Brez iskanja turistične informacijske točke, preverjanja razpoložljivosti iz prve roke ali po telefonu v jeziku, ki ga vsaj ena stran linije ne razume najbolje.

Ali ni krasno, ko ob večerih – denimo ob ogledu filma na eni od platform – zakruli v želodcu in problem rešimo v manj kot minuti? In ni res, kar pravi Slavoj Žižek: omleto je mogoče pojesti, ne da bi razbili jajce … nekaj klikov in čez pol ure dostavljavec potrka na vrata s slastno večerjo, ki je začuda cenejša, kot če bi se odpravili sami ponjo.

Ali ni priročno nekajkrat klikniti in z eno od platform priklicati cenejši in prijaznejši taksi od lokalnega, ki smo ga zadnjič čakali čisto predolgo, in smo si potem rekli "nikoli več"?

Omenjene situacije bi lahko povzemale tipičen odnos potrošnikov do "digitalnih platform", ki s potrošniškega vidika – to je treba zapisati brez cinizma – brez dvoma širijo nabor nakupnih izbir in nižajo cene; predstavljajo konkurenco in s tem izboljšujejo ponudbo. Česa od naštetega si kot potrošniki ne želimo?

Kot po navadi, je kleč v malem tisku; v tistem, česar ne vidimo ali nočemo videti ali konec koncev v tem, česar si (zaradi finančne ali časovne stiske) ne moremo privoščiti. Raziskovalci so za omenjene oblike dela skovali novorek "platformno delo", brez katerega bi digitalne platforme, ki so vzniknile in se vsepovsod po svetu bujno razcvetele v zadnjem desetletju, ostale le prazni algoritmi poslovnih sanjačev.

In prav v to, česar ne zmoremo ali nočemo videti, usmeri pogled dokumentarni film Delo na zahtevo režiserke Shannon Walsh. Poslovni model digitalnih platform za posredovanje storitev je prav v tem, da delo končnih izvajalcev briše, čeprav je prav od njega odvisen njihov uspeh na trgu. V tem ni nič tehnološkega ali osvobajajočega. Podjetja se označujejo za tehnološka, čeprav njihov poslovni model temelji na posredovanju v veliki meri brezpravne delovne sile; na črpanju človeških virov, ki so na razpolago prav zato, ker jih država z zakonodajo ne zaščiti. Digitalne platforme so sodobni podaljšek storitev, ki jih že opravljajo agencije za posredovanje dela oziroma za začasno zaposlovanje, smo slišali v razpravi, ki je sledila premierni projekciji v ljubljanskem Kinodvoru. Zanje ne velja delavnopravna zakonodaja in obveznosti, ki ščitijo šibkejšo stran v pogodbenem razmerju.

Dokumentarec Delo na zahtevo pripoveduje njihovo zgodbo; zgodbo nevidnih in hitro nadomestljivih ljudi iz Združenih držav Amerike, Francije, Nigerije, ki jih je pritegnila obljuba prožnega delovnika, neodvisnosti ter nadzora nad svojim časom in denarjem, potem pa so se v nekaj mesecih ali letih znašli v popolnoma drugačnem položaju.

Dostavljavci hrane so v času epidemije postali bolj vidni. Zadnje čase se je pojavilo še posredovanje storitev čiščenja, skrbstvenih del ter manjših programerskih in prevajalskih del, je po projekciji povedala Tea Jarc iz Sindikata Mladi. Pogoji dela so pogosto nevarni, kar si v prometu ni težko predstavljati, plačilo se spreminja brez predhodnega obvestila in delavci so v nenehnem strahu, da bodo zaradi slabe ocene strank ali nerazpoložljivosti "deaktivirani". Kar je novorek za odpuščanje brez zaščite delovnih sodišč, odpravnine in odpovednega roka, torej brez pravnega in socialnega varstva.

Ne da bi to izrekel, dokumentarec Delo na zahtevo govori o tem, da so platformni delavci brez civilizacijskih pridobitev in da so – z drugimi besedami – v sodobnem naravnem stanju, kot ga je opisal Thomas Hobbes v 17. stoletju. Življenje v naravnem stanju je po njegovem osamljeno, revno, surovo in kratko. Številne raziskave so pokazale, da je prekerno delo škodljivo za zdravje; voznik v dokumentarcu denimo poroča, da je, odkar je začel delati za eno od platform, zbolel za sladkorno boleznijo. Po drugi strani je jasno, kdo bogati na račun "divjega lova" v "naravnem stanju 21. stoletja". Tega divjega lova na človeške vire številne države po svetu – tudi Slovenija – še nočejo ali že ne morejo več zakonsko regulirati in s tem zaščititi šibkejših strank, svojih državljanov, pri njihovih poslovnih dogovorih z globalnimi igralci. Države prednost še vedno dajejo potrošniku pred državljanom.

Iz oddaje Gremo v kino.