajzerske atmosferike, v resnici pa je vrhunski melodik in aranžer, ki z neverjetno lahkoto združuje elektroniko, orkestralno muziko, džez itn.

Nasploh so današnji skladateljski superzvezdniki bolj ali manj bleda senca starih mojstrov a la Morricone, Bernstein, Herrmann, Williams, Goldsmith, Barry itn. Izjema sta morda le Alexandre Desplat in Carter Burwell.
Kazalo