Sopranistka Bernarda Bobro se je petja začela učiti v Mariboru, študij pa je končala na Umetniški univerzi v Gradcu. Pet let (2000−2005) je bila članica ansambla dunajske Ljudske opere, od tedaj pa poje v različnih gledališčih po Evropi. Foto: Slovenska filharmonija
Sopranistka Bernarda Bobro se je petja začela učiti v Mariboru, študij pa je končala na Umetniški univerzi v Gradcu. Pet let (2000−2005) je bila članica ansambla dunajske Ljudske opere, od tedaj pa poje v različnih gledališčih po Evropi. Foto: Slovenska filharmonija
Mezzosopranistka Barbara Sorč je med študijem najprej pela v APZ Toneta Tomšiča, potem tudi v Komornem zboru Ave. Študirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in pozneje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjevala pa se je na številnih mednarodnih seminarjih. Predstavila se je na številnih samostojnih in skupinskih recitalih, kot solistka v različnih komornih zasedbah, sodelovala je tudi z orkestroma SNG Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in drugimi. Deluje tudi kot pevska pedagoginja. Foto: Slovenska filharmonija
Tomislav Mužek
Tomislav Mužek je ob diplomi na dunajski Univerzi za glasbo in gledališko umetnost zmagal na mednarodnem pevskem tekmovanju Ferruccia Tagliavinija in hkrati postal najmlajši solist ansambla Dunajske državne opere. V Bremenskem gledališču se je intenzivno ukvarjal z vlogami za lirske tenorje, med letoma 2003 in 2010 je bil član ansambla splitskega Hrvaškega narodnega gledališča, v naslednjem letu bo debitiral v Tokijski nacionalni operi in v Kielu nastopil v naslovni vlogi v Lohengrinu, kar dokazuje, da prehaja med wagnerjanske dramske tenorje. Foto: Slovenska filharmonija
Luka Debevec Mayer
Luka Debevec Mayer se je rodil slovenskim staršem v Buenos Airesu, študiral je filozofijo in petje. Argentinsko združenje glasbenih kritikov mu je podelilo nagrado za najboljšega argentinskega pevca za leti 2004 in 2009. Posebno mesto v njegovem repertoarju imajo sakralne pesmi, zato jih pogosto uvršča na svoje nastope (zlasti v cerkvah). Redno organizira kulturno-glasbene projekte izobraževalne in duhovne narave. Foto: Slovenska filharmonija

Mozartov Requiem v d-molu velja za skladbo, okrog katere se je v zgodovini glasbe spletlo skorajda največ bolj ali manj verjetnih zgodb, ki so krožile kot govorice po dunajskih kuloarjih in v pripovedih skladateljeve vdove Constanze ter so izjemno ustrezale duhu romantizma, so zapisali v Slovenski filharmoniji. Med najbolj srhljive sodi zgodba o neznanem moškem, ki je do skladatelja prišel kot duh in mu naročil mašo za umrle. Zaradi filma Miloša Formana Amadeus je dolgo prevladovalo mnenje, da je bil Mozartov skrivnostni naročnik Antonio Salieri.
Skrivnostni naročnik
Šele leta 1964, ko so v arhivu Dunajskega Novega mesta odkrili pismo Antona Herzoga, glasbenika na gradu grofa von Walsegga, se je razkrilo, da je Requiem Mozartu naročil grof Franz von Walsegg poleti 1791. Mladi grof je bil velik ljubitelj glasbe, ki se je želel uveljaviti tudi kot skladatelj in je skladbe naročal pri znanih dunajskih skladateljih, pozneje pa jih izvajal kot lastne. Po prezgodnji smrti svoje mlade soproge je grof želel prvo obletnico njene smrti zaznamovati z izvedbo maše za mrtve v grajski kapelici, za avtorja requiema pa izbral Mozarta, čigar dela je občudoval že prej. Ker je naročnik verjetno želel ostati anonimen, da bi avtorstvo lažje pripisal sebi, je k Mozartu poslal sla.
Osamljeni in delovni skladatelj
Medtem ko je Mozartova žena razkošno živela z mladim spremljevalcem Franzem Xaverjem Süssmayrjem v zdravilišču Baden, je Mozart ta čas sam preživljal na Dunaju in skladal cele dneve. Zaradi prezaposlenosti s komponiranjem opere Čarobna piščal ter Koncerta za klarinet in orkester se je naročila lotil šele septembra. Mozart je novembra zbolel, verjetno za akutno revmatsko mrzlico, 5. decembra pa umrl in partitura je ostala nedokončana.
Vprašljivo avtorstvo dokončanja skladbe
O tem, kako in kdo je dokončal skladbo, obstaja več teorij. Splošno uveljavljena, tudi v romanih zapisana različica pravi, da je delo dokončal Süssmayr. Mozartova soproga Constanza je že nekaj dni po pogrebu, verjetno v strahu, da bi morala denar vrniti naročniku, iskala skladatelja, ki bi moževo delo končal. Mozartov učenec Franz Jacob Freystadtler in Joseph Lepold Eybler, ki ga je Mozart zelo spoštoval, sta oba orkestrirala le nekaj delčkov in hitro odnehala. Vdova se je obrnila še na nekaj skladateljev, nato pa je po skladateljevih skicah zadnjih stavkov skladbo večinoma dokončal Süssmayr. Strokovnjaki menijo, da so mu pri tem pomagali Mozartovi učenci, strokovnjaki pa so odkrili tudi veliko Mozartovih skic, ki so bile Süssmayrju na voljo za dokončanje skladbe.
Vsekakor je Süssmayr, ko je bil Requiem končan, partituro prepisal, ponaredil Mozartov podpis in na začetku napisal letnico 1792, potem pa material izročil grofu Walseggu, ki ga je ponovno prepisal in dopisal svoj podpis.
Ko se je razvnel spor zaradi avtorstva, je Beethoven lakonsko odgovoril: "Če ga ni napisal Mozart, je Mozart tisti, ki ga je napisal," so zapisali ob današnjem koncertu. Requiem je zasenčil skoraj vsa Mozartova druga dela in koncert Slovenska filharmonija označuje kot poklon ob 220. obletnici smrti velikega skladatelja.
Mozartovo soočenje s smrtjo
V pismih je Mozart zapisal, da je bilo skladanje Requiema soočenje s samim seboj, z minljivostjo in smrtjo, o teh temah pa je premišljeval že prej. V pismu bolnemu očetu je leta 1787 zapisal: »Glede na to, da je smrt, realno gledano, pravi namen našega življenja, sem tudi jaz pred nekaj leti spoznal tega resničnega, najboljšega človekovega prijatelja ter ugotovil, da njegova slika v sebi nima nič srhljivega, temveč prinaša veliko pomirjajočega in tolažilnega. Zahvaljujem se Bogu, ker mi je podaril to srečo, da sem ga lahko spoznal kot ključ do našega srečnega zveličanja. Nikoli ne grem v posteljo, ne da bi pomislil, da me – čeprav sem mlad – naslednji dan lahko ni več ...«.