Glasba
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 67 glasov Ocenite to novico!
Nick Cave
Med nastajanjem Caveovega 16. studijskega albuma Skeleton Tree se je njegov sin Arthur smrtno ponesrečil pri padcu s pečine v Brightonu, kjer družina živi. Glasbenik se je s tragedijo spopadel na edini način, ki ga pozna - presejal jo je skozi svojo umetnost. Nove pesmi je zato težko poslušati drugače kot z zavedanjem globokega žalovanja. Foto: EPA
Nick Cave v Stožicah
Pogled z druge strani: na novi turneji Cave med podaljškom za svoj hrbet spusti nekaj deset najhitrejših plezalcev na oder. Foto: MMC RTV SLO
Nick Cave v Stožicah
Ste že kdaj slišali izvajalca na koncertu reči tisto klasično "tudi jaz imam vas rad" in začutili, da to stoodstotno resno misli? Foto: MMC RTV SLO
Nick Cave
Album Skeleton Tree je na ravni globoko osebnoizpovedne mojstrovine verjetno primerljiv z Bowiejevim labodjim spevom, albumom Blackstar. Foto: EPA
Nick Cave & The Bad Seeds
Po tridesetih letih od prvega skupnega albuma so se Nick Cave & The Bad Seeds prvič podali na turnejo po arenah velikih kapacitet. In to v obdobju, ko zvenijo najbolj eksperimentalno doslej. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

"To ni koncert, to je maša": Nick Cave in transcendenca glasbene izkušnje

MMC na koncertu Nicka Cava v Ljubljani
31. oktober 2017 ob 07:43
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tudi najbolj gorečim oboževalcem Nicka Cava - in vemo, da teh v Ljubljani ni malo - bi težko zamerili, če so na koncert v okviru turneje Skeleton Tree čakali z rahlim nelagodjem. Še posebej, ker je bilo poslušanje aktualnega albuma na trenutke skoraj preveč intimna, voajerska izkušnja tujega trpljenja. A prav ta album je bil iztočnica za enega najbolj katarzičnih koncertov v spominu.

Nick Cave & The Bad Seeds na prvi pogled niso idealna zasedba za ljubljansko Areno Stožice in Stožice se ne zdijo idealna lokacija za izvajalca, ki nas je v preteklosti razvajal v pravljičnem ambientu Križank in malo manj pravljični domačnosti Hale Tivoli, kjer bi se sinočnji koncert po prvotnih načrtih tudi moral odviti. Cavov opus se razteza na spektru med tiho intimo in ekstatično kakofonijo, v njem pa odzvanjajo motivi smrti, nasilja in religiozne tematike: stadionske himne to niso. In vse to lahko povemo, še preden smo sploh omenili pregovornega slona v prostoru: Avstralčev novi album Skeleton Tree, ki je jedro trenutne svetovne turneje, je nastal v obdobju neposredno po tem, ko je njegov 15-letni sin Arthur umrl v tragični nesreči.

Glasbenik sam nas je izrecno posvaril pred vlečenjem preprostih vzporednic med osebno tragedijo in umetniškim izdelkom. Pa vendar: album se začne z neizprosnima verzoma "You fell from the sky / Crash landed in a field Near the river Adur" in se zgosti v šopek osmih srce parajočih meditacij o izgubi, hrepenenju in nemoči; "Nothing really matters when the one you love is gone," ječi v pesmi I Need You. Kako naj taka razprtost razrvanosti in bolečine preživi v betonski skledi, kjer bo več kot deset tisoč navdušencev, ki si Cava malce posestniško lastimo (v Ljubljani je ne nazadnje reden gost), mahalo s telefoni? "To ni koncert, to je maša," je dahnila Hrvatica poleg mene, in prenapetosti takih izjav ne bi verjela, če ne bi doživela sinočnjega koncerta. Navidezna vulgarnost ambienta je nekako samo še podčrtala kontradiktorno, bolečo lepoto večera.

V svoji klasični opravi ozko krojene obleke in neverjetno zloščenih čevljev je zdaj že 60-letni Nick Cave nastop začel brez okolišenja: na barskem stolčku, s pesmijo Anthrocene in razrvanim stokom pesniškega subjekta, naj se ljubljeni "prosim vendarle že vrne domov". Že nekaj pesmi kasneje rekvizit izgine in pred nami je "stari" Cave, tako zelo znani in zdaj vendarle drugačni: še vedno večino koncerta preživi na ozki pisti pred prvo vrsto, kjer se pusti malikovati iztegnjenim rokam oboževalcev in kjer izrecno išče intimen, pa čeprav bežen stik s posameznimi poslušalci. V prvi vrsti je človek priča za leto 2017 skoraj neverjetnemu fenomenu: ljudje sramežljivo skrivajo telefone in fotoaparate, ko se namrgodeni pogled barda upre naravnost vanje. Tudi grabežljive roke nikoli nepovabljeno ne segajo po pevčevih nogah ali torzu.

Kasneje bo svoje žilavo, vitko telo tudi zalučal med ljudi, in to z brezbrižnostjo, ki je njegova leta in stopnja slave zagotovo ne narekujeta. A tako kot Heraklit ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi ta koncert ne bi mogel biti ponovitev nastopa v Hali Tivoli pred štirimi leti, pa tudi, če bi bil izbor pesmi popolnoma enak. Če sta Caveovo srepeče, izzivalno strmenje in kroženje z boki nekdaj oddajala nezamenljivo seksualen, pa čeprav rahlo melanholičen naboj, so zdaj v igri popolnoma druge sile: očitno smo v družbi umetnika, ki svojo bolečino vedno znova raztaplja in osmišlja v delu.

V drugi polovici nastopa se nove pesmi prepletajo s standardnim repertoarjem "največjih uspešnic" Caveovega kanona: podaljšane, nadgrajene, meditativne izvedbe antologijskih Tupelo, From Her To Eternity in seveda Red Right Hand - priložnost, da the Bad Seeds dokažejo, da znajo ustvariti tudi veličasten hrušč in ne le nežnih baladnih podlag (Warren Ellis je še vedno derviš na violini). Pesmi so se v dolgih letih razrasle, pridobile nove pomene ali predrugačile prejšnje. Vsaka posamična skladba je nova izkušnja, pa čeprav ga morda v živo slišiš že petič. Klasika The Ship Song kar naenkrat zveni kot tesna sorodnica nove elegije Girl In Amber, pa čeprav je med njunima nastankoma več kot četrtstoleten razmik. Po vsem tem je The Mercy Seat, morilčev poslovilni nagovor z električnega stola, skoraj lahkoten komad za razrahljanje ozračja.

Določeni prijemi so klasično stadionski: "Tukaj lahko pojete zraven, če hočete ..." navrže ob prvih taktih balade Into My Arms. In potem tulimo refren, morda celo brez ozaveščanja tega, kako netipično "stadionska" skladba je ateistična ljubezenska elegija, natrpana z verskim podobjem. In kljub vsem tem izletom v arhive ni električna energija v prostoru niti malce popustila med vračanji k najnovejšemu albumu.

Med nenadkriljive spomine se bo marsikomu zapisal tudi podaljšek, ki se je začel s težavnim ritmom ploskanja ob The Weeping Song. Cave se nekako - in na nesrečo svojih varnostnikov - znajde sredi parterja, najbrž ves čas na robu kaosa, kjer na svoje "vernike" polaga roke kot kak ritualni zdravilec. Ob vrnitvi na oder s seboj pripelje kakih petdeset najhitrejših plezalcev iz prvih vrst, si jih postavi za hrbet in z boki odsuče neopisljivo sugestivno, kaotično izvedbo pesmi Stagger Lee. Za sklepno pesem večera, nosilni singel prejšnjega albuma Push The Sky Away, četico na odru uporabi kot zborček, ki šepeče pripev in z repetitivno gesto "odriva nebo".

V dveinpolurnem nastopu smo s Caveom nihali na premici med vznesenostjo in obupom; težko je z besedami pojasniti, zakaj in kako je bilo to kolektivno doživetje posameznikovega trpljenja lahko pod črto radostna izkušnja. Skupinsko pritrjevanje življenju in ne le voajersko opazovanje človeka, ki ga razžira žalost.

Še manj je jasno, kako je lahko vsaka nota zvenela neizpodbitno avtentično. Ste že kdaj slišali izvajalca na koncertu reči tisto klasično "tudi jaz imam vas rad" in začutili, da to stoodstotno resno misli? Ne glede na to, ali ima Nick Cave mesto v vašem osebnem panteonu najljubših, si upam trditi, da je bila sinočnja izkušnja za vse prisotne eno najbolj samosvojih koncertnih doživetij v življenju.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
vesel
# 31.10.2017 ob 09:20
To je bil koncert leta!!!
psychocandy7
# 31.10.2017 ob 19:41
raztrgal je. Pa se spomnim še Cavea v Križankah, v mesečini, tam okoli the Good Son plate, pa vmes. Priznam, da sem dooooolgoletn fan. Bila sem tud malo skeptična, ravno zaradi ''voajerizma'' v odnosu do njegove osebne tragedije. In množičnega navala na Stožice.
A sem tako uživala, da je težko povedat. Tudi zvok je bil bistveno boljši, kot sem mislila. V Tivoli je men obupen zvok.
Nick je norc.
Pa Ellis tud:) Neskončno me je osrečil z izbruhi božanskega hrupa. Magic.
pa vsi ostali.
Zaph00d
# 31.10.2017 ob 13:17
Se strinjam z vsem zapisanim, koncert je bil fenomenalen. Če bi jaz pisal recenzijo, ne bi šlo brez omembe Jubilee Street, zame osebno vrhunec koncerta.
lerin
# 31.10.2017 ob 11:27
Tole pa je bil kar koncert desetletja. Sem bil na par njegovih, Križanke, Tivoli, ampak to je bil KONCERT!
shambala
# 31.10.2017 ob 10:40
Tole je biu res dober koncert, lahko bi ga poslusov do jutra! Tip je car!
stewie
# 31.10.2017 ob 08:31
Presenečen, kaj so pa prave predstave o Bogu, če so ljubezenske emocije napačne?
Morda sovražne emocije? Verjetno že, glede na toliko krutih pobijanj v njegovem imenu.
staggerlee
# 31.10.2017 ob 18:27
To je to, bolš ne bo.
ennui
# 31.10.2017 ob 08:53
Avtorica članka pa kar na odru. Well effing done. Ljubosumen:)
Up
# 01.11.2017 ob 14:44
NICK. Ko se združita inteligenca in veliko, veliko srce.
qwertz
# 31.10.2017 ob 18:24
Nisem ljubitelj njegove glasbe pa sem vseeno užival na koncertu... Umetnost in Poezija.....
nuLanuLa
# 31.10.2017 ob 10:32
Cave je bog.
PikiMiki
# 31.10.2017 ob 11:18
Odlično je bilo :)
prim00z
# 31.10.2017 ob 18:55
Mety - če ni kupne moči za koncert, ni koncerta.
Tudi sam bi si želel Gorillaz raje videti v Lj kot na Dunaju, ampak jbg.
arhitektka
# 31.10.2017 ob 10:07
Sin je skočil s pečine pod vplivom LSD. Star 15 let.
fuckwad
# 31.10.2017 ob 08:06
Higgs boson blues in from her to eternity sta bili zame vrhunec
Mal prevec je sicer tezil z zadnjo plato, a s svojo " religioznostjo" je koncert naredil (se) boljsi kot pred leti v Tivoliju. Pa zvok je bil (zame nepricakovano) odlicen
Primko
# 01.11.2017 ob 23:28
Vrhunsko. Samo to bi dodal. Mogoče še izpostavil izvrstno izvedbo Jubilee Street, kot je že omenil predhodni komentator.
ABADON
# 31.10.2017 ob 18:43
A ma se flet v lj?
Vasilij Zajcev
# 31.10.2017 ob 14:07
Blo je fajn :)
Samsa
# 03.11.2017 ob 15:01
Blano dobro ... Bil sedmič in vsakič je boljše, pa že prvič leta 2001 je blo nepozabno. Njegovi koncerti so daleč najboljši! The Bad Seeds so mašina, katera melje skozi celoten koncert in te na koncu zdrobi. V prah ...
sagoza
# 02.11.2017 ob 12:32
"To ni koncert, to je maša": To ni Nick, to je Miša.

https://ibb.co/n9x0Aw
odlekiran
# 31.10.2017 ob 20:23
Leonard Cohen, Nick Cave, potem pa dolgo nič...
presenečen
# 31.10.2017 ob 09:15
@stewie

kaj so pa prave predstave o Bogu, če so ljubezenske emocije napačne?

Hotel sem povedati da ni vse Ljubezen. Mogoče nas ravno te "ljubezenske" emocije zavedejo in z njimi začnemo delati protičlovečno..

Po sadovih se bomo torej spoznali. prim Mt 7,20
Debely
# 31.10.2017 ob 23:49
A je bil koncert spet RAZPRODAN? 7000 ljudi.
kotletix
# 31.10.2017 ob 09:59
Menda je njegov sin naredil samomor, zato je ta zadnji album elegija posvečena njemu...
presenečen
# 31.10.2017 ob 07:52
"To ni koncert, to je maša," je dahnila Hrvatica poleg mene, in prenapetosti takih izjav ne bi verjela, če ne bi doživela sinočnjega koncerta."

Hrvatje imajo mnogokrat napačno predstavo o Bogu, "njihov bog su ljubavne emocije".
Mety
# 31.10.2017 ob 16:11
Zakaj ni pri nas koncertov aktualnejših izvajalcev? Zakaj vedno eno in isto? Z vsem spoštovanjem do Nicka Cave-a, vendar mnogi bi želeli videti že enkrat kaj drugega v tej naši Sloveniji.
Kazalo