Tudi tistim, ki niste privrženci elektronskega zvoka, če boste že na začetku potrpežljivi, pri uvodno-naslovni skladbi Howl, se bodo odprla vrata v elektronsko glasbo s poudarjenim človeškim obrazom. Foto: Discogs
Tudi tistim, ki niste privrženci elektronskega zvoka, če boste že na začetku potrpežljivi, pri uvodno-naslovni skladbi Howl, se bodo odprla vrata v elektronsko glasbo s poudarjenim človeškim obrazom. Foto: Discogs

Bil sem trdno prepričan, da bom neštete hvalospeve tej čudoviti instrumentalni glasbi že kmalu pretočil v rubriko Poslušamo, a sem vedno znova, ob poslušanju albuma Howl, poskušal ubesediti novo … nazornejšo zgodbo.

Po nekajkratnih poskusih, da približam bralcu ta impresivni zvokovni preplet, nore tonske kombinacije in povsem nepričakovano nekonvencionalen ritem, sem v na videz sizifovskem slogu, a sila prijetnem početju (nenehnem preposlušanju) za ušesa nehal pisati. Za nekaj časa. Kajti to morate slišati!

Gre za t. i. počlovečenje umetno povzročenih zvokov, ritmov, bitov, zank, sekvenc, ki se skozi prste mladega glasbenega ustvarjalca iz Leicestra slišijo kot eksperiment s konceptom ali bolje rečeno glasbeno delo s ključem. Rival Consoles ničesar ne prepušča naključju. Njegova melanholija (Ghosting, Laments) se tako sočno zažira v tkivo, ki z vsakim gibom (Afterglow, Morning Vox) postaja še bolj lesketavo napeto (Looming, Walls).

Instrumentarij se na trenutke zdi (sliši) naravnan, kot da bo vsak hip zvok pobezljal iz dimnika. A v tem konglomeratu navideznih vzdušij Rival Consoles ne dopušča klimaksa - niti oddiha od zlitine barvitih mehkih melodij, ki se prilegajo tako vsakdanjim opravilom kot tudi najvišji stopnji osredotočenosti pri delu.

Moram priznati, da ni iz trte zvita tista pripomba hrvaškega občudovalca opusa Leeja Westa, ki za zadnjega pravi, da je Gustav Mahler elektronske glasbe. Častno.