Za izvirnik iz leta 1951 lahko rečemo, da gre za enega najboljših filmov v svojem žanru. Od večine izdelkov v tem žanru se razlikuje po tem, da prihod vesoljskih ladij ne pomeni uničenja našega planeta, saj ima potnik Klaatu (Michel Rennie) mirovniško sporočilo, ki je trkalo na vest takratne hladne vojne in jedrskega orožja. Film je imel nemalo napak, a je z zgodbo, junaki, zgradbo in sporočilom prepričal. (No, politikov ravno ne.)

New York zamenja Washington
Predelava 57 let pozneje prinaša podobno zgodbo in junake. Sredi Manhattna (v originalu je kraj pristanka Washington) pristane neznana sfera, iz nje spet izstopi Klaatu, telo mu tokrat posodi Keanu Reeves. Sporočilo je tokrat usmerjeno v okolje (očitno je Al Gore s svojo Neprijetno resnico v filmsko produkcijo vnesel nov veter, spomnimo se le Dogodka).

Klaatu tokrat ne prinaša sporočila
V vsebini je največja razlika ta, da Klaatu tokrat ne prinaša sporočila, ampak sodbo (uničenje človeške vrste), saj so ljudje svojo priložnost že zapravili. Zbliža se z znanstvenico Helen (Jennifer Connolly), ki ga skuša prepričati, da si ljudje zaslužimo še eno priložnost.

Priredba je tehnično seveda superiorna, a to je pravzaprav vse. Zgodba je slabo povezana, dolgo dogajanje v gozdu povsem razbije dramaturški lok. Nekatere scenaristične reštitve pa so tako površne, da naredijo več škode kot koristi (Klaatu se s Helen zateče pod večjo skalo in tako reši ...).

Priredbe naj bi počastile svoj izvirnik, hkrati pa dodale neko novo interpretacijo, ki bi upravičila njen nastanek. V izdelku z letnico 2008 ni mogoče opaziti ničesar od tega.