"All the nobody people, and all the somebody people, / I never thought I'd need so many people," je že leta 1972 pel David Bowie. In vsi ti ljudje se mu zdaj poklanjajo na krajih, ki so imeli kakšno zvezo z njegovo kariero - na fotografiji so rože pred hišo v Berlinu, kjer je živel med letoma 1976 in 1978. Foto: Reuters
David Bowie
Bowie je danes veliko več kot samo skupek svoje glasbe, prej "a gift of sound and music": performer v najširšem pomenu besede, ki se je pri konstruiranju svoje odrske persone naslanjal na nadrealizem, pantomimo, kabaret in kabuki. Foto: AP
David Bowie, Blackstar
"Nestabilnost in dvoumnost sta edini stalnici na albumu Blackstar," je pred dnevi zapisal recenzent New York Timesa. "Misel na smrt visi nad albumom. V pesmi Lazarus, počasi stopnjujočem se mrtvaškem maršu, ki ga poganjajo sunki Bowiejeve električne kitare, je pripovedovalec "v nebesih", z "brazgotinami, ki se jih ne vidi", in se ozira nazaj na plodno življenje." Foto: EPA

Njegova smrt je bila taka kot njegovo življenje - umetnina. Blackstar je posnel za nas, kot poslovilno darilo. Zadnje leto dni sem vedel, da bo tako. Nisem pa bil pripravljen. Bil je izjemen moški, prekipeval je od ljubezni in življenja. Vedno bo z nami. Za zdaj je jok primeren.

Producent Tony Visconti
Žalostno vest je zjutraj na Twitterju potrdil Bowiejev sin, filmski režiser Duncan Jones. Foto: Twitter
David Bowie
Ziggyjevo značilno pričesko (tako, kakršnim smo pozneje rekli "bundesliga") si je menda bolj ali manj spontano zamislila frizerka Suzi Fussey, ki je dolga leta pred tem strigla njegovo mamo: "David je prišel k meni decembra 1971 in me vprašal, kaj naj naredi s svojimi lasmi. Takrat so se vsi zgledovali po Marcu Bolanu in nosili dolge lase, zato sem sklenila, da bom njegove ostrigla. Imel je namreč fantastičen obraz in nenavadno telo, nekam dekliško. Skupaj sva si zamislila nekakšno kombinacijo pričesk iz ženskih revij, po nekaj dneh so sklenili, da je še preveč pusta, in sva jo pobarvala rdeče." Foto: false
3. julija 1973 - na koncu zadnjega koncerta turneje - je Bowie v živo na odru Hammersmith Odeona razpustil "pajke z Marsa". "O tem nismo vnaprej vedeli ničesar," trdi basist Bolder. "V tistem hipu sem si mislil: 'O čem hudiča govori?' Woody (bobnar Mick Woodmansey, op. n.) je hotel pred Rock'n'Roll Suicide odkorakati z odra. Pozneje mi je rekel, da sploh ne bi nikoli izpeljal koncerta, če bi vedel, da se bo to zgodilo. Zato nama tudi niso povedali. Niso hoteli tvegati, da bi jih poslala v ***** in odkorakala. Toda drugi so vedeli. Mick Ronson (kitarist, op. n.) je vedel."

Že v čisto zgodnjih letih je bil David zelo odločen. V veliko pogledih sva se zelo ujela, ampak nikoli nisem imel občutka, da ga res poznam. V tem je bila njegova moč in njegova šibkost. Za glasbo so bile vse te plasti in kameleonska narava njegovega življenja idealne. Na bolj osebni ravni pa se mu je bilo skoraj nemogoče približati.

Radijski voditelj Bob Harris
Čeprav so se popzvezdniki od nekdaj spogledovali z modo, je bil Bowie prvi, ki jo je uporabil kot integralen del svoje podobe. Foto: EPA
Z Iman sta se poročila leta 1992. Po njegovih besedah je bila ljubezen na prvi pogled, po njenih pa: "Zaljubila sem se v Davida Jonesa. Nisem se zaljubila v Davida Bowieja. Bowie je samo lik, pevec, zabavljač. David Jones je moški, ki sem ga spoznala." Foto: AP
David Bowie
Po pretepu na šolskem dvorišču leta 1962 je zenica v Davidovem levem očesu ostala razširjena, kar mu je dajalo v resnici zelo primeren videz nezemeljskosti in eksotičnosti. (Z "napadalcem", Georgeem Underwoodom, sta ostala tesna prijatelja; zanj je tudi oblikoval naslovnico albumov Hunky Dory in Ziggy Stardust.) Foto: YouTube

nenadnem slovesu glasbene ikone meče novo luč na poslednji album Davida Bowieja, v petek izdani Blackstar, ter na novi singel Lazarus.

V videospotu za singel Lazarus, iz katerega je tudi zgoraj citirani verz, je David Bowie privezan na posteljo, čez oči pa ima enake srhljive obveze, kot smo jih videli že v prejšnjem videospotu, Blackstar (oba je režiral Šved Johan Renck). Zdi se, da spota - in album - prežema enaka atmosfera: protagonist je izgubil trdna tla pod nogami ter je izgubljen, zmeden in v nekakšni stiski.


Lazarus
seveda ni bil zgolj singel: Bowie je bil kot soavtor podpisan pod istoimenski broadwajski muzikal, ki je premiero doživel sredi decembra. (Prve kritike predstave so bile večinoma pozitivne, čeprav so številni recenzenti tožili, da je zgodba prezapletena.)

Lazarus je v resnici torej zgodba o majorju Tomu Newtonu, istem vesoljcu, ki ga je Bowie leta 1976 upodobil v filmu Mož, ki je padel na Zemljo. Po dolgih desetletjih med ljudmi je postaran in osamljen; rad bi se vrnil na domači planet. Ob vesti, da se je Bowie zadnje leto in pol boril z rakom, Lazarus seveda privzema novo dimenzijo: prelevi se v labodji spev mojstra spektakla, ki je hotel imeti vajeti svojega poslednjega slovesa trdno v rokah.

"V smrti kot v življenju - umetnina"
Tony Visconti
, legendarni producent, ki je z Bowiejem s prekinitvami sodeloval zadnjih 50 let, je v svoji današnji objavi na Facebooku potrdil, da je bil na umetnikov rojstni dan izdani album njegovo "poslovilno darilo": "Vedno je naredil, kar si je zamislil. Tudi to je hotel narediti po svoje in hotel je narediti najbolje. Njegova smrt je bila taka kot njegovo življenje - umetnina. Blackstar je posnel za nas, kot poslovilno darilo. Zadnje leto dni sem vedel, da bo tako. Nisem pa bil pripravljen. Bil je izjemen moški, prekipeval je od ljubezni in življenja. Vedno bo z nami. Za zdaj je jok primeren."


Kariero enega najrelevantnejših glasbenih izvajalcev 20. stoletja, so od nekdaj zaznamovale nenehne metamorfoze - zato tudi ne preseneča, da novi album prinaša radikalno spremembo sloga. Zanimivo je že samo oblikovanje ploščka: črna zvezda na belem ozadju, brez kakršnega koli naslova ali imena izvajalca, zgolj simbol.

Če je pred dvema letoma obveljalo, da album The Next Day pomeni nekakšen melanholičen pregled glasbenikove kariere (v singlu Where Are We Now se je denimo oziral na svoje berlinsko obdobje), pa se Blackstar močno opira na džezovske ritme, a je obenem veliko več kot "samo" džezovski album. NME na njem sliši "izmaličene kabaretne pesmi, industrialni rock, soulovske balade, zračen folk-pop, celo hip hop". Glasbena biblija The Rolling Stone piše, da je "umetniški, vznemirljivi Blackstar Bowiejeva največja antipop umetnina od sedemdesetih let naprej".

In na tem mestu se velja spomniti poglavja v Bowiejevi karieri, ki je najgloblje zaznamovala zgodovino popularne glasbe.

Nesmrtna in enigmatična pojava Ziggyja Stardusta
"He took it all too far, but boy, could he play guitar ... "
S kultnim albumom The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars, ki bo letos star že 44 let, je David Bowie ustvaril ultimativno rockzvezdo, nekakšnega križanca med najstniškim idolom, vizionarskim prerokom in konceptualnim artrockerjem.

"Nikoli nam ni razložil koncepta Ziggyja," je za reportažo ob 40-letnici albuma v reviji Uncut dogodke iz leta 1972 komentiral basist Trevor Bolder. "Šopek pesmi o rokenrolzvezdniku, ki se na koncu ubije. Točno to, kar se je zares dogajalo, ampak na duhovit način." Ziggy Stardust kot koncept je bil zamišljen kot tuzemsko utelešenje Nezemljana, ki skuša človeštvu v petih letih pred koncem sveta ("News had just come over, we had five years left to cry in") prenesti sporočilo upanja ("Oh no love! You're not alone!"). Bowiejeva fragmentirana, paranoična besedila so slikala prizore apokaliptične, trohneče distopije, iz katere je vel strah pred jedrskim uničenjem.

Za marsikoga "Ziggy Stardust" še vedno velja za nikoli preseženi vrhunec Bowiejeve kariere. Dejstvo je, da je tistim letom sledilo obdobje rahlega zatona, pri čemer so imela veliko vlogo seveda tudi mamila. "Ziggy je bil njegov briljantni trenutek," trdi tudi britanski glasbeni strokovnjak in radijec Bob Harris. "Po tistem dve leti ni jedel."

Androgina, bleščeča pojava naslovnega lika, je bila utelešenje glamrockerja: seksualno promiskuitetno bitje s poslanico miru in ljubezni, ki nazadnje z ekscesi mamil in seksa uniči samega sebe. "Gledališče, pantomima in kostumi so bili vedno del vsega, kar je počel," se je spominjal Geoff MacCormack, ki se je Bowiejevi turneji pridružil kot igralec na tolkala in spremljevalni vokal. "Nikoli ni bil zgolj preprost rokenrolzvezdnik. Mi je kdaj razložil Ziggyja? Ne. Mislim, da tega pogovora ni imel z nikomer. Niti s samim seboj."


Plošča, na kateri je nekaj ključnih Bowiejevih skladb - Five Years, Moonage Daydream, Starman, Rock 'n' Roll Suicide in seveda Ziggy Stardust -, je nastala pod producentsko taktirko Kena Scotta, pesmi zanjo pa je Bowie napisal med snemanji prejšnje plošče, Hunky Dory (1971). Že uspeh singla Starman je albumu zagotovil visoke naklade, Bowiejevi provokativni kostumi in nastopi (v kombinaciji z dejstvom, da je za revijo Melody Maker na videz "mimogrede" razkril svojo biseksualnost) pa so imeli zaslugo za vdanost oboževalcev, kakršne svet ni videl že vse od beatlomanije. "Ziggyjev" nastop v oddaji Top of the Pops je bil prelomna izkušnja za celo generacijo mladih, ki so v sedemdesetih odraščali v turobni Angliji.

In čeprav Ziggy Stardust do današnjega dneva ostaja njegova najslavnejša (in najzloglasnejša) odrska osebnost, je sam lik na klin obesil že 3. julija 1973 s koncertom v Londonu - pompozno objavo, da "je to zadnji koncert, ki ga bomo kdaj odigrali", je v objektiv ujel tudi legendarni režiser D. A. Pennebaker, ki je omenjeni večer dokumentiral za koncertni film Ziggy Stardust and the Spiders from Mars.

Posnel je Pin Ups, prehodni album priredb, nato pa se je lotil zlovešče zvenečega konceptualnega albuma Diamond Dogs: hotel je posneti glasbeno različico Orwellovega distopičnega romana 1984. (Kar seveda ne pomeni, da se je odpovedal komercialnim vzgibom: tako naslovna pesem kot singel Rebel Rebel sta bila uspešnici.) Teatralno koncertno turnejo, ki je pospremila izid albuma, dokumentira film Cracked Actor; iz njega se da razbrati, da je bil Bowie zaradi vse večjega pritiska kariere in odvisnosti od kokaina telesno izžet in paranoičen.

Ko je Bowie namesto Ziggyja preizkušal celo paleto osebnosti, je krilatica "kameleon popa" postala že skoraj kliše - in zgrešena. "Ideja, da si nadene masko, da bi tržil, kar je ustvaril, je zgrešena," piše Paul Trynka, avtor Bowiejeve biografije Starman. "V resnici si nadene masko, da bi ustvarjal. Kameleon se spreminja, da bi se zlil z ozadjem. Bowie prisili ozadje, da se spremeni tako, da se ujema z njim. Njegov veliki dosežek ni v tem, da se trži prek lika, pač pa to, da izumlja like, ki ustvarjajo umetnost."

Njegov komercialno najuspešnejši album, Let's Dance iz leta 1983, je po vseh preobrazbah naposled razgaljal "pravega" Bowieja - in Bowieja umetnika, paradoksalno, ujel v slepo ulico. Naslednja leta so bila zanj leta umetniškega zatona: zares učinkovalo ni nič, ne stadionski hrup albuma Never Let Me Down in ne provokativnost "garažnega benda" Tin Machine. "Vse svoje največje napake zagrešim, kadar podvomim vase ali skušam ugajati občinstvu," je Bowie leta 2003 priznal v intervjuju za revijo The Word, enem zadnjih, preden se je dokončno umaknil iz javnega življenja. "Moje delo je veliko močnejše, kadar sem glede njega sebičen."

Tako je seveda lahko govoril z varne distance. Zmagoviti nastop na Glastonburyju leta 2000 in album Reality (2003) sta ga v očeh javnosti popolnoma odkupila. Recenzenti so imeli polna usta hvale, a si niso mogli kaj, da ne bi opazili retrospektivnega pridiha novega materiala. "Nihče ne ve, ali je Bowie vesoljsko obleko dokončno obesil na klin," je takrat zapisal Rolling Stone. "Ampak če jo je, je bilo to hudičevo dobro slovo."

In v resnici nikoli nismo vedeli, če in kdaj lahko pričakujemo še kakšne nove izdaje: Bowiejeve glasbene sodelavce je pogodba vedno obvezovala k popolni molčečnosti do trenutka, ko je glasbenik sam pripravljen najaviti nov album. Še celo Visconti, ki je produciral tako The Next Day kot Blackstar, je moral vedno operirati zgolj z najosnovnejšimi informacijami. "Kadar koli me pokliče, je to presenečenje, ker ni prej nikoli nobenih znakov, nobenih namigov," je pred kratkim pripomnil za revijo Mojo. "Reče samo: 'Pripravljen sem.'"

Desetletje za tradicionalno življenje
V zadnjem desetletju se Bowie v javnem življenju ni pojavljal. Po infarktu, zaradi katerega je moral leta 2004 prekiniti svetovno turnejo, je do danes nanizal le peščico glasbenih nastopov - poslednji je bil dobrodelna prireditev leta 2006 - in nastopil v filmu Prestige režiserja Christopherja Nolana (Nolan je menda Bowieja poklical, ker je hotel za vlogo Nikole Tesle nekoga "izjemno karizmatičnega".)

Govoric seveda ni manjkalo: odvisno od tega, na kateri vir se je človek hotel sklicevati, je v tem času umiral zaradi šibkega srca ali pa doma v miru gledal risanke s hčerko Alexandrio (v zakonu z Iman se jima je deklica rodila leta 2000). V resnici je desetletje med albumoma Reality in The Next Day Bowie izkoristil za uživanje v vlogi družinskega človeka. "Lexi je vsak dan peljal v šolo - vse to je pri Duncanu zamudil, kar je vedno globoko obžaloval," je pojasnil Trynka.

V dobi informacijske zasičenosti, ko so osebne objave na družbenih omrežjih neceremonialno odpravile pridih skrivnostnosti, ki so ga nekdaj imele zvezde, se Bowie ni uklonil diktatu množice. Tudi v svoji tišini, enigmatičen kot Sfinga, je bil umetnik. Že v šestdesetih, ko je bil še Davie Jones in si nihče, niti on sam, ni mogel predstavljati uspeha, ki ga čaka, je nekemu kolegu menda rekel: "Ko bom resnično slaven, ne bom govoril z nikomer. Še z bendom ne."

Sklepni verzi neverjetnega opusa
Na koncu tako ostaja le umetnost. Najbolj simbolična je, vsaj na prvi pogled, sklepna pesem z novega albuma, I Can't Give Everything Away. "I know something is very wrong," (Vem, da je nekaj zelo narobe), začne in pozneje nadaljuje: "The blackout hearts, the flowered news / With skull designs upon my shoes." (Zatemnjena srca, ocvetličene vesti / z lobanjastim vzorcem na čevljih.) Dobesedne razlage so nehvaležne, a zdi se, da ima pripovedovalec temno skrivnost, ki je ne more ali ne sme razkriti: "I can’t give everything away."

Njegova smrt je bila taka kot njegovo življenje - umetnina. Blackstar je posnel za nas, kot poslovilno darilo. Zadnje leto dni sem vedel, da bo tako. Nisem pa bil pripravljen. Bil je izjemen moški, prekipeval je od ljubezni in življenja. Vedno bo z nami. Za zdaj je jok primeren.

Producent Tony Visconti

Že v čisto zgodnjih letih je bil David zelo odločen. V veliko pogledih sva se zelo ujela, ampak nikoli nisem imel občutka, da ga res poznam. V tem je bila njegova moč in njegova šibkost. Za glasbo so bile vse te plasti in kameleonska narava njegovega življenja idealne. Na bolj osebni ravni pa se mu je bilo skoraj nemogoče približati.

Radijski voditelj Bob Harris