Wire je v nekem intervjuju nedavno zatrdil, da je skupina pripravljena na “tretji veliki preobrat” v svoji karieri. Zaveda se tudi, da jim javnost novih priložnosti ne bo dajala v nedogled in da bo novi album Send Away the Tigers, ki bo izšel naslednjo pomlad, odločilen za njihovo nadaljnjo usodo. “Zdaj gre za biti ali ne biti,” (pravzaprav se je izrazil malo krepkeje: “It’s shit or bust.”).

Deseta obletnica izida Everything must Go
Sicer pa so Manic Street Preachers črnoglede napovedi že kdaj prej postavili na laž: v osemdesetih so se kot glasen punk-glambend v trendovski London prebili s podeželskega Blackwooda v Južnem Walesu. Njihov tretji album, temačni The Holy Bible, še danes sodi med klasike alternativne glasbe in si je takrat prislužil primerjavo z Nirvaninim In Utero, toda na naslovnice časopisov so prišli po bolj nesrečnem spletu dogodkov. Njihov kitarist in tekstopisec Richey Edwards (ki si je nekoč na odru v roko vrezal besedi 4 Real) je izginil neznano kam; najverjetneje je naredil samomor, a trupla niso nikoli našli. Preostala trojica (Nicky Wire, pevec James Dean Bradfield in bobnar Sean Moore) je po daljšem premoru leta 1996 izdala album Everything Must Go, ki bo prav te dni, ob svoji deseti obletnici, ponovno izšel v obogateni različici.

Prejšnjega albuma še sami ne marajo
Everything Must Go s singlom a Design for Life je iz njih naredil zares veliko skupino, ki je dosegala platinaste naklade. Nato je leta 2004 prišla plošča Lifeblood, ki jih je zopet potegnila k tlom. Wire je v imenu skupine nedavno takole popljuval slabo prodajani Lifeblood: "Več ljudi nam je reklo, da je pesem The Love Of Richard Nixon (najuspešnejši singel z albuma, op. n.) zvenela kot nekaj, kar bi lahko napisala Pet Shop Boys. No, verjetno mora imeti vsaka skupina svoje sušno obdobje, sicer nenehno preigrava iste zadeve ... Zdaj vemo, da se moramo vrniti z nečim izjemnim in to je neverjetno naporno." Elegični pop bodo v prihodnje zopet zamenjali za udarnejše melodije.